Pozitivno starševstvo – sprejmimo otroka takšnega, kot je

Otroci so odvisni od naše moči

Otroci so resnično odvisni od naše NOTRANJE MOČI: naše volje, naše mentalne in čustvene naravnanosti, naših stališč, naših prioritet in naših smernic. Na trenutke zaradi vsakdana pozabimo, kako pomembno je to dejstvo, vendar nikar tega ne pozabimo za dlje časa. Mi pozabljamo, otrokova bolje razvita čustvena polovica možganov pa vse skrbno beleži. Ko se zgodi to, da malce pozabimo na dejstva, imajo občutek, da jih ne razumemo, ne slišimo, ne spoštujemo, ne podpiramo, ne sprejemamo takšne kot so in ne verjamemo vanje! Oni so naši mali sončki! Vrnimo jim to sonce s pomočjo pozitivnega starševstva, to mavrico, ki sije iz njihovih čistih src. Umirimo svoj um, poglejmo jim v oči, in našli bomo to, kar iščejo pri nas in od nas pričakujejo. Odprejo nam svoja srca z upanjem, da bodo našli našo oporo. Ljubezen pa podajo z upanjem, da ogrejejo naša srca. Tako iskreni so in polni ljubezni. Imajo vse to, na kar se zdi, da je človeštvo žal že pozabilo.

Notranja moč je tista, ki nam daje pogoje za pozitivno starševstvo. Sodobni otroci so intenzivni uporniki, in če ima otrok upor že kot lastnost v sebi, potrebuje ta otrok še večjo mero razumevanja, podpore, opore, empatije, sočutja, skratka brezpogojne ljubezni. Osebno namreč po najboljših močeh poskušam ujeti pot pozitivnega starševstva in kadar se zgodi, da mi moja načela zaradi skrbi vsakdanjika uidejo iz rok, se oprem na osebnostne lastnosti otroka. Te lastnosti in prirojene inteligentnosti, zelo razumljivo opisuje dr. John Gray, v knjigi Otroci so iz nebes. Tako otroka veliko bolje razumem in lažje upoštevam načela pozitivnega starševstva, ki so pogoj, da otroke pripravimo na surovi svet, ki je pred njimi. Seveda pa moram sama pri sebi najprej poiskati svoj notranji mir in sebi vrniti nevtralno energijo, če želim izvajati načela pozitivnega starševstva. Sicer je zelo naporno in mnogokrat težko, saj terja od nas čas, ki ga mentalno namenimo otroku, ampak ko si človek reče »zmorem«, potem zmore kljub okoliščinam. Vsekakor pa ni ničesar brez želje, vse se začne z željo po spremembi, ki jo želimo doseči.

Otrokove lastnosti se utrjujejo pred rojstvom

Otrok je ob spočetju svoja zavest s svojo življenjsko energijo, ki ga je ustvarila z delitvijo na dva pola – Jin in Jang. Skozi češeriko se poveže z duhovnim delom sebe, oziroma z zavestjo. Skozi možganski privesek se poveže z materialnim delom sebe, oziroma z razvojem svojega telesa. Otrok je čisti izvor svojih potencialov in lastnosti, ampak to lažje razumemo, ko nas motivira ideja o pozitivnem starševstvu. Ob spočetju so mu dane karakteristike s katerimi bo šel skozi življenje in si utiral svoje poti. V fazi po spočetju (od spočetja do 18. – 22. tedna nosečnosti) poteka hitri razvoj aferentne faze, ki je osredotočena na notranji razvoj otroka. To je razvoj zasebnega in osebnega področja zavesti oziroma razvoj v individuum. To je čas, ko otrok nastaja kot bitje iz mame in očeta. V tem času se utrjujejo vse kasnejše lastnosti osebe. S temi lastnostmi otrok preide v fazo začetka svojega gibanja (med 18. – 22. tednom nosečnosti). Zgodi se popolna preobrazba, saj se otrokova zavest začne razširjati navzven, njegov razvoj torej preide v eferentni stadij. Tako se naprej (od 18. – 22. tedna nosečnosti do rojstva) energija giblje navzven in otrok se kot individualno bitje, ki se zaveda sebe kot nekaj ločenega, pripravlja na stik z zunanjim svetom, na odnose in na odzivanja nanje. Zato so torej otroci samo svoji, ampak vse dokler jih mi ne izoblikujemo s svojimi prepričanji, normami, idejami, kritikami ipd. Seveda obstaja etika, kot teoretična znanost o tem, kako naj prav živimo in kako naj tudi drugim prinašamo del notranjega bogastva. Obstaja pa tudi morala, ki obravnava človeka kot posameznika, ki pravilno presoja o različnih problemih in situacijah. Starši imamo odgovornost, da otoka naučimo vedenja in določenih okvirov ter mej. Vendar pa o tem, kaj je otroku pisano na kožo, kakšne so njegove lastnosti, kaj otroka zanima, kaj so njegovi potenciali, kaj mora razvijati za svoje poslanstvo, ne moremo odločati mi. On najbolje ve kaj je prinesel s seboj v to življenje, kaj mu je dano, kaj mu bo kasneje v življenju nudilo možnost za izpolnjevanje svojega smisla, torej življenjskega namena.

