Pozitivno starševstvo – Otroke vodijo naši vzori

Spoštovanje ljudi

V prispevku Pozitivno starševstvo – sprejmimo otroka takšnega kot je, sem omenila, da uspeh ni samoumeven. Ko to dojamemo, začnemo ljudi spoštovati. Dajmo se naučiti te vrline in otroci bodo kopirali vzore po nas. Tako pridemo do vzora, ki ga dajemo otroku! Oni bodo spoštovali ljudi in ljudje bodo spoštovali njih! To je ta karizma pri človeku, ki enostavno je, in ravno tako kot uspeh človeka, tudi karizma ne »pade iz neba«. Mnogo je ljudi, ki so zavistni, ker ne razumejo, kako to človeku uspe, kako je lahko človek kot žarek sonca, ki oddaja pozitivno vibracijo. Pravzaprav pa tudi zavist ne obstaja brez razloga, le-ta človeku najbolje pokaže, kaj v svojem življenju pogreša, če le zmore pogledati v dno svoje duše. Ampak vsi ti ljudje z omenjeno karizmo, so imeli preizkušnje v življenju, ki so jih dojeli in si tako iz njih naredili lepši svet. Ostali pa potrebujejo svoje življenjske lekcije, da pridejo do teh odgovorov sami. Z lekcijami se človek dvigne na višjo frekvenco ali pa obstane v svojih utrujajočih dramah. Kakorkoli se odloči je prav, a le če preseže pretkan ego, lahko doseže napredek v duhovni in osebnostni rasti. Oseba, ki mi je stala ob strani od samega začetka pri utiranju svojih novih poti, mi je mnogokrat rekla: »saj ni tako težko« ali pa »vse bo«. Zanimivo, kako se nam besede vtisnejo v dno duše, kako pomirijo naše srce, ko jih reče nekdo, ki ga spoštujemo. In res je, ni tako težko, poskusi lahko vsakdo!

Samostojnost in iznajdljivost

V zgoraj navedenem prispevku, sem omenila tudi to, da se bomo morali slej kot prej zavedati, da bomo starši morali delati na otrokovi iznajdljivosti. In ta iznajdljivost ima predznak otrokovo samostojnost. Kasneje temu dodamo še vrlino vztrajnosti, ki jo sicer otrok ima ali pa nima. Vsak je drugačen, vsega ne moremo pričakovati od njih, lahko pa jih poskusimo osnovne reči za življenje naučiti. To sta zagotovo samostojnost in iznajdljivost. Naučiti otroka to, je izjemno težka pot, ki zahteva trdnost v sebi, odločen pristop, pozitivno vibracijo glasu in predvsem vztrajnost ter sodelovanje partnerjev pri vzgoji. Rezultati gredo zelo počasi in pri prvih rezultatih zmotno mislimo, da je naše delo opravljeno. Kmalu dojamemo, da se zmotimo, če mislimo tako. Otroci ves čas raziskujejo svoje meje, in ko le malce popustimo, je naše dosedanje delo kmalu zaman. Delo bo v celoti opravljeno šele takrat, ko bo otrok zaključil razvoj svoje osebnosti in njen povzetek, prej pa bo to delo na vsakodnevnem urniku. To je namreč vzgoja in dobra podpora otroku so izbrane besede, kot so: verjamem vate; rada te imam; to je tvoja odgovornost; oprosti mi; oprostim ti; razumem te; poslušam te in podobne pozitivne besede.

