Rojstvo in smrt

Le kaj je z nami tako hudo narobe, da ne znamo, ne zmoremo in nočemo sprejemati življenja? In zaradi česar naše življenje ni življenje, ampak bolezen. Zavračamo življenje – kaj nam potem sploh še preostane? Edini možen odgovor je: životarjenje, vegetiranje.

Ne živimo z ljubeznijo do življenja.

Ne maramo in nočemo pri sebi začetka življenja, potiskamo ga stran od nas kot bolezen v porodnišnice, ki so del bolnišnic. Najbolj normalno stvar na svetu tretiramo kot bolezen – in to je rojstvo, začetek življenja. Pa kaj je z nami? Enako ravnamo s smrtjo – umirajočega človeka izrinemo iz sestava normalnega življenja in okolja in ga potisnemo v bolnišnico, da tam umre. Ne zato, da bi mu zdravniki pomagali ozdraveti, ampak da tam izven svojega normalnega in naravnega okolja  svojih bližnjih umre. Le zakaj vsa ta ceremonija?

Poznam primer, ko je stara žena umirala doma. Bila je že v nezavesti. Domači so poklicali reševalce, ki so jo odpeljali v bolnišnico, kjer je pet minut po prihodu umrla.

Ima to smisel? Nima ga, toda …

Prav tako nerizičen porod poteka v bolnišnici, čeprav nista ne mati ne otrok bolna. Le zakaj? Ni razloga, ni smisla, toda …

Očitno nas je strah tako rojstva kot smrti, tako smo naravnani, s tem pa nas je strah življenja. Kar pomeni, da ga ne sprejemamo z ljubeznijo. Kaj bi pa sploh radi namesto življenja, če pa je to vse, kar sploh lahko imamo – da živimo? Da smo! Prav ta strah biti vodi v prazno tolažbo imeti. Kajti biti smo nadomestili z imeti. In potem cenimo premoženje materialnih stvari in po njem vrednotimo človeka, njegovo življenje. Namesto, da bi vrednotili človeka po tem kar je, ga vrednotimo po tem, kar ima. Pa smo tam! V totalni norosti.

Zaradi te norosti se klanjamo tistim, ki imajo – čimveč, tem bolje, namesto tistim, ki so sami v sebi vredni spoštovanja. Svojo moč smo predali materialnim sredstvom in denarju. In si s tem zazidali pot do samih sebe. In se s tem izgubili. Našo naravo, ki je del velike narave, smo zaprli v kamro, v katero ne moremo več. Da bi naravo utišali, da je ne bi slišali in s tem smo se razdvojili od samih sebe. S tem nismo več celostni. Kar ima krute posledice na nas. Ena od najhujših posledic je, da smo upravljanje z našimi življenji prepustili najslabšim, najbolj pokvarjenim, najhujšim ljudem, če so le dovolj bogati materialnih stvari, predvsem pa brezvrednega denarja. Dovolili smo, da svet vodijo tisti najslabši, ki so najbogatejši. Svet, naš svet, naša življenja vodi tistih 300 ljudi, ki imajo več premoženja kot celotna Afrika, Rusija, Indija in še kdo skupaj. Prav njim, najbolj nemoralnim, ničvrednim, prestrašenim, pokvarjenim ljudem smo dali oblast nad nami in vsem svetom.Le kaj nam je tega treba? Da so nas zasužnjili, da nas izčrpavajo do amena, da nam grenijo življenje do konca, da gremo kot ovce za njimi v klavnico.

Ker se bojimo biti, živeti in zato smo zašli v slepo ulico imeti – v pohlep, požrešnost, uničevanje narave v in okoli sebe, v strah in sovraštvo do samih sebe, življenja in vsega sveta. In to svojo norost smo globalizirali, z njo smo okužili ves svet. In še ponosni smo na to in si pripisujemo zasluge za to, namesto, da bi se sramovali tega. Iz naravnega sodelovanja in solidarnosti smo ustvarili groteskno igro tekmovalnosti kdo ima več, v kateri so poraženi tako zmagovalci kot poraženci. Kajti tej grabežljivosti ni konca, saj nam naravno ne more nuditi zadoščenja in zadovoljstva, ampak je to droga, ki zahteva vedno več in več do smrti.

Ne kaj imamo od tega – imamo milijardno množico revežev, milijoni nam umirajo od lakote, cel kup modernih bolezni, neperspektivnost, jezo in bes celih množic – ampak kaj smo s tem, kako delujemo, kaj počnemo, kakšni smo? S tem smo popačena slika samih sebe. Ki jo sprejemamo za normalno.

Namesto, da bi bili to, kar smo po svoji resnični naravi in kakršni smo po naši naravi in naravi sveta in življenja. In se zavedali samih sebe.

Zameglili smo si zavest kot pijanec, otopeli smo si pozornost, izgubili pravo smer, delujemo proti svojemu lastnemu bistvu, ki je čista, neokrnjena, jasna zavest. Zavest je vse kar smo, naše bistvo.

Strah nas je življenja prav zaradi teh norosti, ki jih počnemo. Ampak temu ni krivo življenje, ampak naša norost, ki nas je zaslepila in jo mi še poveličujemo in častimo kot zlato tele.

Nihče nas ne more ozdraviti te norosti.

Vsakdo lahko ozdravi le sam sebe, lahko tudi drugim pomaga pri njihovem samozdravljenju.

Če hoče, če trdno sprejme takšno odločitev.

Jo je vredno sprejeti to modro odločitev?

Samo neozdravljivemu norcu se to ne izplača. Ker se je že tako in tako odločil za svoj konec namesto za življenje.

Vsakdo tako ali tako odloča o sebi. Odločitvi sledi odgovornost z vsemi posledicami. Takšnimi ali drugačnimi, pač glede na odločitev. Takšne ali drugačne posledice so pač nujen rezultat takšne ali drugačne odločitve. Pri tem ni umika, ni bližnjice, ni prevare. Odločitvi se ne moremo izogniti niti, če izberemo neodločenost, saj je ta najslabša odločitev.

Majhni otroci in opravilno nesposobni pa tega najbrž ne bodo brali. Tudi jim ni namenjeno.