Otrokove inteligence so različne

Za pozitivno starševstvo kot samo, je čustvena inteligenca izjemnega pomena. Z njo opazujemo otroka in lažje uvidimo njegove prirojene sposobnosti. Dr. Daniel Goleman v knjigi Čustvena inteligenca, navaja inteligence, ki so dane in jih je dobro razvijati, če so v skladu z otrokovimi potenciali »Leta 1983 je izšla odlična Gardnerjeva knjiga Frames of Mind (Razsežnost uma), manifest, v katerem je ovrgel pomen IQ; v njej ne omenja več samo ene in edine, monolitne inteligentnosti, ki naj bi bila odločilna za uspeh v življenju, temveč širok spekter različnih vrst inteligentnosti, med katerimi je sedem ključnih. Na seznamu sta dve standardni, s šolanjem pridobljeni inteligentnosti, besedna in matematično-logična nadarjenost; poleg tega navaja še prostorsko iznajdljivost, ki jo zasledimo pri odličnih umetnikih in arhitektih, na primer v kinestetični izvirnosti, razodeti v mehki gibljivosti in milini telesa, ki ju poosebljata Martha Graham in Magic Johnson, in nadarjenost za glasbo, kot jo je imel Mozart ali jo ima Yo Yo Ma. V nadaljnem naštevanju je Gardner dodal seznamu še dve vrsti inteligentnosti, ki ju imenuje »osebna inteligentnost« in zajemata spretnosti v medsebojnih odnosih, kakršne imajo znani terapevti, kot je Carl Rogers, ali kakršno je imel po vsem svetu slavni voditelj Martin Luther King ml., ter sposobnost vpogleda v duševnost, ki se je na eni strani uveljavila v Freudovih mojstrskih vpogledih v človekovo notranjost, na drugi pa v manj slavnem, a vseeno pomembnem notranjem zadovoljstvu, ki izvira iz osebne prilagodljivosti okoliščinam z ohranjanjem zvestobe svojim iskrenim čustvom.« (Citirano po Goleman 1995, 67)

Sprejmimo otroka takšnega, kot je

Pozitivno starševstvo za svoj namen narekuje sprejeti otroka točno takšnega kot je, in mu daje vedeti, da je opažen, sprejet, razumljen in slišan, kar mu nudi pogoje, da se ceni. Če bomo sprejeli otroka takšnega kot je, je prednost tudi ta, da ne bomo več kritizirali njegovih navad, ki jih še ni uspel izoblikovati. Ne bomo več govorili: si počasen, si površen, si tekmovalen, si len, si sanjav, si trmast, si neučakan, si svojeglav ipd. In ključ je v tem, da vse kar mi govorimo otroku da je, to otrok postaja. Na otroka zrcalimo vse naše očitke in na otroku se vse te lastnosti stopnjujejo. Vse negativno, kar sliši od nas, ga dejansko ovira, da bi se zavedal svoje osebnosti, ki ima zagotovo obilo pozitivnih prirojenih lastnosti. Nič ni prav in nič ni narobe. Vse je za nekaj dobro in za nekaj slabo, saj smo si vendar različni, zato tudi živimo različne poti.

