Romunija – potep po Transilvaniji
Romunija se zdi oddaljena in nepoznana, a tistega, ki jo je obiskal, je gotovo očarala. Tudi mene je, ko smo potovali po njenem osrednjem delu – Transilvaniji.
Romunija je dolgo veljala za zaostalo in nerazvito, danes pa se njena podoba bliskovita spreminja. Ceste so sicer večinoma še vedno navadne in avtocest je le malo, nekatere pa so ravno v gradnji. Kljub temu me je presenetilo, da so glavne ceste med mesti urejene in lepo asfaltirane. Tudi avtomobili so podobni našim.
Romunija združuje v sebi lepoto srednjeveških mest, ohranjenih gradov in cerkva ter neokrnjenost narave. Naša pot nas je vodila po Transilvaniji, osrednji pokrajini obkroženi s Karpati.
Vožnja mimo Karpatov
Peljali smo se mimo Temišvarja do Brašova ter nato mimo Sighisoare do Cluj Napoce. Ta del Romunije je še pred 100 leti spadal pod Avstro-Ogrsko, v njej pa je takrat prebivalo veliko Sasov – Nemcev, zato je v starih centrih mest čutiti njihov močan vpliv. V mestih, v katerih smo se ustavili, sem zato imela skorajda občutek, kot bi se npr. sprehajala po stari Ljubljani ali katerem drugem našem srednjeveškem mestu.
v mestu Sibiu
Brasov
Temišvar
Sighisoara
mestni stolp v Sighisoari
V Romuniji je veliko evangeličanskih cerkva, nekatere med njimi so res mogočne. Takšna je Črna cerkev v Brasovu, ki je res temnejše barve. Počrnela je namreč med požarom v srednjem veku, ko je pogorelo mesto, cerkev pa je ostala.
evangeličanska cerkev v mestu Sibiu
evangeličanska cerkev v Cluj-Napoca s spomenikom Matije Korvina
Zidajo pa nove pravoslavne cerkve. Tole lepotico smo občudovali v Fagarasu.
V vaseh smo precej pogosto srečevali konjske vprege in na njih Rome. Nekateri so na vozovih tovorili brezove metle. Morda jih prav oni dobavljajo cestnim delavcem, saj so le-ti ceste čistili prav z brezovimi metlami. V naših krajih jih najbrž le še redki uporabljajo.
konjska vprega
Ob omembi Romunije in Transilvanije nas najbrž veliko pomisli na Drakulo. Kako ne bi, saj je v Romuniji razvit tako imenovani Drakula turizem in seveda smo tudi mi obiskali Drakulov grad – grad Bran.
Pravljično lep je bil tudi obisk gradu Hunedoara – grad rodbine Korvin oz. Hunyadi. Rodbine, iz katere je izhajal Matija Korvin oz. Kralj Matjaž.
grad Hunedoara
Vožnja po slikoviti pokrajini nas je vodila skozi številne vasice, v katerih so ob cesti nanizane barvite hiše. Posebnost Romunije, ki smo jo takoj opazili, pa so bili številni kabli, ki so bili speljani med hišami ne samo po vaseh, ampak tudi v mestih.
vasi v Romuniji
Vožnja skozi Transilvanijo je resda bila dolga, saj so razdalje med kraji velike. A zaradi slikovite pokrajine je čas hitro mineval. Videvali smo tudi črede ovac ob poti, se peljali mimo trdnjave Rupea, takole pa izgleda celo pokopališče na bregu.
trdnjava Rupea
pokopališče na bregu
Vsako deželo zaznamujejo ljudje, ki v njej živijo. V Transilvaniji je sicer večina Romunov (70 %), Madžarov pa približno 17 %. In čeprav cigani oz. Romi predstavljajo le približno 4 % prebivalstva, pokrajino še posebej zaznamujejo. Nismo jih srečali veliko, saj se v njihovih vaseh nismo ustavljali, kljub temu sem jih sredi mest nekaj vendarle ujela v svoj aparat, saj so zanimivi prav zaradi svoje drugačnosti.
Romunija je res vredna obiska in upam, da me še kdaj zanese vanjo. Videli smo veliko lepega, marsičesa pa tudi nismo uspeli obiskati. Ena takšnih je Transfagaraška cesta, ki se serpentinasto vzpenja čez Karpate in velja za eno najbolj slikovitih evropskih cest.
Obiskali smo:
