Vseslovenska vstaja – leto kasneje
27. aprila praznujemo dan upora proti okupatorju, letos pa smo si ga nekateri obeležili tudi kot prvo obletnico zadnje vseslovenske ljudske vstaje. Tisti, ki so datum izbrali, so računali na simbolični pomen tega dneva, a se njihove želje, glede na to, da nas je bilo na ulici okoli tisoč, niso uresničile. Vstaja je tako, zaradi majhnega števila udeležencev in vse večjih razlik med organiziranimi skupinami znotraj vstaje, bila popoln fiasko in konec šest mesečnega vstajniškega obdobja je bil neizbežen.
Minilo je torej že leto od konca vstaj in sedaj lahko veliko bolj trezno razmišljam o takratnih dogodkih, saj je navdušenje, ki sem ga čutil, ko sem s tisočerimi nezadovoljnimi, a hkrati optimističnimi državljani korakal po ljubljanskih ulicah, poleglo. V tem kratkem članku bom poskušal prikazat nekaj mojih pogledov na vstaje, na razloge zakaj so sploh nastale in bile tako množične, ter na uspehe, ki so jih prinesle. Seveda je to le moj pogled in ne objektivno dejstvo, saj verjamem, da je pogledov na vstaje toliko, kot je bilo vstajnikov samih.
Zakaj smo vstali?
Osebno bi razdelil vzroke, zaradi katerih smo vstali, na dva tipa, na sistemske in zunajsistemske. Sistemski vzroki so zelo podobni tistim, ki so na ulice gnali prebivalce Španije, Grčije in zaradi katerih je nastalo gibanje Occupy, katerega verzijo smo pri nas imeli v gibanju 15o. Vsi ti protestniki nasprotujejo varčevalnim rezom, se pravi politikam, ki sistemsko krizo rešujejo tako, da povečajo neenakost med ljudmi. Vedno večji del srednjega sloja se namreč staplja v skupino revnih, medtem pa se je bogastvo 1% najbogatejših v obdobju krize podvojilo. Poleg nasprotovanja ekonomskim politikam, je gibanjem po svetu sorodna tudi zahteva po več neposredne demokracije. Predstavniška demokracija se je izrodila in politiki niso več predstavniki ljudstva ampak oblastniki, ki ne zagovarjajo interesov volivcev.
A ti sistemski vzroki večinoma niso dovolj, da preženejo ljudi na ulico. Razlogov za to je več. Prvi razlog je v ekonomiji, ki temelji na konkurenčnosti vseh proti vsem. Ta je v času visoke brezposelnosti pogubna za solidarnost med ljudmi. Posamezniki morajo, v želji po zaposlitvi, med seboj tekmovati na trgu dela, kar jih individualizira, visoka brezposelnost pa jih sili v to, da s sklonjeno glavo sprejemajo vse večje izkoriščanje in, da se ne upirajo, saj bi tako izgubili še to malo kar imajo. Drugi sistemski problem je predstavniška demokracija, ki ljudi oddaljuje od političnih problemov. Ti se namreč ne rabijo več ukvarjati s politiko, saj se z njo v njihovem imenu ukvarjajo politiki. Večina prebivalstva tako postane politično nepismenih. Tretji razlog, ki pasivizira ljudi je ideološki. Prepričujejo nas, da alternative današnjemu sistemu ni, in da je ta sistem najboljši, če pa so kakšne pomanjkljivosti, so za njih krivi nemoralni posamezniki. Kot dokaz, da je sistem res najboljši, nam kažejo na police v trgovinah in se hvalijo, da lahko svobodno izbiramo med, bog ti vedi kolikimi, znamkami zobnih past. Zadnji problem, ki bi ga omenil, je ta, da »sovražnik« ni viden. Proteste ne vemo kam usmeriti. Nimamo več zlobnega voditelja, ki je kriv za vse trpljenje, ampak abstraktni sistem, ki deluje prek različnih institucij.
Sistem je torej družbo razgradil na politično nepismene individuume, hkrati pa se je sam skril za zidove različnih institucij, zaradi česar deluje kot abstraktna entiteta. Poleg tega pa se nam kaže kot naraven. Upor proti sistemu se nam torej zdi kot upor proti naravnim pojavom, kar nas vodi do prepričanja, da smo obsojeni na poraz. Zato so nujni zunajsistemski razlogi, ki se nam zdijo nenaravno nepravični in so oprijemljivi. Pri tem lahko omenim na primer korupcijo, ki naj bi ta bila odvisna od izprijene morale posameznikov in ne od normalnega delovanja sistema. Krivca je pri tem možno konkretno določiti in obsoditi.
Zunajsistemske vzroke smo pri nas videli konkretno v zlorabi položajev političnih elit. V Mariboru so bili radarji sprožilec protestov proti bivšemu županu Francu Kanglerju. Ti so pomenili materialno manifestacijo izkoriščevalskega sistema, poleg tega pa je njihova postavitev povzročila sume koruptivnega dejanja. Prav tako je širitev protestov na vseslovensko raven bila posledica sumov korupcije, plagiatorstva in nepotizma, ki so jih bili deležni pripadniki obeh političnih opcij. Za tako množično mobilizacijo protestnikov pa je veliko pripomogel, karkoli si že mislimo o njem, Janez Janša. Drastični ukrepi, ki jih je njegova vlada izpeljala, oziroma želela izpeljati, so namreč pomenili zmanjšanje obsega socialne države, njegova nenehna diskreditacija protestov in odkrito žaljenje protestnikov pa je na ulice gnala vse več ljudi.
Uspehi protestov
Sam osebno padec Janševe vlade ne vidim kot blazen uspeh protestov, konec koncev mi je vseeno kdo je na oblasti, če so politike naravnane v isto smer, se pravi v smer, ko ugajajo finančnim trgom in ne ljudem. In pri tem zdajšnja vlada ni nikakor boljša od prejšnje. So pa protesti prinesli tudi nekaj pomembnih uspehov. Prvi je vsekakor ta, da smo zavrnili mit o tem, da ni drugih alternativ in smo se začeli zavedati, da je boljši sistem možen. Drugi je ta, da smo se ljudje ponovno politizirali, saj o politiki ne samo govorimo, ampak o njej tudi razmišljamo. Praktične spremembe so se zgodile v Mariboru, kjer je nastala Iniciativa mestni zbor, ki spodbuja in pomaga pri organizaciji skupščin v mestnih četrti. Pomembno je poudariti, da aktivisti iniciative niso servis, ki bo reševal probleme tamkajšnjih prebivalcev, ampak želijo skupaj s prebivalci četrti iskati konsenz o resničnih problemih skupnosti in prav tako skupno te probleme odpravljati. Tako želijo oblikovati nove oblike predstavništva, ki potekajo od spodaj navzgor in bodo omogočale ljudem, da se sami odločajo o razvoju njihove četrti in mesta. Iz vstaj pa sta nastali tudi dve novi stranki, ki prinašata nekoliko svežine v politični prostor, a dejanske spremembe bomo lahko videli zgolj takrat ko/če bodo na oblasti. Kar pa me pri obeh veseli je to, da se zavzemata za več neposredne demokracije na lokalnih ravneh, kajti le takrat, ko bomo imeli posamezniki dejansko moč, bomo lahko spremenili sistem.
