Samomor?

Ko se po dveh dneh zbudim v bolnici,”obtožena” samomora: “Pozdravljena, Majda!”

Ti, ne bodi ga treba. Zbujam se, gledam okoli sebe in mislim, da sanjam. Zaspim nazaj … Nekdo me o nekih tabletah sprašuje, koliko sem jih pojedla. Hmmmm, spet sanjam, nisem na pravem mestu. Bolje, da zaspim, vendar pa je scena vedno ista …

Nekaj ni v redu. Kaj se je zgodilo? Po nogi me presune močna bolečina, ne morem se obračati, boli in boli, v žilo pa mi dajejo infuzijo, ja, sanje čudne, zakaj ne izginete.

Po drugem dnevu spanja se zopet zjutraj zbudim, hočejo mi dati plenico … Ne, ne, zakaj le, bom že prišla do wc-ja. V ustih ogaben okus … “Vode,” zašepetam. Nihče ne sliši. Še nekajkrat poskusim s prošnjo, glasu nimam, a končno dobim palčko, s katero mi navlažijo ustnice. “Ne, vode, prosim,” zopet poskusim.

“Ne, kasneje,” se jasno sliši odgovor. Hja, potrpim žejo, saj drugega ne preostane, ker imam okoli postelje ograjo, tako da ne morem sama nikamor. Zopet zaspim, saj take čudne sanje ne prinašajo nič dobrega.

Kmalu, ko se zavem, pride zdravnik in sprašuje, koliko tablet sem pojedla. Jao! Torej se res nekaj dogaja. “Ne vem”. “Katere tablete ste vzela?” “Ne vem”. Sploh se ne zavedam, zakaj sem tu, hočem domov, nakar mi zdravnica razloži, da domov ne morem, ker so me oživljali, dali na umetno dihanje, da še nisem sposobna kam iti. “Seveda sem!” Jaooo, ampak vse se vrti okoli, bolj pijem, bolj žejna, hripava (od cevk, glasu skoraj nimam). Skoraj odnesejo me do wc-ja, odvlečejo nazaj, noge sploh ne vem, da premikam, če me ne bi tako bolelo, bi mislila, da nog in spodnjega dela trupa sploh nimam. Nisem sposobna premišljevati o ničemer, samo spala in spala bi.

Zdravniki me zopet sprašujejo stvari, ki se jih sploh ne spomnim, vem samo, da sem hotela zadušiti bolečino, ki me razjeda od križa do nohtov na nogi. Boli, tableta, boli, tableta … To vse popoldne in ves večer, dokler se nisem zgubila v opiatih.

Samaritan, s katerim sem ta večer govorila, mi je očitno uspel dopovedati, da pokličem pomoč. Samo odtipkala sem, telefon dala možu, ki je v tem času že spal, ne vem, ali je bil ravno kje v bližini, povedal je stanje. Nič ne vem o tem, morda se kdaj spomnim, morda ne … Mi je vseeno. Vprašanje je sedaj samo, ali sem hotela narediti samomor, pa mi je v majhnem delu možgančkov kliknilo, kaj bi naredila predvsem vnuku, ki je izgubo praočeta zelo težko prebolel in ga še vedno čaka, da se vrne..

Za druge mislim, da bi bila moja smrt neka rešitev. Vem, da je v začetku hudo, vem, da ostaneš v spominu, a ta spomin počasi bledi. Sčasoma je lažje, vidim pri sebi, ki sem smrt očeta sprejela z zelo burnimi čustvi, tudi na njegovega pogreba se ne spomnim, bila sem tam, pa ni me bilo. Ne znam se spopasti z žalostjo ali problemom. Skrijem se v tako lupino, da niti sama ne morem do nje. Psihologinji na Soči sem obljubila, da ne bom dvignila roke nad sabo. Ne vem, sem si samo preganjala bolečino? Ne vem, kaj sem hotela narediti.

Samo bolečino sem hotela pregnati. Najbolje bo, da to uporabim za izgovor. Pametno dete.

Naslednjič: Odvisnost od opiatnih protibolečinskih zdravil