Na poti v službo – jutranji kaos

Nekaj mesecev nazaj sem živela v popolnem kaosu. Mestni vrvež me je spravljal v obup. Neskončne kolone avtomobilov so mi kradle čas. Živčni ljudje so se prerivali na pločniku in brez izraza hiteli na svoj cilj. Jutranje prebujanje je bila popolna mora. Nikakor se nisem mogla spraviti iz postelje. Že ko sem se zbudila, sem bila utrujena in uničena. V tistem trenutku pa se zavem vseh dejavnosti in obveznosti, ki me čakajo in me že vrže nazaj na blazino. Rada sem imela svojo službo, ampak priti do nje je bila misija nemogoče.

Vsako jutro, ko me je iz postelje vrgla budilka, mi je trobenta v mislih odmevala vojaški ukaz: »tata rata tatata…na juriš!«

In začelo se je dvigovanje pritiska, mrzlično iskanje oblek in nenehno oziranje na uro. Z eno roko sem si poskušala navleči srajco, z drugo sem vlekla nase najlonke. Seveda se je večkrat takšen poskus končal s precej nenavadnim padcem po tleh. V trenutku sem skočila na noge. Ena noga v najlonki, druga bosa. Ena roka v rokavu srajce, en rokav neznano kje? Končno mi uspe in se zmagovito postavim pred ogledalo, da ocenim položaj. Potem pripravim zajtrk in zbudim otroke. Hitim po stanovanju sem ter tja. S polnimi usti hrane nanašam make-up. Z eno roko se češem, z drugo držim šminko in že »klejem«, zakaj nimam pet rok.

Da sem bila točno ob določeni uri v službi, je bil vsak dan nenehen boj s časom. Otroci so protestirali z oblekami. Počasi so se vlekli iz postelje, meni pa so ušesa rdeče utripala in na vratu se mi je vedno bolj kazala žila popolnega stresa. Nase sem nametala šminko in ustvarila v treh minutah nekako zadovoljiv videz. Stroga poslovna obleka, brezhibno zlikana, je že v jutranji naglici površno visela z mene. In po stanovanju se ni slišalo popolnoma nič drugega kot moj krik: »Pohitita, zamudila bom službo!« Otroci pa so nejevoljno vlekli nase hlače in stokrat oblekli majico narobe. In vedno, prav vsak dan, se je en od njiju spomnil, da je nekaj pozabil narediti za šolo ali pa da mi je včeraj pozabil povedati, da danes rabijo neko novo stvar.

Potem zajtrk, popolna polomija. Medtem ko sem jaz v dveh minutah vrgla hrano vase, sta si otroka vzela čas in mi vestno pridigala, da bom zbolela, če ne bom hrane dobro prežvečila. In oba sta si vzela čas za žvečenje.  Moji gladki lasje pa so bili popolnoma razmršeni. Roke sem nenehno zakopavala v obraz in si že zjutraj pokvarila svoj make-up.

Ko se hočem zbasati v avto, me popade novi val besa, ker ne vem, kje so ključi. Končno se zbašemo v avto, piham že dva metra od stanovanja, saj so se avtomobili nakopičili v dolgo kolono, kateri se sploh ne vidi konca. Vsakič besno piham z nosnicami, »zakaj sem iz vasi sploh prišla v mesto?« Nikoli nikamor ne prideš, vedno sem v koloni, parkirno mesto je kot bi zadel na lotu in skratka, zelo stresno življenje. Končno mi uspe, da ju odložim pred šolo. Vsakemu poljub za lep dan in že sta odšla. Jaz pa na »gas«, sunkovito sem obrnila svoj avto in kar pokadilo se je, ko sem jo mahnila proti izvozu na avtocesto. Nenehno sem spremljala uro v avtomobilu in štela sekunde, če bom morda zamudila. Noga mi je postala težka, moj avto je vsakič prekoračil hitrost, ki jo omejujejo cestno prometni predpisi. In redni ritual je bil, da sem zjutraj preklela ljudi, ki pišejo neumne zakone o hitrosti.

Omejitev osemdeset mi v oči blešči. In že se derem: »Kaaaj? Kako osemdeset, tako počasi avto niti ne gre!« Seveda sto devedeset mi je bilo prav všeč. Noro sem dirjala z avtom proti službi in se razburjala nad vsakim voznikom, ki si je drznil voziti pred mano. Izmenjava dolgih in kratkih luči je zjutraj obvezna oprema. »Umakni se mi, polž neumen!« Se derem na avto pred sabo, ki ne razume, da moje »blenkanje« z lučmi pomeni: »v napoto si mi«. Nevedno se tip še vedno pelje sto petdeset na uro. Jaz pa tik za njegovo »ritjo« neumorno čakam in krilim, naj že premakne to »kripo« od BMW-ja na pas, ki ni prehitevalni. Kako ne razume, da na prehitevalnem pasu vozijo samo tisti, ki to obvladajo in ki so hitri in niso v napoto drugim. Saj zato pa ima ta cestni pas takšno ime. »Ali se morda motim?« Ne … on še vedno z neprekinjeno počasnostjo draži moje živce in po moje se celo zabava, ko v vzvratnem ogledalo opazuje, kako se moj obraz pači od groze. In končno mi uspe najti luknjo, da švignem naprej. Sicer ne po levi, kot bi to moralo biti, ampak je bil prostor na desni. Vendar če so luknje v zakonu, potem so tudi dovoljene luknje prehitevanja po desni. Kot blisk sem hitela mimo najnovejših modelov avtomobilov in si sama pri sebi mislila: »Zakaj si ljudje kupijo tako dobre avtomobile, če pa ne znajo voziti z njimi?« Veljam za dobro voznico, »berite: hitro«. No pravzaprav sem dobra in hitra voznica. Seveda nisem vedno bila pozorna in tudi radar mi je pokvaril veselje in sem morala zelo veliko denarja prispevati na račun svoje hitrosti. Ali v službo nisem zamudila, to je bilo zelo pomembno.

