Otrok ti bo vedno vračal to, kar bo prejemal od TEBE v mladosti

Odnos DAM-DAŠ

Včasih se sprašujem, kam je zaplula vsa miselnost ljudi, da je tako težko voditi partnerstvo, da je tako težko prisluhniti otroku in, da je tako težko voditi odnos DAM-DAŠ. Vse temelji na vzajemnem razumevanju življenjskih situacij. Na občutku, da je nekdo zate tu, ko življenje poskrbi za nevihto. Na občutku zaželjenosti, na občutku vrednosti in na občutku ljubljenosti. Otrok potrebuje od starša točno to, kar potrebuje partner od partnerja, in to ne glede na njegovo starost. Otrok naj bi odraščal v domu, kjer je razumljen in sprejet, kjer je pomirjen ter kjer se počuti dobro v svoji koži. Le takšen otrok bo nekoč čustveno zdrava osebnost, torej le otrok, ki bo dobil dovolj ljubezni, pozornosti in razumevanja.

ČUSTVENA zrelost

Prepogosto se dogaja to, da človek danes ne ve več, kaj pomeni nekomu čustva uničiti, kako jih pokazati, kaj pomeni nekoga ljubiti, kaj pomeni dati srce osebi in kaj pomeni nekoga imeti iz srca rad.

Ta svet temelji na koristoljubju, pa naj gre za družinske odnose, kot za partnerske odnose. V takšnih odnosih otrok ne more vedeti kaj resnična ljubezen je. Morda se bo to naučil skozi čas, a obstaja nevarnost, da bo prej velik del življenja begal in se iskal, med tem, ko bodo drugi z nekom nekaj ustvarjali in si gradili dom za skupno življenje. Ko so čustva resnična in pristna, ni pomemben denar, preteklost, trenutna situacija, zdravje, tedaj je le brezpogojna ljubezen. In, če ti ne boš imel svojega otroka rad brezpogojno, ne pričakuj, da bo le-ta vračal brezpogojno ljubezen tebi. Če boš ti vso otroštvo in mladost otroka zavračal, zaničeval, poniževal, lahko le upaš, da ta otrok ne bo nikdar dojel, kolikšno škodo si mu povzročil. V kolikor bo to dojel, se zna zgoditi, da ti bo na starost to vrnil z ignoranco in s prezirom. Otrok potrebuje tebe v prvi vrsti in veliko možnosti imaš, da bo skozi leta situacija obratna.

PUBERTETA in dolgi jeziki

Znova je tako, da če ti otroka v puberteti ne boš razumel, potem otrok morda ne bo tebe v tvoji demenci, ko boš ostarel.
Otrok lahko reče mami: »Nimam te rad/a.« Ampak menda ne mislite, da to otrok misli resno? To so le besede, čuti pa brezpogojno ljubezen do vas, in vaša dolžnost je, da mu to vračate iz dneva v dan. Če kdaj ne z bližino, pa mu ljubezen pošiljajte na daljavo.
Zaklepanje v sobo in skrivanje pod odejo ter jok, ki se ga včasih ne pojasni zlahka … To so vse izpadi, nad katerimi otrok nima nadzora, saj se v hipofizi tedaj dogaja prava hormonska veselica, ki vpliva na celotno telo, na čustva, na vedenje in na osebnost otroka.

MEJE, ko vzgajamo te naše nadobudneže

Meje morajo biti, saj mejo otrok nujno potrebuje. Z mejo se otrok počuti varen, stabilen, voden, opažen, discipliniran in zbran. Mali otroci majhne meje, veliki otroci velike meje, tako bi lahko rekli. Otroku se razvija pleksus, ki pomeni notranjo moč. Ta moč se okrepi s samozavestjo in z zdravo samopodobo. Nikdar ta moč ne sme nadvladati moči starša, vsaj dokler sta otrok in starš pod isto streho. Kajti, lahko vzgajamo vse po najboljšem načrtu in se načrt izjalovi. Tu so vplivi družbe, šole, družinske situacije in veliko je še neomenjenih stvari. Otrok ima svojo glavo, ko odraste, svojo svobodo in vedno večja svoja hotenja. Tukaj se lahko dogajajo pobegi od doma, droge, alkohol, pri deklicah odvisnost od spolnosti (odsotnost očeta) itd. Vse to izhaja iz dveh razlogov: otrok doma ni sprejet takšen kot je in otrok doma nima meja. Meje pomenijo to, da si straši pridobivamo spoštovanje. Predpogoj za to, pa je močno pogojen s tem, da otroka v prvi vrsti spoštujemo MI.