Odnosi so vedno takšni, kot jih ta trenutek potrebuješ

Zadnje tedne se vse večkrat zalotim, kako razmišljam, kako se moje poti z nekaterimi vse bolj razhajajo. Še vedno se imamo radi, se spoštujemo in cenimo drug drugega, a … včasih imam občutek kot, da živim v povsem drugi dimenziji.

Pa res? Ali so le moje vrednote postale nekoliko drugačne? Ali pa so v naša življenja vstopili novi ljudje, zaradi katerih raziskujemo nova obzorja in dobivamo nov pogled na svet? Ljudje, za katere bi še pred letom dni dala roko v ogenj zanje, se mi danes ne zdijo več tako kredibilni. Kot, da je zamrl nek skupni jezik, ki ga ne znamo ponovno razvozlati, oživeti. Zakaj je temu tako? Je prav, da odnehamo, si rečemo ”lepo je bilo” in gremo vsak svojo pot ali je bolj prav, da se potrudimo in ponovno vzpostavimo tisto iskreno vez, ki nas je družila in nas na nek način še vedno druži, le vsak od nas se je izgubil v neki svoji dimenziji? Mislim, da sta oba odgovora pravilna.

Zakaj?

Nekateri odnosi imajo določen rok trajanja. So lepi, dokler trajajo. Potem pa je čas, da si rečemo adijo in gremo vsak svojo pot naprej. Brez zamer in grdih pogledov. Lahko bi rekli, da so to odnosi, ki smo jih enostavno prerasli. Namesto njih v naša življenja zagotovo pridejo drugi ljudje, s katerimi bomo zgradili nov odnos. Ali pa bomo le-tega zgradili z nekom, ki je že prisoten v našem življenju, a do sedaj še nismo prišli do te skupne točke, ko spoznamo, da je čas, da se naš odnos (bodisi prijateljski ali ljubezenski) povzdigne na neko novo raven.

In potem so tu še odnosi, ki trajajo celo življenje. Odnosi, skozi katere rastemo se učimo. Včasih se ti odnosi malo razidejo (pa naj si bo razlog takšen ali drugačen), a ko se poti ponovno združijo, se zdi, kot da se naše poti ne bi nikoli razšle …

Odnosi so vedno takšni, kot jih ta trenutek potrebuješ

Odnosi so sestavni del naših življenj. Tako doma, med prijatelji kot v službi. Ne pozabimo tudi na naš odnos do samega sebe. Ta je še najpomembnejši. Moramo se imeti radi in spoštovati samega sebe. A pustimo to za drugič … Naj se vrnem na začetek mojega razmišljanja; je prav, da ”dvignemo roke” in pustimo vse skupaj in gremo dalje? Je prav, da se nek prijateljski odnos enostavno ohladi in mi ne storimo ničesar, da bi to zaustavili? Kot že rečeno – je in ni. In, če se to zgodi, si moramo dovoliti, da tega ne obžalujemo, da se ne sprašujemo kaj pa če … Kajti priznajmo si, vedno je težko, ko se nek odnos konča. A včasih je enostavno bolje tako. Zato naj slaba vest, da se morda nismo dovolj potrudili ostane zadaj. Nikar ne pozabimo, za vsak odnos sta potrebna dva. Ni vse le na naših ramenih. Enostavno tako je, nekateri odnosi se morajo končati, da se lahko novi začnejo in da lahko napredujemo v življenju.

Življenje dan danes je …Stresno, naporno, polno nekih malih drobnih obveznosti. Vsi jih imamo. Čeprav se kdaj zgodi, da kdo skuša name narediti vtis, češ koliko obveznosti ima, medtem, ko jaz nimam v primerjavi z njim nobene. Res je, ne hodim v ”klasično službo” in to sem sama izbrala (več o tem si lahko preberete v mojem prejšnjem razmišljanju: ((Po)klic življenja),  a verjemite, prostega časa, imam zelo malo. Delo od doma zahteva veliko discipline. Predvsem v smislu, da znaš odnehati, ko je dovolj, je dovolj. V službi narediš svoje in greš dalje, ko pa delaš od doma … včasih se mi zdi, da sem vedno, od jutra do večera 70% priklopljena na službo, 25% na skrb za moje najdražje in ostalih 5% pripada meni in mojih skritim strastem. Med njimi je tudi pisanje in … ufff, glej ga zlomka, tudi pisanje na nek način spada med moje ”delo”.  Potem so tu še vse obveznosti, ki jih prinaša življenje … Ne, kljub temu, da sem doma, nimam ravno viška časa. Le drugače je razporejen.

In, če se vrnem k stavku, da v službi narediš svoje in greš dalje … seveda greš, naprej k obveznostim, opravkom, milijon in ena reč je, ki jo moramo postoriti. Prav tako ostane 5-10% časa, ki ga namenimo (ali ne) sebi in našim strastem, počitku, relaksaciji. Le, da je vrstni red služba-opravki-skrb-prosti čas morda na videz drugačen mojemu. Vsi imamo svoje obveznosti. Eni takšne, drugi drugačne. Vsak od nas pa ima svoj ritem. In tako me sploh ne čudi, da se naši medsebojni odnosi tekom življenja (in vsako življenjsko obdobje s seboj prinesene nekaj novega) kdaj pa kdaj ohladijo, se razidejo. Saj kar naenkrat spoznamo, da smo se izgubili, vsak v svojem svetu. Nova služba, nov partner, selitev, nov družinski član, nov hobi, … Vse te reči, ki povsem spontano vstopijo v naša življenja, hočeš nočeš spremenijo naš življenjski ritem. In to, pa če hočemo ali ne, vpliva tudi na naše medsebojne odnose.

