Odvisnost od opiatnih protibolečinskih zdravil

Prejšnjič: Samomor?

Seveda se po tem predoziranju, sedaj ko sem v kriznem centru in imam med prazniki, ki naj bi ji preživela z družino, ogromno časa, marsikaj sprašujem. Psihiatri na kliničnem centru so bili mnenja, da za dva dni odidem v center. V to sem bila kar skoraj prisiljena, saj sem prišla iz oddelka za zastrupitve. Tako so me odpeljali iz KC naravnost v center, kjer nisem vedela kaj me čaka, kaj naj pričakujem. Skočila sem v vodo in zaplavala … zaenkrat zaradi drugih, mogoče bom nekoč spoznala, da samomor ni rešitev, ni konec bolečin, ampak začetek bolečine za druge. Začaran krog. Vem, da brez opiatov ne zdržim. Meni naklofen ni protibolečinsko zdravilo, bolj kot predjed.

Sama seveda še vedno verjamem in vem, da nisem zasvojena z opiati. Pojem jih res kar nekaj, ampak vedno le zaradi bolečine, ki me muči noč in dan. V nedeljo so me spustili za nekaj časa domov. Ko sem malce urejala stanovanje, sem videla resnico. V vsaki torbici, ki sem jo prijela, polno zdravil, na vsakem vogalu zdravila, na nočni omarici, kamor se ozrem, zdravila … obešanka v sobi … spet zdravila.

V centru

In sedaj se dogaja. Čez dan še gre, ponoči pa je druga pesem. Sinoči me je kljub bolečini v nogi in križu kar odneslo iz postelje. Zdelo se mi je, da je postelja polna ostrih rezil, da nikakor ne smem vanjo. Panični napad, ki je sledil je trajal kake 3 ure, sedela sem na wc-ju, v naročju imela mojega Tigija in gledala kako zločesta so rezila v postelji. Oddelčna sestra me nikakor ni mogla spravit v posteljo. Ob 2h pa se je odločila, da le moram malo spati in mi dala pomirjevalo. Za danes pa sem si od doma priborila Magnoflex, tako da sem zaščitena pred rezili in drugimi napadalci.

Ampak danes se je začelo pa že zelo kmalu po večerji … ne vem, ali me je iztiril obisk ali dejstvo, da me mislijo zapreti za štiri tedne brez izhoda. Krizaaa … panični napad, slabost, potem pa dve-urni jok. Nisem hotela pomoči zdravnika, klicala sem moža, da grem jutri domov. Ne vem, pravijo, da sem še zelo samomorilna, a nočem, da me zaprejo brez izhoda. Strah, jeza da sem izpadla iz sistema, se pravi, da še živim, vse to me je prevevalo med trganjem duše, jokom, ki je stresal telo. Seveda pa je glavni vzrok odtegljaj morfija, ki sem ga bila vajena vsakodnevno. Poklicali so dežurno zdravnico, a sem jo zavrnila. Sedaj pišem. Danes me nobena oddelčna sestra ne sekira, naj spim in pustim računalnik. Danes imam mir v sobi, le tu in tam odpre vrata in pokuka, če sem v redu. To delajo celo noč. Se navadiš in se jih ne ustrašiš več vsakič, ko se pojavijo med vrati. Dopoldan terapije, zvečer hude ure. Utrujena sem …

Pa jutri dalje, v nov dan … Srečno vsem!