Sreča z druge strani sveta
Letalo je spustilo kolesa in treščilo ob tla. To je bil trd pristanek. Potniki čakajo, da lahko zapustijo svoje sedeže. Vrsta se počasi pomika proti vratom. Zadene me kot strela z jasnega. Vroč zrak mi butne ob lica in preplavi me olajšanje, prispela sem. Sonce mi žge kožo, ne pusti mi dihati, oblačila se lepijo name, nežen vetrič mi mrši lase.
Ozrem se čez ramo, okoli mene sami neznani ljudje, počutim se utesnjeno, drugače. Zazrem se v nebo, nikjer nobenega oblačka, le nekaj letal, ki se počasi spuščajo proti letališču. Vzamem prtljago in odidem skozi vrata letališke stavbe. Čakam na vkrcanje na avtobus, a zaradi nekaterih potnikov se zavleče.
Hiše nedaleč proč so pisane, vsak del ima svojo barvo, v moji glavi svojo zgodbo. V zraku se čuti sladkoba banan, vse diši na eksotiko. Opazujem ljudi, ki drvijo drug mimo drugega, nihče se ne ozira za nikomer, na mopedih se vozijo 4-članske družine, prevažajo celo domače živali in glasba je praktično povsod. Mislim, da se premikajo v ritmu merengue. Ljudje so nasmejani, polni sonca, drugačni. Skromni, a vseeno simpatični.
K meni pristopi mladenič s črno skrinjico. V mislih si že izmislim odgovor, zakaj ne bom kupila..Pa halo ženska, saj sploh ne veš, kaj bi rad. Počakaj! Vdihnem in prisluhnem. Stegne roko in se predstavi. V tistem kaosu ne slišim nič. Pokimam in si mislim, no daj povej že, koliko bi rad. Sramežljivo se nasmeji, pokaže na japonke in vpraša: “Can I”? Mislim, kaj če lahko. Edine in še te ga zanimajo. Ni šans. Počepne in odpre svojo skrinjico. V njej zagledam gobice, krtačke in kreme..Seveda za čiščenje čevljev. What? Nasmejim se sama sebi. Najprej pomislim, da je šala, a si vzame čas in mi pove, da je čistilec čevljev, da dela, ker potrebuje denar za šolo, hrano zase, hčerko. Pogledam ga še enkrat in se zamislim, pa saj nimaš niti 15 let, kaj šele da moraš delati.
Pogovor steče in izvem, da ima 19 let, da rad opravlja svoje delo, da vsak dan spoznava nove ljudi, nove obraze, nove zgodbe, plačilo je iz dneva v dan drugačno. Plačilo? Saj ne moreš čistiti japonk. Za to potrebuješ prave stranke, s čevlji, ne natikači. Skomigne z rameni. Poiščem kovance in ga pošljem po kavo. Avtomat je bil videti kot nekakšen jukebox, po glasu zveneč pa sem bila prepričana da ne bom dobila niti “k od kave”. Zopet zmota. Kava je bila dobra in njena aroma me je predramila.
Sedla sva na pločnik in opazovala ljudi.Skoraj nihče ni imel usnjenih, zaprtih čevljev. Zasmilil se mi je. O svojem življenju je razlagal s takšnim žarom v očeh, da teh oči ne bom dolgo pozabila. Tako preprosto življenje, pa toliko optimizma. Cele dneve stoji na letališču in gnjavi ljudi za nekaj drobiža, pa vseeno ne pozabi, da je življenje le eno in takšno kot si ga narediš sam. Pove, da poje en obrok dnevno, vse ostalo je za ženo in otroka. Želi jima nuditi vse najboljše. Tako mlad in tako pozitiven. Koliko smeha premore ta fant. Neverjetno. Pokaže mi sliko iz majhnega ovitka, ki ga ima za drobiž. Deklica. Majhne, črne oči in temni lasje.
V tistem trenutku stopi šofer avtobusa na pločnik in začne mahati s tablico z imeni hotelov. Vstanem in poberem svojo prtljago. Obrnem se k mladeniču, mu stisnem roko in zaželim srečo in vse dobro. Pustim mu nekaj denarja, v upanju da mu bo prišel prav, čeprav sploh nimam predstave, kaj si lahko v privošči. Sedem na zadnji sedež in se zazrem skozi okno. Najina pogleda se srečata, pomaha mi v slovo, v istem trenutku pa že nagovarja starejšega moškega, ki je pravkar stopil skozi vrata.
Avtobus odpelje. Zrem skozi okno, opazujem dogajanje. Kot, da se je tukaj ustavil čas. Z grenkim priokusom se zamislim koliko denarja ljudje porabimo za stvari, ki v resnici niti malo niso pomembne, za stvari, ki jih iz danes na jutri pozabimo ali uničimo..Pa zaradi njih nismo nič srečnejši. Trenutno nam nudijo občutek ugodja, ki pa kaj kmalu zbledi.
Sreča, ki jo vsi tako zelo vneto iščemo, pa naj si bo to doma ali v svetu, je pravzaprav v nas samih. Samo zamisliti se moramo in se vprašati, kaj je sploh sreča?! Je to turkizno morje, sončni vzhod, dober avto, hrana v hladilniku, zdrav sin ali novi model jeans hlač?! Lahko bi bilo tako zelo preprosto, če bi le hoteli videti. Žalostno, da mora človek prepotovati tisoče in tisoče kilometrov, da bi spoznal, da je sreča tisto, kar smo, ljudje, ki se zmoremo pobrati po padcu, čeprav je bil v naših očeh usoden, poslušati in tolažiti ljudi, ki v življenju ne vidijo smisla ter rasti, rasti… Vsak dan znova in se iz lastnih napak nekaj naučiti.