Imela sem obdobje, ko sem iskala službo in se sočasno posvetila izključno delu na sebi in pozitivnem starševstvu. Rezultati so bili čudoviti vse do takrat, ko sem se odločila za prekvalifikacijo, ki je terjala eno letno usposabljanje, ki je potekalo v popoldanskem času. Dopoldanski čas pa je zahteval teoretično učenje, poglabljanje, precej samoinciative in sprotno prakticiranje pridobljene specifike med usposabljanjem. Ob tem sem pozabila, kako lepo so potekali ti pozitivni pristopi starševstva, ki sem jih razumela s pomočjo knjige Otroci so iz nebes, avtorja John-a Gray-ja, in na vse to, kar sem že osvojila z njimi. Otroka sta bila navajena reda, samostojnosti in vedela sta, kje so meje. V času, ki je stekel dobesedno mimo mene, pa so rezultati šli neznano kam. Nadzor nad otrokoma sem popolnoma izgubila. Potem mi je postalo jasno, da kar delaš na otroku se potencira, in kar ne delaš na otroku, se potencira. Postalo mi je jasno, da lahko začnem znova, da druge poti ni. Vodila me je le misel: Če mi je uspelo prvič, mi lahko tudi drugič. Osebno sem pred izzivi, ki terjajo celostnega človeka, saj polovično delovanje težko doseže svoj namen, smisel in strategijo. Vzgoja ravno tako terja celostnega človeka. Kako združit oboje hkrati, se bom morala naučiti, kakor vem in znam. Dva cilja, ki ju imam pred seboj, bosta od mene terjala veliko energije. Uspeta mi lahko le z dobro organizacijo, ki se jo moram enostavno naučiti. Znova smo pri vzorih. Ko bom imela dobro organizacijo jaz, jo bosta imela s časoma tudi otroka. To je vrlina, ki se jo počasi da naučiti, če se le za to odločimo.

Postavljanje vprašanj otroku

Naši možgani se razvijajo v tolikšni meri, kolikor imajo motivacije za razvoj. Starši otrok, ki so na poti razvoja, se tega zavedamo. Otroški možgani se razvijajo toliko, kolikor dobijo število sinaps v možganskem živčevju. Med drugim število sinaps določa otrokovo fizično gibanje. Število sinaps pa ima vpliv na inteligentnost otroka. Osebno si v primeru, ko me poprime želja, da bi namesto otroka storila opravilo, ker je tako prej opravljeno, pomagam s slednjim principom. Ta princip ima koncept, ki sem ga navedla na začetku odstavka. Podlaga za to pa so vprašanja. Postavljanje vprašanj otroku je tisto, ki mu daje možnost, da razmišlja sam. Hkrati pa otroka, ki ima zelo intenzivno energetsko strukturo nebesnega tipa (sanjavi otroci), dobesedno prizemlji, ker tako se skoncentrira na točno tisto delo, ki ga opravlja. Kadar se na primer odpravljamo od doma, ju spodbujam k razmišljanju in postavljam vprašanja: Kaj še moraš storiti? Kaj si še pozabil? Kaj še potrebuješ za odhod od doma? Tako hkrati dobi otrok še sporočilo, da vanj verjamemo, da se z njim ukvarjamo, da smo mentalno z njim, da je pomemben člen verige v družini in da mu dajemo pogoje, da se uči. Hkrati pa dobiva motivacijo po izzivih s tem, ko uvidi, da ga lastno razmišljanje privede do vse več uspehov. Mnogokrat se tudi zgodi, da ta princip odvrne otroka od njegove trmoglavosti v danem trenutku. Kot je tema prispevka, ki je pred vami, in kot je že rečeno, otroke vodijo naši vzori. Tudi to je vzor. Vzor o tem, kako se rešujejo težave, kako se človek razvija. Kakšne so možnosti, da nekaj storim ali da nekaj storim bolje? To je vprašanje, ki nam odraslim lahko vedno spodbudi razmišljanje o tem, kako priti do cilja.