In tako se kdaj zdi, da stvari niso več takšne kot so bile … In res je. Niso! In prav je, da niso. Saj ljudje konec koncev moramo rasti, napredovati. A v vsej zmedi, ko se naša življenja tako spreminjajo, je odvisno predvsem od nas in samo nas, ali bomo obdržali in negovali tudi medsebojne odnose ali pa jih bomo pustili, da se do konca ohladijo.

Če ni več razumevanja, spoštovanja in interesa za druženje (na obeh straneh), je bolje, da se odnosi ohladijo. V nasprotnem primeru nas bodo dušili in nam bodo predstavljali breme. Ali pa se bomo, po drugi strani potrudili, da odnos negujemo in ga na nek način na novo (vz)postavimo. Da se na novo spoznamo. Kajti dejstvo je, ljudje se spreminjamo. Dobivamo nov, drugačen pogled na situacije, na nas same, na življenje. In ta odločitev, da se bomo potrudili za ponovno vzpostavitev odnosa, je odvisna od obeh strani. Vedno sta tu dve strani. In vprašanje je, ali si obe strani želita tega odnosa. Ali ga želita graditi še naprej ali ne. Pravijo, da so pravi prijatelji prijatelji za vse življenje. Ni nujno. Lahko to prijateljstvo traja le neko določeno obdobje v našem življenju, potem pa se, polni lepih spominov razidemo. Še vedno smo prijatelji, a tiste tesne povezanosti enostavno ni več. Ko se vsak od prijateljev znajde v svojem novem utripu življenja, je zgolj od njiju odvisno ali bosta tudi svoje prijateljstvo povzdignila na novo raven ali ne.

In ravno to se mi trenutno dogaja v mojem življenju. Nekatera prijateljstva, poznanstva enostavno in spontano zamirajo. Spet druga so na ”trenutnem čakanju na boljše dni” – vsaj upam. In potem so tu še tretja poznanstva, ki vsakodnevno rastejo in se krepijo in se iz njih oblikujejo nova, trdna prijateljstva. In moram reči, da ravno zaradi tega spoznanja pišem vse te vrstice. Ker sem enostavno prišla do točke, ko spoznavam, da je moje življenje in z njim moje razmišljanje in prioritete in to kdo sem danes, nekaj povsem drugačnega, kar sem bila še pred dobrim letom dni. Ali pa pred dvema letoma. Spremenila sem se. Svet dojemam in sprejemam še malce drugače, kot sem ga. In kaj se je spremenilo v mojih odnosih z nekaterimi prijatelji? Moje prioritete, stvari, ki se mi zdijo pomembne. Družina, ljubezen, pomoč, biti srečna s tem kar imam in početi tisto, kar me veseli. Biti poštena. Do sebe in drugih. To je to. Ne zanima me nakupovanje dragih stvari, ne zanimajo me vsakotedenski obiski koncertov in prireditev, ”žuriranje”, neutrudno ” žensko šopingiranje” in pohajkovanje po trgovinah, samo zato, da bom v stiku z modo. Ne zanima me več živeti le zase. To sem prerasla. Morala sem. Tisti, ki me poznate, veste, da sem bila še ne tako dolgo nazaj postavljena pred novo življenjsko izkušnjo, ki je od mene zahtevala tudi nekaj odločitev. Odločitev, ki jih marsikdo ne razume, sprejema. Saj nekako ne dojamejo, da je zame to tisto pravo. Da, če sedaj živim drugače kot sem, in povsem drugače kot oni sami, še ne pomeni, da ne živim in nimam ničesar od življenja. Seveda imam. Le druge vrednote so. Drug pogled, zorni kot. Vsak človek ima svoja prepričanja in vrednote. Prav je tako. Mi pa moramo te vrednote sprejeti. Ne smemo jih projicirati nase. Ker to ni naše življenje.

In tako se moje poti z nekaterimi razhajajo. Ker imam dovolj pretvarjanja. Opravičevanja za moje odločitve. In predvsem dovolj skušanja vzbujanja neke slabe vesti, ker živim drugače. Ni mi vseeno, ker se poti razhajajo, lagala bi, če bi rekla, da mi je vseeno. A kakšen odnos pravzaprav je, če v družbi prijateljev ne moreš biti tisto kar si. Tisto, v kar verjameš?

In prav tako se prav zaradi teh istih razlogov nekateri odnosi vse bolj krepijo. Ker imamo podoben pogled na svet. Ker ne vidimo le sebe in svojih želja, ampak znamo in zmoremo pogledati tudi na druge. Ker smo že prišli do točke, ko se zavedamo, da življenje ni le zabava, ampak je poleg tega, da življenje živimo s polnimi pljuči, sestavljeno tudi iz odgovornosti. Hvaležna, sem, da imam ob sebi ljudi, s katerimi se poslušamo in se resnično slišimo. Si svetujemo, pri tem nikoli ne vsiljujemo svojega mnenja in ne kritiziramo, ampak si pomagamo, ko je potrebno. Niti ne vzbujamo slabe vesti. Ampak si stojimo ob strani. In takšne ljudi, po mojem mnenju, potrebuje človek ob sebi. In sem spet pri besedah iz enega mojih prejšnjih razmišljanj. Ljubi, sprejemaj, spoštuj. Bistvo vsega – nas in našega obstoja.