Otrok ima faze odraščanja in predvsem gre čez tri faze ega, kjer išče sebe. Pri tem iskanju je pozitivno starševstvu otroku izjemna opora. Otrok namreč tehta svoje lastnosti in dejansko odkriva SEBE. Premalo se zavedamo, da naše misli krojijo realnost. Možgani so izjemno zapleteno živčevje in um ima tanko mejo med tem, kaj je naša resnica in kaj je resnica, ki jo privzamemo kot svojo. Ko otrok privzeto resnico o sebi vzame za svojo, izgubi SEBE. Navsezadnje otrok v puberteti povzema vse svoje lastnosti, da bo nekoč vse uporabil za svojo življenjsko pot. Kadar se zgodi, da otrok izgubi SEBE, se izgubi zaradi strahu, da starševske ljubezni ne bo več, če bo izražal svoje ideje, prepričanja, misli, zanimanja ipd. Ko se to zgodi, bo otrok celo življenje zatiral pravega sebe in na ta način v sebi nikoli ne bo zares srečen. Kadar otroka vsaj en starš ne sprejme takšnega kot je, bo vedno iskal pozornost pri tistemu, ki ga sprejme takšnega kot je. V puberteti bo to pozornost iskal v družbi, ki ga lahko peljejo na destruktivne poti. V primeru, ko po sreči ne bo zavil po poteh, ki vodijo v brezno, bo kot odrasel znova iskal »svoje starše v drugih ljudeh«. Vse kar otrok pričakuje in poleg ljubezni potrebuje, je to, da ga starši razumejo in poslušajo ter sprejmejo! Tako bo tudi lažje sprejel sebe. Ko bo šel čez to obdobje kot odrasla oseba, se bo moral najprej naučiti sprejeti sebe, da ga bodo posledično sprejeli drugi. Pot bo potekala v obratni smeri in bo mnogo težja za otroka. Človek se tudi kot odrasla oseba počuti zelo zapostavljenega, če ni razumljen in če ni deležen posluha. Otroci imajo povsem enake potrebe. Ko zmoremo empatijo, si lahko predstavljamo, kako se počutijo najnežnejša bitja, otroci. Ti so odvisni zgolj od staršev, starši so namreč zanje prvi vzor in prva opora, brez opore so namreč izgubljeni na poti odraščanja.

Otroci nujno potrebujejo razumevanje, saj takšni kot po prirojenih osebnostih lastnostih so, takšni bodo v svojem bistvu celo življenje. Le-tega nimamo nobene pravice kot tudi ne dolžnosti spreminjati, niti nimamo moči za to in je tudi ne potrebujemo! Nekaj so naši geni in nekaj zvezde. Na svoje gene in na rojstni datum svojega otroka vendarle nimamo vpliva, in nadvse krivično od nas bi bilo, da bi želeli otroka spremeniti. Pri osebnosti igra vlogo, kot rečeno, med drugim tudi astrološko oziroma sončno znamenje in ascendent (podznak). Oba znamenja sta na nek način kot Jin In Jang. Se dopolnjujeta in hkrati izničujeta. Imata vsak svoje lastnosti, ki morajo imeti pravo mero svoje intenzivnosti delovanja na osebo, da dosežeta svoj namen. To dosežeta tako, da najdeta medsebojno ravnovesje energij, kajti zlata sredina je pomembna povsod v življenju. Za to pravzaprav poskrbimo mi in si s tem omogočimo lažjo pot do naših ciljev. Sončno znamenje nam sporoča zakaj smo tu, ascedent pa načine, kako bomo dosegli naše poslanstvo, ki smo si ga izbrali. Kaj se torej zgodi, če starš skuša spremeniti otrokove prirojene lastnosti, je torej jasno. Otrok izgubi svoj pravi jaz, izgubi sebe! Če otrok ne ve, zakaj je tu, ni mogoče, da bi znal čustveno inteligenco uporabiti tako, da bi imel moč izpolniti svoje poslanstvo. Pred tem, da otrok ve, zakaj je tu, pa mora otrok po puberteti dobro poznati sebe, to je prvi pogoj, da bo vedel, kaj od svojega življenja sploh želi! Slej ali prej se bomo morali začeti zavedati, da je za iznajdljivost naših otrok v življenju nadvse pomembno to, da bodo dobro poznali sebe. S čustveno inteligenco lahko starši sebi omogočimo to, da otroka dobro poznamo, in tako lažje po puberteti otroka podpremo pri njegovih odločitvah. Najbolje pa je, da se sam dovolj dobro pozna. Tako tudi sam sebe podpre pri odločitvah in kasneje v življenju zna prevzeti odgovornost zase in sprejeti svoje lekcije življenja. To je namreč cilj pozitivnega starševstva, ampak otrok bo vedno, v zavednem ali v nezavednem, iskal podporo starša. To je narava, tako je in tako bo večno. Narava je tudi to, da če želimo dovolj dobro poznati sebe, obstajajo pogoji, ki jih ni lahko omogočiti otroku med odraščanjem, zagotovo pa so s pozitivnim starševstvom možnosti večje. Ta pogoj je BITI ISKREN DO SEBE. Znati moramo sprejeti, da imamo napake, ker popolni nikoli ne bomo. Vedeti, da če nam kdaj zmanjka moči za svetlobo, da moramo to pravočasno zaznati in se jo naučiti poiskati. Poznati moramo svoje šibke točke in uvideti kje se moramo nadgraditi, kje še izoblikovati, kje se še osebnostno razvijati za naše cilje. Skratka, življenjsko poslanstvo lahko živimo v polni meri le, če se dobro poznamo. Ko smo iskreni do sebe starši, se bodo tega samodejno zraven nas učili tudi naši otroci.

