Celje v zimskih mesecih v soboto popoldan ponuja le kavo
Na precej hladno soboto se odpravimo od doma. Hladen in precej vetroven dan ni najbolj primeren za potepanje v naravi, zato se odločimo za ogled v varnem zavetju zidov. Izberemo Pokrajinski muzej Celje, saj smo že večkrat slišali pohvale na račun tam razstavljenih zbirk.
Ob kavici preverimo naslov našega cilja in delovni čas. Kolikor zasledimo na spletu, je vsebinsko Pokrajinski muzej Celje res vsaj toliko vreden ogleda, kolikor smo že prej slišali. Odločimo se še za hiter obrok pred odhodom, saj predvidevamo, da bo ogled trajal kar nekaj časa. Glede na to, da je tako po podatkih na spletni strani kot po podatkih na Google zemljevidih odprto do osemnajste ure, se nam tako nikamor ne mudi.
Siti in zadovoljni se odpeljemo iz Maribora proti Celju. Parkirni prostor najdemo le minutko ali dve hoje od našega cilja. Našo strumno hojo proti vhodu je molče opazoval delavec, ki opravlja obnovitvena ali vzdrževalna dela tik pred njim. Na vhodnih vratih se srečamo z majhno skupinico ljudi, ki nas čudno gledajo. Poloti se me nelagodje. Gospo, ki prav vrta vame s pogledom, ogovorim. Vprašam jo, če je morda zaprto. Odgovori, da so z novembrom prešli na zimski delovni čas, tako da imajo odprto le do enih. Na vratih je res napisano tako, a ko se že pripeljemo tako daleč, je pač prepozno.
S počasnimi koraki se vračamo proti avtu. Parkirali smo v neposredni bližini lokala, ki premore veliko zunanjih miz. V teh nekaj minutah nas je zaradi hladnega vetra začelo rahlo zebsti, zato se usedemo k eni izmed njih in si naročimo tople napitke. Kaj pa zdaj? Saj se vendar nismo pripeljali v Celje samo na kavo! Pomislim, da bi nam prijazna natakarica morda znala pomagati. Vprašam jo, kaj bi si v bližini lahko ogledali. Mladenka je pripravljena pomagati, a kar nam predlaga, smo že videli. Nas pa napoti na Turistično informacijski center, ki je od lokala oddaljen le nekaj minut hoje. Volja se vrne, korak je spet bolj odločen.
Ob vstopu ugotovimo, da je Turistično informacijski center v Celju sam po sebi turistična atrakcija. Ponaša se namreč s Paviljonom za prezentacijo arheologije. Ob vstopu skozi vrata je skoraj nemogoče spregledati lepo ohranjen mozaik na tleh. Za naslednjimi vrati pa najdemo to, zaradi česar smo prišli. Ko prijeten gospod sliši našo zgodbo, se zelo trudi rešiti zagato. Opravičuje se za nevšečnosti. Želi nam ponuditi alternativo. Najbliže naši prvi izbiri je Muzej novejše zgodovine Celje. Žal pa tudi tega v zimskem času v soboto zaprejo ob trinajsti uri. Spet se opravičuje. Prijazno nam razkaže paviljon vključno s primerkom talnega gretja nadstropje niže in se vmes spet opravičuje. Žal je razen sprehoda po mestnem jedru paviljon vse, kar si ta popoldan lahko ogledamo v Celju.
Na poti proti avtu razglabljamo, kakšna je vizija turizma v Celju. Sobota je vendar dan, ko si veliko ljudi vzame čas za izlet. Obveznosti prejšnjega tedna smo pustili za seboj, na nov teden se bomo pripravljali v nedeljo. V zimskih mesecih se pogosteje odločamo za obisk muzejev, saj so možnosti izletov v naravo omejene. Potem pa ostanemo pred zaprtimi vrati. Sprašujemo se tudi, čemu je odprt Turistično informacijski center, saj nam zaposleni nimajo kaj ponuditi. Je pa res, da si bomo mi gospoda, ki je delal ta dan, zapomnili po izjemni ustrežljivosti.
Težko je razumeti, da je ob tako bogatih zbirkah, po štiridesetih minutah vožnje, oziroma petinpetdesetih prevoženih kilometrih kava vse, kar Celje ponuja.
