Paradižnikova omaka amaterke

Te dni, ko se sprehajam po našem zelenjavnem vrtu, vidim, da narava kipi v obilju sadov. Ne zmoremo jih več sproti pojesti. In nekako ne morem dovoliti, da ti naravni darovi zgnijejo …

Kot popolna amaterka sem se torej odločila, da prekomerno količino rdečih, sočnih paradižnikov spremenim v rdečo tekočino. Otroka bi rekla – v kečap! Menim, da sem upravičeno presrečna, da mi je uspelo pripraviti čisto navadno paradižnikovo omako.

Dejstvo je, da je zunaj vroče, saj je poletje! Zato sem si nastavila nečloveško zgodnjo jutranjo uro in se dejansko tudi ob tem času postavila v kuhinjo. Nisem si namreč predstavljala, da bi zmogla pri takšni vročini stati ob vročem štedilniku.

Zunaj je bila še tema. Pristavila sem si vodo za kavo, odprla okno in vrata. Zgodnje jutro pač in poleg kave, mi je svežina dala še dodatno energijo. V kuhinji je bilo prijetnih dvajset stopinj.

Pretekli dan sem poklicala svojo babico, ki zelo rada govori – o preteklosti. Tokrat je tekla beseda o paradižniku. No, po njenih navodilih sem si že zvečer pripravila eno veliko košaro paradižnikov. Oprala sem jih in jih zložila nazaj v košaro.

Pila sem kavo in čakala, da zavre voda na plinskem štedilniku. Ko je voda zavrela, sem vanjo potopila paradižnike. Iz vrele vode sem jih vzela, ko so popokali ali če se časovno opredelim, po slabi minuti. S pomočjo vilice in nožka, sem jih olupila. Šestnajst kilogramov mesnatih, sočnih paradižnikov, direktno iz vrele vode.

Takole olupljene in narezane na kocke, sem dala v večji lonec, ki sem ga segrevala s pomočjo plinskega gorilnika. Ves čas sem vsebino mešala s leseno kuhalnico, da bi bodoče omake ne prismodila. Ves čas sem tudi pazila, da je omaka enakomerno vrela na zmernem plinskem ognju.

Omako sem kuhala, dokler ni povrela voda. Ostala je gosta zmes, popolnoma neprivlačna na videz. Točno taka, kot je rekla babica, da bo. Kuhala oz. vrela sem, kockaste paradižnike, približno štiri ure.

Nisem si mogla zamisliti, da bi takšno zmes, v takšni obliki lahko uporabila, recimo za pico. Dodala sem pest soli in tri žlice sladkorja, vzela paličnim mešalnik in jo spasirala. Dobila sem gladko in gosto tekočino, rahlo osoljeno. Imamo različne okuse, zato je količina soli pač osebna odločitev. Še nadaljnjih nekaj minut sem gladko omako vrela.

Pretekli večer sem oprane kozarce in pripadajoče pokrove zložila v pečico, ki sem jo sedaj vklopila. Pripravila sem si dvajset, dvesto petdeset mili litrskih, steklenih kozarčkov.  Segrevala sem jih na sto stopinjah, deset minut.

S pomočjo kuhinjske krpe, sem si kozarčke jemala sproti iz pečice in jih polnila z vrelo paradižnikovo omako. Napolnjene kozarčke sem sproti zapirala in jih zložila v odejo, da se počasi ohladijo. Paradižnikovo omako bom uporabljala za pice, za razne omake ali paradižnikovo juho.

Zadnji kozarček ni bil poln. Zamesila sem kvašeno testo za pico in tako, še svežo omako, preizkusila. Končala sem, po dvanajsti uri, pri polnih tridesetih stopinjah v kuhinji. Babica bi bila ponosna name.