(Po)klic življenja

Življenje ima za nas pripravljene takšne in drugačne izzive, naloge in situacije. Kako jih bomo sprejeli in živeli z njimi pa je izključno naša odgovornost. Sama vse bolj spoznavam, da nam življenje ponudi svoj poklic, temu bi lahko rekla tudi klic življenja, ki pa ga bodisi slišimo ali ne …

Prepuščam se toku življenja. Pa to ne pomeni, da sem se vdala v usodo. O, ne! Niti najmanj. Brcam in se trudim, pa še kako. A nehala sem se upirati in siliti v neko smer, ko mi pa življenje kaže, da ni prava. Res je, skozi vse življenje se učimo, rastemo. Prav je tako. Tako kot drobna bilka ne more ostati enaka in slej ali prej zraste, tako tudi človek enostavno mora nadaljevati, rasti, se učiti in izpopolnjevati in se izoblikovati v tisto kar je.

In kaj smo? Kaj je naše poslanstvo na tem svetu? Ne vem, a verjamem v boljši jutri. Morda sem idealistka, morda naivna. A verjamem, da je del mojega poslanstva v tem času mojega bivanja na planetu Zemlja biti dober, delati dobro. Biti pošten, ljubeč. Biti človek sočloveku. Dati vse od sebe. Ne glede na situacijo. Nič hudega, če mi danes ne bo uspelo. Mi bo pa jutri. Ali pojutrišnjem. Pomembno je, da nikoli ne neham brcati, se truditi in si želeti. To je bistveno za naš, za moj obstoj. Ko prenehamo s tem, prenehamo obstajati. Stagniramo. In tedaj se zlahka izgubimo v krogu obupa. Ko ne vidimo upanja, niti izhoda. A verjemite, vedno, vedno je nekje žarek upanja. Le videti ga moramo. Naj bo še bolj težko, vedno je pot. Življenje nam daje izzive za katere ve, da jih zmoremo. Zato si moramo le reči, da zmoremo in predvsem, moramo si dovoliti, da verjamemo v naš uspeh. V to, da nam bo uspelo. V vsakem primeru je izid pravi, če le sledimo sebi in svojim željam.

Če bi mi nekdo pred petimi leti povedal, kako bo moje življenje videti danes … bi se mu smejala v obraz. Danes pa … Ne, nisem pričakovala, niti načrtovala, da bo moje življenje takšno. A ne bi ga menjala. Ne izbiram lahkih poti in ne iščem bližnjic. V težave zakorakam odločno in naravnost. Ne iščem olajšav. A hkrati se počutim lahkotno. Vem, da delam prav. Da sem se odločila prav. Mnogi me gledajo postrani, češ kaj neki počnem s svojim življenjem. Da sem skrenila s poti. Da to ni normalno. Ni naravno.

Pa vas vprašam – kaj je prav? Kaj je naravno? In kaj je normalno? Zame  je moja odločitev pravilna, naravna in edina normalna. To, da sem se odločila, da skrb za druge postavim na prvo mesto, mi je naravno. In edino pravilno. Zakaj bi morala biti v nekih ustaljenih tirnicah življenja, če pa mi življenje ponuja drugo možnost? Pa ne zato, ker je ta druga možnost lažja. Nikakor ni. Oh, kolikokrat si želim, sploh ko sem že od vsega utrujena, da bi bilo moje življenje spet takšno kot je bilo, ustaljeno in v okvirih, ki jih določa družba. A, takoj nato pomislim – uh, kako bi bilo to dolgočasno.

Slišala sem klic življenja. Moj (po)klic. In nisem ga mogla, niti želela preslišati. To je bil klic moje duše, mojega življenja. Mojega bistva. Do ”slišanja”  ni prišlo čez noč. Pravzaprav me je do tega razpleta, če temu lahko tako rečem, pripeljal cel niz, na videz povsem nepovezanih si dogodkov, ki pa so me vsi, eden za drugim, počasi in postopoma pripeljali na pot, na kateri sem zdaj. In občutek, ko veš, da opravljaš (po)klic življenja je izpopolnjujoč. Svobodna sem. V duši. Pomirjena sama s seboj. Vem in čutim, da so bile in so še vedno moje odločitve v danem trenutku pravilne. Marsikomu nelogične, nerazumljive. A meni povsem in edino pravilne.