Um je pretkan, um dela to, kar mu narekujemo. Ko ga vprašamo »kako«, se bo le-ta odprl. Ko mu narekujemo »to je pretežko, to ni mogoče, to je nesmiselno«, se bo le-ta zaprl. To izhaja iz dejstva, da ko hranimo ego s čustvom strahu pred porazom, dobimo ovire pred oči. Ko pa hranimo srce s čustvom zaupanja, se zgodi, da dobimo odprte možnosti pred oči. Um ima dva pola energij v sebi, saj je tudi naše možgansko živčevje razdeljeno na levo in desno hemisfero. Tako je tudi avtonomno živčevje razdeljeno na parasimpatično in simpatično živčevje ter somatsko živčevje deluje po senzorični aferentni poti in po motorični eferentni poti. Telo ravno tako deluje po dveh energetskih polih: energije Jin-a, ki se dviga v Nebo in energije Jang-a, ki se spušča na Zemljo. Oba pola pa z zdravim načinom življenja iščeta svoje ravnovesje. To nam je dano ob rojstvu, tako smo nastali. Jin in Jang v nas in zunaj nas vseskozi težita k ravnovesju. Vsi pa nihamo med tema dvema poloma in dan ni enak prihajajočemu dnevu. Uspešno premagovanje nihanj in iskanje ravnotežja, je tudi vzor našim otrokom. To je z eno besedo vzor, kako nadzorovati naša čustva. Kot že omenjeno, ko hranimo srce z zaupanjem v samo življenje, se odpira tudi um. Ko hranimo ego s cono ugodja, se um zapira. Tako pride do stagnacije na vseh področjih našega življenja. Za napredek pa vendar nujno potrebujemo stimuliranje.

Čas in denar

Na prispevek bo večina bralcev pri sebi ali javno komentiralo: Vse lepo in prav, ampak za takšno vzgojo ni časa. Razumem popolnoma, da je temu tako in se tudi sama sprašujem, kam gre ta svet. Pedagoška stroka opaža razvojne napake, ki jih nikoli prej ni bilo pri otrocih. Način življenja za optimalen razvoj otroka je povsem zgrešen na mnogih področjih: Hrano jemo vse prej kot zdravo, če ne poznamo načina predelave. Šolstvo daje naloge staršem. Sistem ne nudi ljudem služb. Sistem, ki nudi ljudem službe, terjajo preveč od posameznika. Ustvarjanje svojih služb je po finančni plati vse prej kot enostavno. Zdravstvo zateguje pasove na vse načine in otežuje zdravje staršev. Da ne govorimo o »izgubljenih pravicah« mladih mamic za delo, ki bi omogočilo nočni počitek in popoldanski čas z otroki.

Ko se človek zave anatomije in fiziologije človeškega telesa, se resnično vpraša, koliko energije in zdravja potrebuje mati dveh malih otrok, za pozitivno starševstvo, na primer pri službi, ki od nje zahteva nočno delo. Pri takem načinu dela parasimpatični sistem nima možnosti za optimalno delovanje, posledično tudi ne simpatični sistem, saj sta povezana. Dolgoročno neskladno delovanje poglavitnih sistemov telesa pripelje do oslabljene psihofizične sposobnosti. Ravno tako tudi do drugih nepravilnosti v organizmu, kajti avtonomno živčevje izhaja iz centralnega živčnega sistema, zato se med drugim tudi ravnovesje hormonov v krvi, na ta način zlahka poruši. Delo ponoči je le eden izmed dejavnikov, ki je lahko ovira pozitivnega starševstva. Težav v današnjem času je vse več in bolezni so razumljivo vse bolj psihosomatske narave. Stres je neizogiben in človeku ne preostane drugega, kot da se zmore spopasti z njim, kakor sam najbolje zmore in zna.