Iskanje sebe kasneje v življenju

Vse lastnosti, ki so nam dane, so nam dane z razlogom. Ko izgubimo sebe, ko se praktično niti ne poznamo dovolj dobro, ne moremo izbirati življenjske poti v skladu z našimi potenciali. Iskati se kasneje v zrelih letih, ko življenje ni niti približno več brezskrbno, je mnogo bolj zapleteno. Žal mnogokrat tudi boleče, ko se znova borimo, da nas sprejmejo drugi, vse dokler se ne zavemo, da ni pogoj, da nas sprejmejo. Sprejmejo nas novi ljudje na novi frekvenci, ostali gredo svojo pot in tako je tudi najbolje za nas. Konec koncev je nemogoče zamenjati frekvenco in obdržati enak krog ljudi. Pregovor, povej s kom se družiš in povedal ti bom, kakšen si, ni nastal brez razloga. Največja in vredna borba je sprejeti sebe, da si odpremo nove poti in življenjski energiji pustimo neovirano pot, da obrnemo življenje končno v pravo smer. Delo na sebi v zrelih letih, bi lahko rekli, da je na nek način podobno puberteti. Ko začnemo s tem delom, se dvignemo in začnemo izražati sebe in kreirati vse speče sanje. Najprej se bojimo neuspeha, ker so se kritike in padci zakoreninili v dušo z vso silo. Kasneje, ko vidimo, da nas pot vodi prav in ko vidimo, kaj zmoremo, se soočamo s strahom pred uspehom. Ali bomo zmogli življenje vzeti v svoje roke z vsemi nalogami in odgovornostmi? Tukaj se ustavimo in uvidimo, koliko dela na sebi je za nami, koliko odrekanja, koliko truda, koliko bolečih lekcij, koliko iskanja opore, koliko iskanja potrditve, koliko iskanja moči za verjeti vase in zgraditi samozavest nazaj, praktično iz nič. Ko uvidimo to, se zavemo, da povratka ni, ker je bilo vloženega veliko poguma in ker je vztrajnost naša dragocena lastnost. Ozremo se nazaj za vsemi porazi in ozavestimo njihov pravi smisel. Hkrati ozavestimo, da je pozitivna energija tista, ki nam je nudila moč, da smo si izborili sebe nazaj, in sicer za svojo prihodnost, za svojo dušo in navsezadnje za svojo čustveno inteligenco. Navsezadnje se nam dokaže, da je del usode tiste, ki jo imamo moč kreirati, če le imamo v rokah znanje o tem, kako to storimo.

