“Čefur” vs. “Janez”?

Da so otroci najbolj iskrena bitja je že splošno znano, da imajo drugačen in boljši pristop k sočloveku pa sta mi dokazali punčki, katerih jezik je različen.

Konec septembra smo se odpravili v Črno goro, kjer se nam je po enem tednu bivanja v tej državi pridružila sestrina družina s tri leta staro nečakinjo, ki striktno govori le slovenski jezik, čeprav razume srbohrvaško. Bili smo v dvomih, kako se bo razumela s tam bivajočimi sorodniki in kakšno bo njeno počutje. V tem času se je cele dni igrala z nekaj mesecev mlajšo sestrično, ki govori le srbohrvaško, in če pojasnim situacijo, da sestrična ne govori in niti ne razume slovenskega jezika. Vendar so bili njuna igra, razumevanje in prijateljstvo izjemni. Vsaka je govorila svoj jezik in sta se vseeno razumeli, ena drugo sta pozorno poslušali in poskušali povezati mimiko z govorom. Zanimivo ju je bilo opazovati in si pri tem predstavljati, kako bi bilo vse lažje in lepše, če bi vsak izmed nas imel otroka v sebi, to nesebičnost, razumevanje in skrb do ljudi. Danes se ljudje niti ne potrudijo razumeti tujca in se ne zavedajo, kako lahko zbadanja prizadenejo in pustijo pečat na ljudeh, predvsem na otroku.

Presenetilo me je, ko me je sestrična nežno pogledala in rekla:˝Ti mižiš!˝ Nasmejala sem se in opazila, kako ena drugo učita svojega jezika in da jima ni problem tudi po 10-krat razložiti in pojasniti, kaj pomeni neka beseda in kako jo izgovoriti. V tem času so tudi odrasli začeli gledati drugače in se skupaj z njima učili.

Danes je veliko razlik in vse bi bilo lažje, če bi vsak med nami poskušal vsaj razumeti in se odgovorno ter odraslo obnašal v danih situacijah, razumeti tujce, ki se učijo slovenskega jezika ali katerega drugega. Posmeh je bolečina, ki nas privede k žalosti in asocialnemu življenju, pusti slabe izkušnje in s tem tudi vpliva na našo samozavest. Če bi vsak imel pogled otroka na današnji svet, bi bil ta svet veliko lepši, lažji in pravičen. Danes že težko najdemo osebo, na katero se lahko zanesemo, kaj šele da bi nesebično pomagali drugim k boljšim razmeram med ljudmi. Res ne moremo spremeniti sveta, lahko pa pripomoremo z malimi koraki k boljšemu razumevanju in s tem pozabimo kdo je ˝čefur˝ ali ˝janez˝, pozabimo na socialne razlike in si sežemo v roko tako kot punčki v igri, ki se, ne glede na vse, razumeta, saj gledata s srcem, ki je čisto in brez obsojanj.