Klovni in pajaci vas na facebook-u lahko stanejo veliko

Naša mnenja, prepričanja in občutke, lahko očitno prenese le še list papirja v našem osebnem dnevniku, pa še za tega vam svetujem, da ga imate raje zaklenjenega.
Da svojih mnenj očitno ni pametno deliti z drugimi, si bo najbrž dobro zapomnil J.H. iz Velenja, ki je nič hudega sluteč svoje mišljenje izrazil na družabnem omrežju Facebook. Šlo je za januarsko rokometno tekmo za svetovno prvenstvo med Slovenijo in Ukrajino, kjer je prišlo do vsesplošnega pretepa. Svoje opažanje o posredovanju policistov je tedaj na Facebook-u komentiral J.H., varuhe miru pa označil za klovne in pajace. Kmalu za tem je prejel plačilni nalog, ki ga skuša oglobiti za 104,32 eura in mu očita nedostojno vedenje na javnem kraju, o čemer je poročalo več slovenskih medijev.

Zgodba je v hipu preplavila Facebook in doživela zgražanje in neodobravanje, odpirati so se začela mnoga vprašanja in dileme, nekateri so se ustrašili. Tudi sama sem bila med tistimi, ki sem se vprašala; kje se torej končajo meje svobode govora in kako tanka je pravzaprav ta meja, ki lahko precej hitro prestopi bregove in se spreobrne v javno žaljenje?

Kar se tiče žalitev lahko imamo ljudje zelo različna mnenja. Nekaj, kar je zame žaljivo, morda za nekoga drugega ni. Če nekomu rečemo, da je debel, nam bo morda močno zameril, nekdo drug pa se bo na račun svojih kilogramov morda še sam pošalil in opazke ne bo razumel kot žaljive. Tudi sama denimo svoje bližnje prijateljice včasih imenujem »opice«. Pa s tem ne mislim prav nič slabega, ravno nasprotno – opice so zame prikupne in igrive živalce, ki ušpičijo še kakšno prikupno dogodivščino. Nekdo drug pa bi lahko besedo »opica« razumel kot žaljivko in to žival  povezal z negativno konotacijo – kot poraščenega prednika človeka z nerazvitim govorom.

Tako je tudi s klovni in pajaci. Po eni strani so to zabavni in hudomušni veseljaki in animatorji otrok, po drugi strani pa so klovni v kontekstu policistov povzročili vsesplošna vprašanja in dileme, kaj nam je sploh (še) dovoljeno javno zapisati ali povedati. Zaradi klovnov in pajacov je torej našemu sodržavljanu očitan prekršek.

»Papir prenese vse« je star rek, a več kot resničen.

Po odgovor, ki bi lažje razvozlal nastalo situacijo, sem se obrnila k informacijski pooblaščenki, k ge. Nataši Pirc Musar, ki je situacijo  komentirala takole:

»Kaj si mislim o kaznovanju za “žaljenje” policistov na FBju: v konkretnem primeru je treba upoštevati, da je profil na FB, na katerega zid je bila zapisana sporna izjava, sicer zaprt, da pa šteje več kot 800 članov/prijateljev. Iz do sedaj znanih dejstev (tudi odgovorov policije) izhaja, da policija ni “vdrla v profil”, ampak so ji bile informacije o izjavi poslane s strani prijavitelja. Verjetno je torej, da je policijo o izjavi obvestil nekdo, ki je član/prijatelj FB profila in je posledično policija sporno izjavo pridobila povsem zakonito.
Tudi sicer se je treba zavedati, da izjava, namenjena več kot 800 drugim posameznikom, ne more biti šteta za izjavo, ki je izrečena zasebno. Bi ob enaki izjavi, ki bi jo posameznik izrekel v zaklenjeni dvorani avditoriju 800 obiskovalcev/poslušalcev, tudi menili, da gre za izjavo, ki je bila izrečena zasebno? V pomoč, koliko prijateljev lahko imate na FBju in še imeti pravico do zasebnosti, je lahko t.i. Dunbarjevo število: http://en.wikipedia.org/wiki/Dunbar’s_number, ki pa seveda ni edino merilo. 
Na koncu še dodajam, da bo na vprašanje, ali gre v opisanem primeru (vsebinsko) res za prekršek, ki ga očita policija, lahko odgovorilo le sodišče – če bo seveda domnevni kršitelj uporabil pravno sredstvo, kar priporočamo.
Tako kot priporočamo uporabnikom družbenih omrežij, da spoštujejo pravila (pravna, moralna…) v realnem (fizičnem) življenju, jim priporočamo, da to storijo tudi, ko so dejavni na spletu. Sicer pa … Policisti se morajo zavedati, da s svojo politiko pregona postavljajo standarde. Kaznovati nekoga zgolj zato, ker jim gre na živce, ni primerno. Standard so tokrat postavili previsoko.«

Ne glede na to, da še ne vemo, kakšen bo sodni epilog zgodbe, pa je jasno, da nam je zgodba morda vendarle dala misliti. Misliti v smislu, da se lahko zmeraj najde kdo, ki se bo spotaknil ob naše pisanje na družabnih omrežjih in da tudi pri pisanju lastnih mišljenj in prepričanj v takih okoljih nismo varni.

Ta zgodba nam naj bo torej le v poduk in povod k razmišljanju, kjer vam toplo polagam na srce: četudi vas bo kdaj imelo, da bi blatili, iztresli svojo jezo in oklevetali slovenske politike, vlado, delovanje določene organizacije ali posameznika; dajte za hip zadihati in odpihniti svojo jezo. Svoje občutke le dajte na plano, vendar pa jih zlijte v stari dobri dnevnik s ključavnico in ključkom. Le tam bodo vaše misli in občutenja strogo na varnem, denarnica bo ostala cela, vaša vest pa mirna.