Dnevnik sodobne gospodinje: Bibliobus

Moje izkušnje z avtobusi so pestre, a se na srečo premikajo v smeri od slabega k boljšemu. V otroštvu mi je bila vožnja z njimi pravi pekel, saj mi je bilo v njih venomer slabo. Morda zato, ker sem se takrat na avtobusu vozila le na (šolskih) izletih, kjer je, še predenj smo se vsi posedli, nekdo odprl svoj nahrbtnik in iz njega izpustil vonj po salami. Skoraj izključno sem sedela na prvih sedežih pri učiteljicah, kjer sem s prelepljenim popkom in z vrečko v roki čakala, da se bomo končno kje ustavili. Neskončno trpljenje, sploh ker se je na zadnjih sedežih prepevalo in veselilo.

V najstniških letih me je sicer minila slabost zaradi vožnje same, a me vseeno spomini srednješolskih obiskov avtobusa asociirajo na pogosto stiskanje v želodcu. Razlogi so bili kakopak ljubezenske in kdaj tudi učne narave. In seveda čakanje. Čakanje na presneti avtobus, ki je bil točen samo in izključno takrat, kadar sem zamujala jaz. Ne rečem, da ni bilo tudi zabavno. Ogromno srednješolskih anekdot se začne in konča pri avtobusu.
Sledila je Ljubljana in njihov mestni potniški promet. Ponovno nemalo dogodkov povezanih s ‘trolami’. Seveda daleč najbolj stresni so tisti, ko se mi je kam mudilo in sem čakala avtobus, ki ga ni in ni bilo, ali pa tisti, ko mi je ‘holivudsko’ odpeljal pred nosom. In gneča, nepopisna gneča ob prometnih konicah, ko smo natlačeni kot sardele v konzervi rinili proti izhodu. In spet, moje izkušnje s ‘trolami’ niso docela negativne, a vseeno, nekako mi ‘bus’ ni bil nikoli v prav posebno veselje.

Nato pa, ko smo se nekaj let nazaj z družino preselili v naselje nekaj kilometrov od štajerske prestolnice, me je prevzel prav poseben bus. Bibliobus.

Bibliobus ali potujoča knjižnica je bil naš prvi stik z novo realnostjo. V novem kraju nismo poznali nikogar in naš svet je s selitvijo postal zelo majhen. Predvsem moj, saj sem ostala (sama) doma z dobro leto staro hčerko in se počasi navajala na vse (nove) obveznosti sodobne gospodinje s hišo, vrtom in potepuško mačko. Počasi smo raziskovali okoliš in nekega petkovega popoldneva, ko smo kolesarili po samem centru novega kraja, čisto po naključju zagledali rumen avtobus, ki je bil nekaj čisto posebnega.
To je bil bibliobus. Razjahali smo kolesa in radovedno potisnili svoje glave na takrat, po nekem čudežu, prazen bus. Z nasmehom, od ušesa do ušesa, nas je pozdravila najsrčnejša knjižničarka na svetu in kot bi trenil, smo se domov odpravljali s knjigo pod pazduho. Tisti petki, ki so pripeljali knjižnico v naš novi kraj, so postali posebni. Skoraj dosledno smo jo obiskovali, saj je naša prvorojenka navdušena bralka že od samega rojstva. Obiskov knjižnice smo se veselili tudi zato, ker smo se tam vedno počutili prijetno, sprejeto, domače. Naša punca je rasla in to, da je lahko šla sama na bibliobus, vrnila knjige, kako rekla s knjižničarko ter si z njeno pomočjo izbrala kup nove literature, je zanjo postalo zelo pomembno. Plašna punčka, ki se je ob stiku z drugimi ljudmi kar povlekla vase, se je na bibliobusu spremenila v nenavadno pogumno in zgovorno.

Tako so tekli meseci in leta in ko nas je dosegla vest, da se pri nas odpira stacionarna knjižnica, so bili občutki mešani …

Minuli petek je bibliobus še zadnjič parkiral pod brezami v našem kraju. Najsrčnejši knjižničarki se je tresel glas, ko nas je sprejela in lagala bi, če bi trdila, da tudi meni niso besede zastajale nekje v grlu. Kar nekaj jih je tako ostalo neizrečenih, medtem ko sem skušala zadržati roso, ki se mi je nabirala v očeh. Čeprav pod maskami, so naši nasmehi žareli v pogledih, besedi hvala za vse in srečno za naprej, sta morali biti dovolj.
Pot do doma, ki smo jo s hčerama prehodile peš, se je vlekla. Čisto nasprotje temu, kar so bile vse prejšnje hoje iz potujoče knjižnice do domačega dvorišča. Tokrat sem namreč razlagala petletnici, zakaj naših dveh knjižničarjev ne bo več k nam in zakaj ne bosta ravno ona dva delala v novi, stacionarni knjižnici, ki jo dobimo kmalu. Težko ji je bilo razumeti. Čutila sem, da je žalostna in prav taka sem bila tudi jaz.

Doma me je prevzela misel, kako je mogoče, da se nas v življenju nekateri ljudje tako preprosto dotaknejo. Ljudje, ki jih srečujemo občasno in v resnici o njih ne vemo veliko, a je na njih tisto nekaj, da nam prirastejo k srcu in imamo ob njih občutek, da se poznamo od vekomaj. Vsi knjižničarji, ki smo jih tekom obiskov bibliobusa srečali, so neverjetno ustrežljivi, zgovorni, prijazni in dobrovoljni. Fascinira me dejstvo, da tudi po desetletjih dela z ljudmi, kar ni vedno najlažja naloga, ostajajo pozitivni. Tudi epidemija jih ni »pokvarila«, kar me navdaja z optimizmom, da naš svet vendarle ni tako nestrpen in zagrenjen, kot se nam, predvsem zadnji čas, zdi. Ljudje zmoremo (p)ostati spoštljivi kljub koroni, ki naj bi, po mnenju mnogih, prenekaterega spravila ob kulturno vedenje. Naši potujoči knjižničarji kljubujejo tej predpostavki.
Torej, jasno je kot beli dan, od vseh busov, ki so mi kdaj prekrižali pot, in ni jih bilo malo, mi je ta, ki vozi knjige po naših krajih, zagotovo daleč najljubši. Osupljivo je videti »znanje« ki se vozi na kolesih in srčne ljudi, ki so tukaj zato, da »besedo« pripeljejo bližje k tistim, ki po njej hrepenijo. In ne samo to. Dostavijo tudi Srečo.