Kar želim povedati je to, da ni vse to, kar nas učijo v šoli. Mnogo imamo inteligenc, ki jih po svetu priznavajo. Mi pa še vedno tičimo glavo v pesek in si povsem neupravičeno očitamo, ker nismo v kalupu in nimamo potencialov za tiste reči, kot naj bi jih imela večina. Kolektivna zavest je nekaj, kar je močno omejena v naši ljubi državi. Resnično mnogo ljudi še nekako živi »v temi«. Ampak tako mora biti, da svet sploh obstoji. Vedno sta za gibanje energije potrebna dva pola, ki vedno in povsod ter v vsem predstavljata Jin in Jang. Nasprotja, ki so ločena na dva dela, a hkrati eno. Individualna zavest pa je brezmejna, ko spoznamo sebe. Tako kot lahko spoznamo sebe, lahko spoznamo svoje otroke in jim skušamo s pozitivnim starševstvom pomagati tam, kjer jim šolstvo ne. Šolstvo uči po programu in to kar šolstvo uči, to je priznano in cenjeno v očeh ljudi. Ceniti pa gre vse, saj ima vse svojo vrednost, če se le zmore spoštovati še kaj izven okvira svojih delovanj in močno omejenih prepričanj, ki so pogosto le povzeta prepričanja kolektivne zavesti. Za takšen pogled pa potrebuje človek modrost, ki pride le po poti iz egoističnega principa sebe, do samega središča sebe – izvora ljubezni – srca!

Ko človek doseže to raven modrosti, se zave, da so vse realnosti, realnosti drugih. Kar drugi mislijo o nas, mislijo dejansko o sebi. Ko kritizirajo nas, izhajajo iz sebe. In takoj, ko začnemo te kritike analizirati, že imamo mnenje o sebi, to pa kmalu postane naša realnost. Omenjena meja v umu je tanka, in če se ne znamo zaščititi oziroma postaviti zase z lastnimi stališči, postopoma izgubljamo sebe in lastno esenco. Tako je z našimi potenciali. Ko se oziramo na to, kar nam narekujejo drugi, se potem ne najdemo, te možnosti enostavno nimamo. Kar nam je dano, se vseskozi razvija v nas, zato so možnosti za uspeh v življenju neomejene, ko zmoremo sprejeti sebe in se podpreti ne glede na mnenja drugih. Konec koncev so psihologi in psihiatri ugotovili, da je lahko pretirano obremenjevanje s tem, kar mislijo o človeku drugi, celo vzrok za bulimijo nervozo. Ta informacija nam pove veliko! Če ravno se zdi izven konteksta, nam pove, kakšno vrednost ima otrokova vrlina, da se zna ceniti takšnega kot je.

Za uspeh potrebuje človek skrivnosti, ki se zdijo ljudem samoumevne. Vendar pa nič na tem planetu in v vesolju ni samoumevno, vse ima nekje izvor. Tako kot ima domišljija izvor v naši avri, ki nosi spomine in čustva iz regresije. Ali koncepti, ki so zapisani v umu drugega, in jih po nevidnih energetskih nitih samodejno prevzamemo mi ali drugi od nas. Vse se nekje začne, začne se tam, kjer je očem realnosti skrita, a srcu vidna. Ravno tako ni samoumeven uspeh ljudi. Ko človek vidi uspeh nekoga, pomisli le na to, kaj ima. Premalo ljudi pomisli slednje: Kako je začel? Koliko truda je vložil? Koliko je vložil časa in svoje energije? Skratka, bistvena je pot do uspeha. Vsak uspeh se z nečim in nekje začne. Najprej je misel, naslednja je akcija, šele nato reakcija, ki ji lahko rečemo končna realnost. Dostikrat tudi le vizualizacije, afirmacije, sanje in vera v sebe ni dovolj, predvsem ni dovolj takrat, ko ne zmoremo biti na višji frekvenci zavedanja, saj so vzponi in padci prisotni tudi tukaj. Vsaka želja do manifestiranja potrebuje čas, mir, tišino, premislek, skratka preudarno kreiranje brez energetskih blokad, med katere pogosto uvrščamo zavist. Tudi pregovor, modri molčijo, ni zaman. Naše sanje lahko postanejo naš svet, če poznamo tiste drobne skrivnosti, ki so samoumevne le, dokler ne uvidimo, da je ves čas potrebno nekaj delati na sebi, predvsem na svojih prepričanjih, in ves čas delovati v skladu z lastnim zavedanjem.