Ko pokajo petarde
Ko pokajo petarde, se ne dogaja nič dobrega. Niti zanimivega. Glavni učinek je pok. Res zanimivo … niti najmanj!
Konec novembra se po večjih mestih že slišijo poki petard. Decembra se vse le še stopnjuje. Da ne govorim o pokanju petard okoli božiča. Takrat se mi petarde zdijo še posebej neokusne. In potem za novo leto, ponovno petarde, petarde, petarde. In vse te pokajoče petarde se vlečejo še tja do konca januarja. Eno samo pokanje. Čemu?!
Kje je smisel metanja petard? Mi lahko kdo našteje ENO samo pozitivno lastnost poka petarde? No, sama je ne vidim. Vidim pa v pokanju petard celo kopico negativnih lastnosti oziroma vidim v pokanju petard eno samo nepotrebno pokanje in ropotanje, ki vznemirja ljudi in živali.
Živim na vasi in kljub temu, da je pokanja petard na vasi precej manj kot v mestih, je tega pokanja odločno preveč. Nekaj let sem živela v mestu. Petarde, petarde, petarde! Včasih je v bližnjem parku pokalo kot na fronti! Ko sem šla na sprehod, sem srečevala ljudi, ki so na povodcih na sprehod vozili prestrašene pse, saj je okoli nas pokalo in pokalo. Potem naslednjič sem videla, kako so neolikani najstniki starejši gospe, ki je bila z majhno psičko na sprehodu, vrgli petardo skorajda pod noge. Kako sta se ustrašili! Psička se je celo iztrgala s povodcem vred in zbežala. Objestni najstniki pa v smeh.
Psičko sem uspela ujeti in jo, prestrašeno, dvignila v naročje. Čutila sem njeno razbijajoče srce. K sreči sem psičko poznala, tako sem jo klicala po imenu in ji šepetala pomirjajoče besede in jo odnesla nazaj k lastnici, ki jo je še vedno zbegana iskala. Najstniki pa so se še vedno smejali, kakor da so sredi največje zabavne prigode, kar jih premore ta svet.
In ko sem jih jezno vprašala, kaj nekaj se jim zdi tako smešnega … No, škoda je izgubljati besed.
Pa se vprašam, od kje jim petarde? Od kje sploh jim denar za petarde? Žepnina? Najbrž. Doma ”pridni fantki”? Verjetno da. S petardo v roki pa …. In sploh, če pomislim na dejstvo, da vsi ti mladoletniki niti ne bi smeli pokati petard. Namreč, mladoletniki do 16 leta starosti lahko petarde uporabljajo le pod nadzorom staršev oziroma skrbnikov.
Ko pokajo petarde, se ne dogaja nič dobrega, nič lepega
Ko pokajo petarde, se ne dogaja popolnoma nič zabavnega. Ne, prav nič. Sama sploh ne vidim smisla v tistem poku. Sploh tistih petard, ki počijo tako zelo glasno, da imaš včasih občutek, da je nekje padla granata.
Ko pokajo petarde, se bojijo otroci. Ko pokajo petarde, se bojijo starejši ljudje. In ko pokajo petarde, se strašansko bojijo živali. Vsako leto lahko slišim takšne in drugačne zgodbe o pogrešanih živalih, ki so v strahu pobegnile. Naši domači mački se skrivata po kotih hiše in se vsakokrat prestrašeno ozreta okoli, ko prav nemarno poči. Sploh ena mačka, ki je že tako ali tako zelo boječe narave (najdenka, ki je v svojem mačjem življenju pretrpela marsikaj), zelo težko prenaša poke. Kaj šele vse tiste uboge živali, ki so zunaj. Same, zavržene. Vsi ti poki so za živali zelo stresni.
In, konec koncev, tudi vsi mi, ostali, ob pokanju petard ne doživljamo nobenih pozitivnih čustev in občutij in, seveda, naj ne pozabim na številne poškodbe, ki se lahko pripetijo ”metalcem” petard. Je pok petarde res vreden tega?
Zakaj potem sploh pokajo petarde?
Kje je smisel? Jaz ga ne vidim? Ga vi? Dvomim, da bi mi najbolj zagreti ”ljubitelji” metanja petard znali odgovoriti na ”zakaj in čemu”. Najbrž bi skomignili z rameni in ”veselo” metali petarde še naprej.
Kot ljubiteljica živali, si sposojam misel, ki se jo zasledila pred nekaj dnevi: ”Ne meči petard, rajši vrž’ kak briket!”
