»Prekerci vseh panog, združite se!«

V prvih dneh maja je bilo medijsko poročanje tradicionalno osredotočeno na delavce. V večini člankov so avtorji ugotavljali, da se je položaj delavstva izrazito poslabšal, redno pa je bil omenjan nov delavski razred, prekariat. Prekerci praznik dela praviloma ne praznujejo, saj za njih ni dela prost dan, konec koncev pa se z njim ne morejo poistovetiti. Prvega maja se namreč spominjamo zmag in pridobljenih pravic, ki si jih je organizirano delavstvo izborilo. Prekariat pa teh pravic ni deležen in velikokrat se niti ne zaveda, da spada v delavski razred.

Kdo so prekerci?

Prekerci so vsi tisti delavci, ki delajo prek študentskih napotnic, avtorskih ali podjemnih pogodb, različnih agencij ter tudi samostojni podjetniki. To so delavci vezani na zaposlitve za določen čas, ki jim ne prinašajo nobenih pravic iz dela. Ti tako ostanejo brez malic, prevoza na delo, dopusta, bolniške, porodniške, brez zakonsko omejenega delovnega časa in plačanih nadur. Ostajajo pa tudi brez prispevkov za pokojninsko ali zdravstveno zavarovanje. Ti delavci si torej večinoma ne morejo privoščiti oditi na dopusti, imeti otrok, ali celo zboleti, saj je to zanje postalo prevelik »luksuz«, ki bi pomenil drastičen izpad dohodkov. Pomembno je tudi poudariti, da se je spremenila sama pravna forma zaposlitve. Prekerci niso več v podrejenem razmerju do delodajalcev, za razliko od zaposleni v »klasičnih« oblikah zaposlitve, ampak vstopajo v poslovno razmerje, kot enakovreden partner tistih kateremu svoje delovno silo prodajajo.

O prekernih zaposlitvah se je v zadnjem obdobju začelo veliko pisati, saj postajajo standard in ne več atipično delovno razmerje. Po podatkih Mednarodne organizacije dela je namreč že polovica delavcev v negotovih oblikah zaposlitve. V obdobju krize pa se število takšnih zaposlitev hitro povečuje. Vsakodnevno namreč beremo o fleksibilizaciji trga delovne sile, ki ni nič drugega kot nadomeščanje stalnih in sigurnih oblik zaposlitve z veliko bolj negotovimi. Fleksibilni delavci morajo biti hitro prilagodljivi in zmožni ugajati zahtevam trga. Nič ni torej čudnega, če si danes natakar v gostilni, jutri pisec članka, tretji dan pa sodeluješ v raziskavi o posledicah fleksibilizacije. To nenehno prilagajanje trgu dela ni le izjemno stresno, ampak delavcu ne prinaša stalnega zaslužka, zaradi česar si mladi, ki so večinoma podvrženi procesom prekarizacije, ne morejo dolgoročno načrtovati življenja. Začudenje, da je večina posameznikov pri tridesetih, ko niso več rosno mladi, še vedno doma pri starših, je zatorej popolnoma brezpredmetno.

Zgodovinski okvir

Pomembno se je zavedati, da prekariat ni nastal v obdobju zadnje krize, kot bi lahko sklepali po poročanju v zadnjem obdobju. Res je, da je v obdobju ekonomske krize napad na delavske pravice praviloma najmočnejši, zato se je odstotek prekercev v zadnjih letih silovito povečal, a začetki nastajanja prekariata segajo že v osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Slovenija je sicer bila del socialistične federacije, zato se je intenzivnejša prekarizacija delovnih razmerij začela šele v devetdesetih letih. Poleg tega je bila naša država specifika tudi med postsocialističnimi državami, saj je tudi po osamosvojitvi ohranila razmeroma stabilna delovna mesta. Prekarizacija je bila zatorej sprva postopna, v času pogovorov in samega vstopa v Evropsko unijo, pa se je število prekernih zaposlitev začelo pospešeno večati.

Razmah prekernih zaposlitev ne smemo torej gledati zgolj v sklopu reševanja krize, ampak ga moramo razumeti v povezavi s spremembo oblike organizacije produkcijskih procesov, se pravi v povezavi s prehodom iz fordizma v postfordizem in zmago tako imenovanega neoliberalnega kapitalizma. Fordizem je v sedemdesetih letih prišel v krizo, ki je, zaradi močno sindikalno organiziranega delavstva, niso mogli rešiti s povečanjem intenzivnosti dela ter nižanjem plač. Krizo so tako lahko rešili le z odpravo organizacije produkcijskih procesov, ki so bili značilni za fordizem, ter vpeljavo novih oblik organizacije, in sicer postfordističnih. Zmaga neoliberalnega kapitalizma je prav tako pomembna, saj politike, ki jih prinaša, razgrajujejo socialno državo. Liberalizacija in odpiranje meja kapitalu pa delavce postavi v konkurenco z delavci vsega sveta. Neoliberalizem torej slabšajo položaj delavcev, kar pospešuje širjenje nestabilnih delovnih razmerij.