Ko se mora sesuti svet, ki ga poznaš, da lahko zgradiš nove temelje …

Pri meni se je začelo leta 2013, ko sem izgubila službo, v kateri sem sicer bolj ali manj uživala, a bila  v sebi nesrečna, neizpolnjena. V tem času brezposelnosti, sem se znova našla in začela uživati v drobnih malih rečeh, ki mi jih ponuja življenje. Našla sem sebe. Ponovno sem začela pisati in ustvarjati. Nato sem povsem slučajno dobila novo priložnost, izziv, zaposlitev, za katero si nikoli, resnično nikoli ne bi mislila, da jo bom kdaj opravljala. In to z veseljem in zagonom. Pravzaprav danes, ko se oziram nazaj vidim, da je bil to resničen klic življenja. Dobila sem službo v domu za upokojence in v delu z dementnimi neizmerno uživala – našla sem poklic, ki me je poklical k sebi (po izobrazbi sem sicer ekonomistka). In verjela sem, da je to to. Da je to tisto, kar ima življenje pripravljeno zame. Nameravala sem se izobraževati, nadaljevati v teh vodah. A … ne, to je bila le vmesna postaja. Postaja, na kateri sem spoznala sebe in to mojo plat, ki jo v sebi nosim že od malega in to je pomoč in srčnost do vse živih bitij.

Nato je prišel dan, ko bi marsikdo lahko rekel, da je šlo vse le še navzdol. Sama pa bom rekla; prišel je dan, ko se je vse spremenilo. Oče je hudo zbolel. Njegovo življenje je viselo na nitki. In kot da že ta šok in skrb ni bila dovolj, sem čez noč postala odgovorna še za mojo mamo, ki je bolna že od mojega 12. leta dalje in potrebuje nekoga, ki ji pomaga skozi vsakodnevne izzive. Skrb, žalost za očeta in odgovornost, 24 urna pomoč za mamo, poleg tega še služba in seveda obiski v bolnišnici, obveznosti … To je kar naenkrat postal moj vsakdan.

Rutina, ki je trajala dolgih 99 dni. Bila sem psihično, čustveno in fizično izčrpana. Marsikdaj nisem vedela, kako sem se sploh pripeljala domov (hvala angel varuh, ker si me v teh trenutkih vodil). Zvečer sem kar stala pod tušom, pod curkom vode. Nezmožna, da bi se namilila. Tuš kabina je postala moja oaza. Mojih 10 minut v dnevu. Pobeg od resničnega sveta. Vsega je bilo preveč, enostavno preveč. Čez teden sem bila razpeta na relacijah služba-obiski pri očetu-dom, kjer me je čakala skrb za mami, ki je bila sicer cele dni z menoj (tudi v službi) in honorarno delo. In potem je prišel vikend. Ko je prišel tudi oče domov (to je bilo v obdobju rehabilitacije, ko je že lahko za vikende prihajal domov). Prvi tedni so bili … peklenski! Vse obveznosti čez dan in pomoč očetu čez noč, saj je potreboval pomoč tudi ponoči. In ko je prišlo jutro, sem se, utrujena še od prejšnjega dne in napol prebedele noči, dvignila na noge in … akcija, nov dan, nove obveznosti … Sčasoma se je stanje sicer izboljšalo in sem tako vsaj ponoči ujela nekaj spanca, a kaj ko človek spi z napol odprtimi očmi in našpičenih ušes …  To je bilo dolgih, napornih in utrujajočih 99 dni.

In tako je napočil 100. dan. Oče se je končno vrnil domov, v domačo oskrbo. Veselje, olajšanje. A hkrati še večji pritisk. Od tedaj sem bila odgovorna za dve osebi, 24 ur na dan, 7 dni v tednu, seveda poleg službe in ostalih obveznosti. Mislim, da sem v tem času morala izgledati kot zombi. A ne bi spremenila niti najmanjše stvari.

