Samomor – malo drugače
Človek ubil sočloveka in po temu dejanju sodil še sebi … podlegel je prevelikemu odmerku zdravil … skočil je iz … z avtom se je zaletel naravnost v … sredi belega dneva je zabodel …
Takšni in podobni stavki so vse pogosteje slišani in brani v medijih. Kot bi bil samomor nekakšna nalezljiva bolezen. In nekako se upravičeno že vrsto desetletij postavlja vprašanje ali se število tovrstnih dejanj povečuje ali je samo medijska odmevnost glasnejša?
Vzrok
Med ali po teh oglaševanjih so posebej iz obljubljene Amerike odmevna tudi univerzalna odkritja vzrokov za takšna dejanja, kljub temu, da se podobne raziskave delajo tudi v Sloveniji. Vzrok? Vzroki? Zakaj? Čemu? Prikrita odkritja jasno kažejo s prstom na podedovane gene, dednost, se pravi, genetske dejavnike tveganja za samomor. Kje so zdaj dejavniki okolja v obliki mrzle vode, ki so bili po odkritju vroče vode kombinacija za nastanek tople? Dejavniki okolja v obliki odvisnosti od drog in alkohola, ki zameglijo presojo zdravega razuma in vidijo temo tudi na koncu predora, po pričakovanjih prispevajo delček po delček … Če k temu delčku dodamo še delček nevroz ali psihoz, pa je že nekako dovolj delčkov za sestavit zamegljeno sliko celote? Da? Ne? Ob dejstvu, da samomor spremlja človeško zgodovino že od praveka in vstopa v vse kulture in družbene položaje, se delčke še vedno s težavo sestavi v razvidno sliko.
Depresija
Depresija je po raziskavah sodeč glavni dejavnik tveganja za samomor … Ampak klinična slika depresije se na grobo rečeno kaže v apatiji, ki od posameznika narekuje, da se umakne vase in se zato večinoma preživlja skozi življenje, namesto da bi ga živel in predstavlja način preživetja, kjer posameznika dejanja, ki jih počne, da bi šel naprej, odrivajo nazaj. Na kratko rečeno: depresija je nekakšno stanje izgube smisla, ki iz človeka črpa moč, da bi se nasmejal, da bi pozdravil nov dan, ki vzide po vsaki noči. Ampak, zanimivo: celo v stanju hude depresivne motnje ima človek še vseeno moč zajeti zrak za nov vzdih, kljub temu, da se začne zapletati v za njega prijetne dejavnosti, ki imajo za večino gledalcev neprijetne posledice.
Vdih, izdih – refleksno periodično dejanje od prvega vdiha do zadnjega izdiha. Po tej logiki sledeč je samomor pravzaprav samoUmor. Kar pomeni, da se za njegovo izvršitev potrebuje določen pripomoček, sredstvo … Samomor, v pravem pomenu besede, bi se izvršil brez zlorabe gravitacije, ostrih rezil, zapore dihalnih poti ali vsega, kar prekomerno obremenjuje notranje organe … Da bi si to dejanje prislužilo naziv samomor, bi človek enostavno prenehal dihati, kar pa že nekako spada pod nasprotje rojstva, se pravi, smrt? Vse ostalo je nekako samoUmor?
Samomor – malo drugače
Kakorkoli, dejstvo je, da se samo(U)morov ne moremo rešiti, pa če se kar ubijemo, kljub temu, da je samomor osebno dejanje, ki predstavlja družbeno realnost. Dejstvo je tudi, da so v večini primerov trenutki nad posledicami, kar pomeni, da se lahko ta trenutek nekaj odločimo, posledice pa bodo prišle kasneje. Tako da ni nujno, da so rezultati, ki temeljijo na razumu, vedno tudi takoj razumni.
Vsa možna vprašanja, ki ustvarjajo vsa druga možna vprašanja, lahko dajejo le grobe približke odgovorov. In ob dejstvu, da je življenje nekaj, kar daje možnost biti in da je odgovornost do te možnosti nekakšna dolžnost, se tudi pomen odgovorov na ista ali različna vprašanja razblini. Vsak posameznik predstavlja samemu sebi edino osebo, s katero živi vse življenje in glede na to je, kot pravi Trstenjak: “velika ironija in klavrnost človeške veličine v tem, da svojo vzvišenost nad vsem živalskim svetom dokazuje iz svoje sposobnosti umoriti sebe in bližnjega”.
Menda ni noben problem tako velik, da se ne bi dalo vsaj zbežati pred njim? Ko si človek za to vzame dovolj moči …
