Želje in pričakovanja niso enako kot cilji

Kaj je tista bistvena razlika med željo in zastavljenim ciljem? Zakaj želje ponavadi ostanejo zgolj neizpolnjena sanjarjenja pri belem dnevu? Kje se skriva zanka? Ali ne bi bil svet dolgočasen in tudi dokaj nevaren, če bi se nam vsaka želja (morda tudi zlonamerna) hipoma uresničila? Ali ne bi bilo preveč lepo, če bi vse, kar si zaželimo – materialnega ali nematerialnega – lahko manifestirali v trenutku? Postalo bi tudi kar veliko breme. Le predstavljajte si. V navalu čustev si kdaj pa kdaj zaželimo marsikaj, kar pri zdravi pameti niti pomislili ne bi; in kaj vse bi lahko povzročili, če bi se nam pod vplivom močnih čustev stvari začele nemudoma uresničevati. Na primer, skregamo se s starši, otroki ali partnerjem, in tedaj si sami pri sebi rečemo: »Ko bi vsaj … (nadaljevanje si izberite sami)!« Tu tiči razlog, zakaj se želje dostikrat hitreje uresničijo, če vpletemo čustva.

Želja in pričakovanje sta si v svojem bistvu podobna: oba stopnjujeta napetost, ki se pojavi, medtem ko čakamo, kdaj se bo nekaj izpolnilo. Včasih niti ne vemo, kaj pravzaprav si zares želimo in tako le izsiljujemo stvari – kar pa je izsiljeno, prinese ponavadi popolnoma obraten učinek.

Včasih si želimo vse preveč stvari, ki niso pomembne, medtem ko nam narava dan za dnem spontano pričara magične trenutke, pa če si to zaželimo ali ne.

Torej, ali je bolje biti kar brez želja, pričakovanj in tako tavati tjavendan brez namere in vsakršnih ciljev? Brez ciljev ne gre. Cilji so pomembni. So važnejši od želja, saj s tem, ko si določimo kratkoročen ali dolgoročen cilj, tudi dejansko stremimo k uresničitvi in nismo leni, kakor smo pri željah. Kako se vam sliši tale stavek: »Želim si biti vitek/ka.« (V prevodu to pomeni, da si sicer želim nekoč izgubiti kilograme in ohranjati vitko postavo, a kaj ko se mi za to ne ljubi dvigniti riti in nekaj narediti v tej smeri.) Ali pa ta: »Moj cilj je postati vitalen in bolj zdrav, in sedaj (ta trenutek!) že delujem v smeri uresničitve.« (Slednji je bolj ciljno naravnan, v njem je čutiti aktivnost in zavzemanje, in ne zgolj pasivnost in lenobo, kot je to v navadi pri željah.) Tu nastopi  poglavitna razlika med željo in ciljem. Želja se sicer lahko prej ali slej uresniči, ampak ni nujno, da nam bo takrat, v nedoločeni prihodnosti, še koristila, lahko pa se nam tudi zgodi, da se le-ta realizira relativno hitro, a kaj hitro doumemo, da si tega pravzaprav nismo želeli in da nam sploh ne ugaja.

»Razblinite svoje želje in dosegli boste duševni mir. Povečajte svoje želje in končali boste v norišnici.« (Eleonor Bone)

Že ničkolikokrat se je pokazalo, da ko se enostavno prepustimo toku in ne mislimo venomer na to in ono željo in razna pričakovanja, takrat se vse (in še več) zgodi samo od sebe. Po liniji najmanjšega odpora. Brez prisile in napora, preprosto spontano. Zaupati moramo nevidnim silam, ki nam vedno ob pravem času in na pravem mestu prinesejo pravo stvar, izkušnjo, spoznanje ali osebo na pot. Nič ni prepuščeno naključjem, vse se zgodi ob pravem času in z razlogom, pa čeprav se nam sprva morda ne zdi tako.

Namesto želja, je bolje imeti zastavljen cilj ali namen, ki nas res spravi v pogon, saj želje in nenehna pričakovanja prinesejo povečini le razočaranje in slabo voljo, če nekaj noče in noče vstopiti v naše življenje. Ne gre zato, da magnetna sila privlačnosti na nas ne deluje (ali pa, da smo magnet samo za slabe stvari) – deluje, ampak včasih si želimo nekaj, kar preprosto ne vibrira z nami in zato ta stvar ne pride v naše življenje, lahko pa se tudi zgodi, da nam je namenjeno nekaj boljšega in pač rabi čas, da se manifestira.

Kot že omenjeno, najhuje je stvari izsiljevati. Tedaj naredimo več škode kot koristi. Vsi smo že bili v situaciji, ko si nekaj zapičiš v glavo in hočeš to imeti, pa naj stane kar hoče. In kaj se je zgodilo? Najverjetneje tega nismo dobili, bili smo jezni, razočarani in kasneje smo obupali in pozabili na vse skupaj, ter nadaljevali svojo pot. Nakar je ta stvar čez čas, velikokrat v najbolj neprimernem trenutku in čisto nepričakovano in spontano, potrkala na naša vrata. In potem smo se vprašali: »Kako to? Zakaj se mi ni moglo prej uresničiti, ko sem si želel/a?« Želje in pričakovanja prinesejo napetost in breme, in s tem, ko si nekaj zaželimo in samo čakamo križemrok, oddajamo vibracijo pomanjkanja in tako se tista zaposlitev, partner, počitnice, zdravje, zadovoljstvo, notranji mir ali karkoli drugega, le oddaljuje od nas.

»Kdor nima želja, ima vse.« (Ippolito Nievo)

Iz svojega zornega kota vidim stvari jasneje, kot sem jih videla v preteklosti. Zdaj vidim, da so želje, pričakovanja, sanjarjenja pri belem dnevu in po drugi strani, obupovanje zaradi stvari, ki jih nimamo, le izguba dragocenega časa in energije. Medtem ko postavljanje realnih ciljev  privede do delovanja in uresničitve – morda ne danes, niti ne jutri ali drug mesec ali leto, a enkrat ni vrag, da ne bi zmagoslavno dosegli cilj, ki bo za najvišje dobro nas in vseh vpletenih.

In ne pozabimo: misel ustvarja.