In danes? Še vedno skrbim za oba, na razpolago sem 24 ur na dan, 7 dni v tednu. A nisem več tisti zombi na dveh nogah. Ne le zato, ker so stvari in skrb za njiju postale malo lažje. Ampak, ker sem sprejela odločitev. Zaradi te odločitve sem danes svobodna in pomirjena sama s seboj. Res, da marsikdaj precej utrujena, a daleč od izčrpanosti.

Kaj se je spremenilo? Pravzaprav nič. Le to, da sem slišala klic. In jaz sem se odločila, da ga slišim.

Ostala sem doma, zato, da lahko skrbim za osebi, ki sta mi dali življenje. Čeprav sem ”čudna” in ne ustrezam v okvir, ki mi ga postavlja družba ”izobrazi se-najdi službo-hodi v službo”, sem svobodna in srečna in izpopolnjena. Ostala sem doma. Sem brezposelna, a še kako zaposlena. Sem gospodinja, kuharica, čistilka, osebni šofer, medicinska sestra, družabnica,vrtnarka, koordinator in tudi dežurna tečnoba, ko imam že vsega dovolj … V ”prostem času” pa sledim svoji strasti. Ustvarjanju, pisanju, urednikovanju … Tako zaslužim tistih nekaj evrov na mesec. In ne, v denarnici nisem bogata. A v duši? Mislim, da sem. Če drugega ne, sem pomirjena.

In ker ne spadam v klasičen okvir današnje družbe, saj sem se zavedno odločila, da ostanem doma in ne iščem zaposlitve za polni delovni čas in delam preko avtorske pogodbe in mi tako ne teče delovna doba, sem seveda čudna, nenavadna in neumna. Za nekatere celo lena. Saj ne vidijo dlje od tega, češ da se nekaj ”igračkam” in afnam, ker se mi pač ne da iskati službe in tako sedim doma in se … khmmm… praskam po ”tazadnji”. Oh, kaj bi dala za en sam teden v ”normalni službi”. Osem urni delavnik in to je to. Tako pa je moj delavnik 24 ur na dan, 7 dni v tednu. Petki in svetki. In nihče me ne vpraša po mojem počutju. Me morda kaj boli? Bi morda šla na kavo s prijateljico? Morda celo na vikend dopust z možem? Sliši se sanjsko. A nedosegljivo. Še ko se dogovarjam za kavo s prijateljico najprej pomislim na to, kaj bo moja odločitev potegnila za seboj. Inzulin, zdravila, kdaj imata preglede in kontrole? Takšno je sedaj moje življenje. Prepleteno s pomočjo drugim. V danih okoliščinah iz življenja potegnem tisto kar lahko. In to mi je dovolj. In ni mi težko. No, seveda so trenutki, ko se vprašam, pa kaj mi je tega treba. Lahko bi pustila vse skupaj, si našla službo, živela le zase in svojega moža. Brez drugih obveznosti, ko bi lahko šla kamorkoli in kadarkoli bi se mi zahotelo in se vrnila, ko bi se mi zahotelo. In vem … ne bi se mi bilo treba odločiti tako, kot sem se. A to sem jaz, to je del mene, ljubezni in spoštovanja, ki ga imam do staršev. Prav je, da sem sledila klicu. Če ne bi, bi zanikala samo sebe. Tako pač je. In veste kaj? Delam tisto kar me veseli, kar bom nekoč (upam in hkrati verjamem) lahko spremenila v ”pravi poklic”, ne le ”delo za zraven”. In čeprav sem v očeh marsikoga bedna in nimam pojma o resničnem življenju in sem neumna … sama v svojem srcu vem, da sem se odločila prav. Torej, kaj je moj (po)klic? Biti človek človeku in biti zvesta sebi. Ne družbi, v kateri živim. Niti ne okvirjem, ki jih zame postavlja družba. Zvesta moram biti sebi in samo sebi. Le tako sem in bom lahko izpopolnjena in pomirjena sama s seboj in mojo vestjo.

Za konec bi se rada zahvalila mojemu možu. Aleš, hvala, ker mi stojiš ob strani, mi pomagaš in me podpiraš. 

In še lepa misel, ki zame in moje življenje še kako drži …

Biti moramo pripravljeni, da se odrečemo življenju, kakršnega smo načrtovali.
Zakaj?
Da bi zaživeli življenje, ki čaka na nas.
(Joseph Campbell)