Pira – bogata žitarica za več zdravja

Z vračanjem k zdravemu načinu prehranjevanja se je ponovno odkril pomen pire. Pira je cenjena zaradi številnih mineralov in vitaminov, ki jih vsebuje, pa tudi zato, ker jo zaradi njene odpornosti lahko ekološko pridelujejo.

Zgodovina pire

Pira spada med prve vrste gojenih žitaric, pridelovali naj bi jo že pred 10.000 leti. Gojili so jo tudi v naših krajih, vendar jo že po letu 1900 pričeli opuščati in gojiti druge donosnejše vrste pšenice. Toda za pridelavo pšenice so potrebne različne kemikalije, saj je manj odporna na škodljivce. Z vedno večjim odkrivanjem škodljivosti pesticidov in vračanju k naravni pridelavi pa se je ponovno odkril tudi pomen pire. Za razliko od navadne pšenice je namreč odpornejša na škodljivce in proti boleznim, zato so jo prvi ponovno pričeli pridelovati ekološki pridelovalci.

Pira se je ohranila v alpskih in hribovitih območjih srednje Evrope, najbolj v Avstriji in Švici, odkoder se je konec 20. stoletja ponovno vrnila tudi v številne evropske države in prav tako tudi k nam. Žal se v naših krajih ni ohranila avtohtona slovenska vrsta pire, temveč se pri nas dandanes večinoma prideluje švicarska sorta.

V čem se razlikujeta pira in pšenica?

Pira je za razliko od pšenice odpornejša na škodljivce in bolezni. Zraste tudi višje od večine vrst pšenice (te so visoke med 60 do 120 cm), saj doseže med 120 do 150 cm. Odpornejša je proti večjim količinam padavin in proti suši, dobro pa prezimi tudi v hudih zimah in uspeva se do nadmorske višine 1200 metrov. Od pšenice se razlikuje tudi v tem, da pri pšenici zrelo zrnje zlahka izpade iz plev, medtem ko pri piri tudi pri mlatvi ostane v plevu.

Zakaj je pira tako posebna in zdrava?

Poleg tega, da je že sama pridelava pire naravnejša od drugih vrst pšenice, saj zaradi svoje odpornosti ne potrebuje pesticidov, pira vsebuje tudi več vitaminov in mineralov. Vsebuje fosfor, železo in magnezij ter vitamine iz skupine B ter A, D, E. V kalčku se nahajajo nenasičene maščobne kisline, ki pomembno vplivajo na zdravje srca in ožilja.Po vsebnosti beljakovin se pirino zrnje uvršča v sam vrh med žiti, saj jih vsebuje od 14 do 19 %, medtem ko jih je zrnje pšenice od 8 do 14 %. Blagodejen je tudi njen učinek na prebavo.

Pomen pire je že v 12. stoletju v Nemčiji širila opatinja, zdravilka in zeliščarka sveta Hildergarda. Priporočala jo je za zdravljenje kroničnih obolenj, krepitev oslabelega organizma, povečevanje teka, umiritev prebavnih težav in blažitvi bolečin v sklepih.

Čeprav tudi pira vsebuje gluten, pa je po svoji sestavi drugačen od glutena v pšenici, zato se jo lahko uporablja tudi  v dietah, ki izključujejo pšenico pri alergiji na pšenične beljakovine.

Zdravilen je tudi klorofilni sok iz mladih zelenih pirinih listov, saj je po svoji sestavi podoben hemoglobinu in lahko hitro poveča količino kisika v krvi.

Uporaba pire

Uporabljamo lahko cela zrnja, moko, zdrob, kosmiče, kuskus in celo pirin riž. To so pirina zrnja, ki jih požanjejo še pred polno zrelostjo in nato posušijo oziroma pražijo, pri tem pa ohranijo zeleno barvo.

Zrnje lahko uporabimo za rižote, kot prilogo k zelenjavi, za solate, juhe in razne nadeve. Pred uporabo zrnje čez noč namočimo v vodi, nato jo temeljito speremo ter kuhamo v dvakratni količini vode približno 40 minut.

Pirino moko lahko uporabljamo za različna peciva, kruh, testenine, kolače, mlince, kekse, medenjake…