Čeprav tega nikoli ne bom razumela, zakaj se tako mudi, če pa se pred osmo nič ne dogaja. In jaz bi morala biti tam ob pol osmih. Pravzaprav naj bi prišla še deset minut prej, ker se moram pripraviti na delo. Toda spet nerazumljiva logika. Kakšne priprave na delo, če pa lahko pridem zadnjo sekundo, se usedem za računalnik in začnem delati. Zakaj bi zapravljala svoj dragoceni čas s tem, da bi neumno posedala ne vem kje in čakala, da lahko začnem delati. Sicer če upoštevam še garderobo, bi jaz lahko jutranje priprave štela pod kategorijo »službena garderoba.« Tam je tudi kar precej pestro. Toda povsod so pravila, ki jih moramo upoštevati. In sam Bog mi je priča, da sem vsak sleherni dan dala dvesto procentov energije od sebe, da bi mi uspelo priti točno. Večinoma mi je seveda uspelo, se pa je tu in tam zgodilo, da sem zamudila minuto, dve. In seveda delodajalec ni bil zadovoljen. Pohlevno sem kimala, ko sem poslušala očitke in graje in komaj čakala, da se lahko usedem na svoj stol in začnem z delom.

Potem hitro garderoba, moja omara je polna čevljev in že se mi meša od negotovosti »katere naj obujem, črne, sive, bele, bež?« Hitro ocenim situacijo izbrane obleke in zadovoljno pritrdim: »sivi bodo super.« Za jutranje dirkanje sem imela prav posebne hitre čevlje, ki so sicer bili malce ne elegantni, toda sprejemljivi in nasploh »hitri!«

Potem se pogledam v ogledalo. Moja frizura je švigala po zraku, moja šminka niti pod razno ni elegantna in moja obleka visi z mene, kot da sem pokvarjen obešalnik. Kot »tornado« se zaženem v svojo veliko torbo, ki me je vedno spremljala, kjer pograbim čopič in nanesem novo plast pudra, da prekrije mastem obraz, ki se je že prekomerno skuhal od jutranje evforije. Poskušam rešiti lase, ki frčijo na vse strani. Na koncu pograbim gumico in jih spnem v raztreščeno figo. »Malce navihano kitajskega izgleda« se poskušam potolažiti, ko nikakor lasje ne gredo v figo, kakor sem jim ukazala, temveč silijo iz fige na vse strani. Vendar ni časa za kaj več, s hitrimi gibi si pogladim obleko in že jo ucvrem na delovno mesto.

Najprej kava za šefe. Čez celo upravo jo mahnem po neskončno dolgi sobi, kjer se na koncu končno pojavijo velika vrata kuhinje. Ko poskušam čim hitreje doseči cilj, pa se iz vseh strani obračajo sodelavci iz kolektiva, da vidijo kakšne volje sem danes. Vedno prešerno nasmejana jih vsakič dobre volje pozdravim in se skoraj povsod ustavim za sekundo dve, da jim namenim besedo, dve. Seveda je treba obdelati jutranjo rutino, kako je katera oblečena, in ali ima katera novega ljubimca. Tiho smo šepetali, trače na plan metali in kot da so nas previli naprej, smo bile ženske zmožne v parih sekundah povedati nemogoče število besed. Potem se prikopljem do kuhinje. Tačas ko čakam, da kava zavre, so ob meni že drugi ljudje, ki jih zanima kakšen zakon, ki bi jih zaščitil. Skratka veljala sem za vsega po malo. Malo zdravega trača, vedela sem marsikaj, kar se zakonov tiče, vedno sem bila dobre volje in nasploh važno je bilo, da nihče ne opazi, da nisem tako trdna, kot se kažem navzven. Saj doma so me čakale nove težave, ki sem jih vsakodnevno morala premagovati. In pozno v noč sem se borila za svoj obstanek. Toda to je že druga zgodba.

Preden sem začela delati pa sem najprej morala umiriti svoj jutranji tempo. Nekako do desetih sem delala deset stvari hkrati, še vedno pod vplivom jutranje norije. In takoj, ko se mi je nekje zataknilo, nisem mogla niti misliti več. Odvrgla sem kup papirjev in predse potegnila drugega. S prvim se bom ukvarjala kasneje, ko se mi vklopijo sive celice. In tako je nedokončan ostal tudi drugi, tretji, morda še kakšen kup. Počasi se mi je telo začelo umirjati in sem umirila tudi delo. Spet sem pograbila prvi kup in nadaljevala. Moje telo se je končno prebudilo in umirilo. In sive celice so začele na polno delati. Delo je postalo umirjeno, sproščeno in nasploh ni bilo težav. Dan se je spremenil v enostavno rutino, kjer sem se počutila nepremagljivo in nasploh zadovoljno. In velikokrat sem raje potegnila delovnik, če sem vedela, da so otroci na varnem, kot pa da bi se odpravila domov, kjer me ni čakalo nič prijetnega. Ali pa me večkrat sploh nič ni čakalo.

No, danes je moja pot čisto drugačna in vam jo morda z veseljem ob priliki opišem.