Prekernost torej ni nov pojav, saj je v družbi prisoten že desetletja. Kriza ga je kvečjemu le razgalila. Probleme prekernih zaposlitev pa lahko postavimo še v širši kontekst. Pri tem se zavedam, da bom stvari morda nekoliko zakompliciral, a za boljše razumevanje sistema v katerem živimo, se mi zdi ta umestitev zelo pomembna. Neoliberalni kapitalizem, ki poganja prekarizacijo delavskih razmerij, ni, kot ga danes večina vidi, zgolj izprijen model kapitalizma, ampak je, kot pravi Michel Husson v knjigi Čisti kapitalizem, njegova čista oblika, ki se skuša otresti socialnih izboljšal, ki si jih je delavstvo priborilo v povojnem obdobju. Na prekernost lahko zatorej gledamo, kot na prvotno stanje delavcev v kapitalizmu, na stanje preden so se ti organizirali in si izborili pravice. S ponovno prekarizacijo delavski razmerij, pa se moramo zavedati, da nam odvzemajo že izborjene pravice, pravice za katere je bilo prelito veliko krvi. Moramo se zavedati, da se vračamo nazaj v 19. stoletje.

Upor

Upor je zato nujen. O možnostih za upor in vzrokih, ki ga onemogočajo, sem razmišljal že v prejšnjem članku (Vseslovenska vstaja – leto kasneje). Na tem mestu pa se bom bolj osredotočil na upor delavskega razreda. Upor delavskega razreda je seveda odvisen od njegove organiziranosti. Z organiziranostjo delavcev so se ukvarjali operaisti. To so bili sociologi, ki so v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja odšli delati v tovarne, da bi lahko teorijo razvijali tudi iz lastnih izkustev. Ugotovili so, da je podoba delavskega razreda odvisna od tehnične sestave delovne sile. Oblika, v katero se bo delavski razred sestavil, in zahteve, ki jih bo podal, so torej zgodovinsko specifične. Kot smo omenili lahko o prekariatu začnemo govoriti s spremembo oblike organizacije produkcijskih procesov. Ta oblika organizacije pa narekuje tudi obliko upora delavskega razreda.

V času fordizma so bile značilne velike tovarne, v katerih so delale ogromne množice delavcev. Razmerja so bila izrazito hierarhična in delavec je bil tudi pravno podrejen delodajalcu. Vladala je polna zaposlenost in zaposlitve so bile za nedoločen čas. Delavci so v teh razmerah ustvarili sindikate, kakršne poznamo še danes, in so si prek njih uspešno priborili pravice, ki jih prvega maja slavimo. Za postfordizem pa so značilna majhna podjetja, ki se ukvarjajo zgolj s specifičnim delom produkcije. Delavci delajo v majhnih nehierarhičnih skupinah, poleg tega pa so pravno enakopravni delodajalcu. Dela so večinoma začasna (projekti, večja naročila, itd.) in zaslužek je zaradi tega nestabilen. Oblike organizacije dela so se torej spremenile, postale so postfordistične. Delavci pa na nove oblike odgovarjajo s starimi fordističnimi sindikati. Delavstvo se mora torej organizirati v nove sindikate, ki bodo sposobni zastopati prekerce. Organizacija bo sicer zaradi »narave« prekercev veliko težja (ti so individualizirani, njihov eksistenčni položaj je ogrožen, itd.), a Guy Standing, v knjigi Prekariat: novi nevarni razred, opozarja, da prekariat ni zgolj žrtev, ampak tudi radikalen in jezen delavski razred, ki nima česa izgubiti.

Danes že lahko vidimo nekaj zametkov tega upora, že samo dejstvo, da se v množičnih medijih piše o prekariatu, nam namreč dokazuje, da smo se problematike začeli zavedati. Poznamo pa tudi organizacije, ki se ukvarjajo s položajem prekercev. Ena takih je na primer Gibanje za dostojno delo in socialno družbo, ki organizira različne dogodke, v katerih prestavlja alternative, kot so na primer zadruge, ter prikazuje in kritično reflektira položaj delavstva. To gibanje pa počasi postaja tudi pomemben sogovornik z vlado. Njihova pomembnost se bo seveda povečala, če jim bo uspelo v svoje vrste privabiti čim večje število prekercev, kajti le organizirano delavstvo, ki zajema najrazličnejše panoge, se lahko bori proti ukrepom, ki jim jemlje pravice. Organizirani prekerci so torej lahko novi nosilci sprememb, zato spodbujam: Prekerci vseh panog, združite se, in prinesite lepše čase za delavne ljudi.