Za otroka potrebuje starš v prvi vrsti zdravje. Drugi pogoj je vsekakor denar, ki ga pa ni brez zdravja. Potrebuje še čas in tu se vse zaplete, ker čas je pa danes žal denar. Skratka, starš potrebuje dobro psihofizično stanje, da lahko ujame čas za vse obveznosti, ki jih današnji tempo zahteva od vseh nas. Za to pa potrebuje človek sprostitev in energijo, ki jo potrebuje za svojega duha in dušo. Sedaj se ljudje ločujejo na dva pola. So ljudje, ki nimajo denarja za sprostitev in so ljudje, ki nimajo časa za sprostitev. Žal, to je realnost, iz katere se je potrebno nekako izvleči, če želimo na dolgi rok dobro sebi, praktično svoji prihodnosti. Pomemben je pogled v prihodnost in ne pogled v preteklost. Obsojanje ljudi in objokovanje svojih dram, ne bo pomagalo nikomur, še najmanj pa otroku, saj bo tako dobil le moteč vzor za svoje življenje. Ta vzor bo dobil od nas in s takim vzorom mu bo v življenju pretežko, saj so časi bistveno drugačni, kot so bili. Enkrat bomo prišli do točke, ko bo otrok šel v svet in z igranjem žrtve in večnega otroka, žal ne bo prišel daleč. Za čase, ki jih čakajo, bodo potrebovali pogum, odgovornost za svoje življenje in sposobnost zanesti se sami nase, na svoj instinkt. Vse to zato, da bodo premagovali vsak dan in iskali rešitve tudi takrat, ko pojma nima človek, kako in s čim do cilja.

Razumevanje duhovnosti in razumevanje materializma, lahko ima popolnoma napačne koncepte v umu, vse dokler se človek ne ZBUDI in sam ne dojame napisanih besed. Napačni koncepti kot sami, so izraz blokad v energetskih centrih – čakrah. Stresi pa se odzovejo kot blokade v energetskih poteh – meridijanih, kajti stresi ovirajo življenjsko energijo, da nemoteno teče. Za to, da se človek zbudi, pa znova potrebuje človek čas, v kolikor ima to željo v sebi. Dejstva so takšna kot so in z objokovanjem le-teh, se popolnoma ničesar novega ne naučimo, ravno tako tudi ne naših otrok. Poznam to, kako težko se je pobrati iz nič. Težko je iskati službo brez vez, težko je iskati službo po vezah, težko je začeti kreirati svojo službo brez dohodka, težko se je v zdravstvu boriti za napotnice, težko je zbrati denar za alternativno zdravljenje, težko zbrati denar za neformalno izobraževanje, kot tudi denar za formalno izobraževanje ipd. Vse je težko v teh časih. Tudi vzgoja je težka v teh časih. Ampak smisel življenja je preživeti v težkih situacijah in osebnostno rasti. V teh časih nas ne glede na situacijo, lahko reši le še sprava, sodelovanje in sloga, ki ima moč. Takšen odnos je tisti odnos, ki bo otrokom znova dajal vzor. Vzor pa bo tudi: biti zadovoljen s tem kar imaš in si sočasno želeti boljše.

Ko človek sanja o boljšem, ga kmalu ljudje zaradi lastnih strahov oštevajo, da ni v realnosti. Ampak sanje in realnost sta povezana pojma, to se je v prijaznejših časih očitno hitro pozabilo. Sanje dajo vero in upanje, realnost pa išče možne rešitve. Najprej so sanje, nato pride realnost. Z roko v roki pa gredo sanje in cilji, saj človek brez ciljev ne more napredovati. Ko človek nima cilja, ne zmore gledati v prihodnost, takrat je njegov pogled usmerjen zgolj v preteklost. Točno ta trenutek se lahko vprašamo nekaj za prihodnost: Kakšne so možnosti za naše sanje? Ne pozabimo: Če na vprašanje odgovorimo z »ni jih« , potem jih resnično »ni«. Ali bomo videli vse črno ali bomo zmogli usmeriti pogled v svetlobo. Od tega je odvisno, kako bodo gledali naši otroci na svet in na svoje preizkušnje v življenju. S tem jim kažemo vzorec za življenje! Lahko jim neprestano govorimo tisoč besed, ampak vzorec bo vedno naše delovanje! Pravzaprav niti ne rabimo vzgajat njih, vzgajajmo sebe in vzorci bodo avtonomno postali del njih, saj so vendar izjemni opazovalci in raziskovalci tega sveta.