Nesmisli – pesniška zbirka (1)
Tale pa je spet eden izmed tistih za dušo. Eden izmed tistih, ki pusti duši zadihati in pokazati vse, kar dejansko skriva. In to zelo neposredno, če le znate brati med vrsticami. Spodaj napisane pesmi skrivam v predalu (ki ga v današnjih časih zamenjujejo datoteke na računalniku) že kar nekaj let. Tja so odromale zaradi pomanjkanja časa in predvsem navdiha, katerega danes zagotovo ne primanjkuje samo meni. V vsakem primeru pa upam, da bo kdo v njih med vsemi tistimi odkrški mene našel tudi košček sebe.
Privid
Julijski mrak skriva krhko pripadnost
Dišečega mesta, ki meji na osladnost.
Sladki vonj kostanjev,
Ki se topi v objemu panjev.
Tam je bilo najino skrivališče,
Najin oder in gledališče,
Ki ga nihče več ne obišče.
Je bila vsa ta bližina res le privid?
Je skupna razdalja mlade usode izid?
Nisva več midva.
Zdaj sva liha.
Le še nežen veter
Med kostanji piha.
Tak dan
Ko zbudiš se sama, v objemu TV ekrana.
Namesto poljuba te ogreje še ena izvirna reklama.
Ko najraje vse bi vrgla stran. Bil je pač tak dan.
Ko zbudi se sam, izpraznjen in nasmejan.
S samozadostnostjo obdan in krivde opran.
Na tak močan dan, ljubezen je zaman.
Ko te šele poletna zmrzal dvigne s tal.
On živi nagonsko kot žival, vsak sadež bo obral.
Čustvene ohromitve željan, ko življenje je tak dan.
Bil je pač tak dan,
Ko ni znal biti sam.
Avtoportret
Z besedami rišem, z ljubeznijo pišem,
Vse bolj tiho sledove brišem.
Sledove o nama, tebi,
Njemu in sebi.
Brišem slike o strahovih,
Bojaznih in nesmislih praznih.
Slike bitk predanih, želja neizrečenih
In sanj izgubljenih.
Vse je minilo, a sledove pustilo.
Skrite odrgnine na portretu, ki kažem
Ga svetu.
Ljubim!
Ljubim barve, ljubim jesen.
Ljubim tebe, ko se ti skrijem v objem.
Tako varno se počutim v njem.
Ljubim življenje, posipam ga
S cvetjem,
Ko se spet in znova ljubim s poletjem.
Ljubim, ko pozimi tako blizu ležiš in
Mi v objemu zaspiš.
Vsakič ko spregovoriš
Izgubim nadzor,
Saj si tako nežno nor.
Povej počas, povej naglas,
Ljubim, ko šepetaš.
Ljubim, ko mi sebe čisto daš
In v meni ljubezen prepoznaš.
Ne kompliciraj,
Imej me rad.
Užijva najin raj
Brez meja in ograj.
Ne zapirajva vrat
Saj prihaja pomlad.
Minevanje
Medtem ko telo okleva,
Strast mineva.
Krade trenutke, improvizira občutke,
Um je atelje za lutke.
Počasi ga uničuje ostrina sveta,
Ko stoji na pogorišču zla.
Še čas izgublja glas.
Tudi v objemu mlečnih cest v večnost verjeti ne smeš.
Kam greš?
Zdaj, ko ljubezen pada z neba.
Ko breztelesna dežna kaplja
Telo v minljivosti utaplja.
Trezna ljubezen
V lepem večeru, sproščenem nemiru
Prepustil se je toku besed, v katerih
Objem bil je že dolgo ujet.
Zame. Zanjo? Zanj?
Nikomur te ne dam!
Bila je to igra ali
Življenjska spletka,
Ko jo odnesel zvok je metka?
Postal je copata,
Suženj razvrata.
Ko vsak nov nasmeh razkriva greh in
Neskončne noči praznih uteh.
Bilo je na tleh, bilo je v zraku
Ugašale so kot po
Tekočem traku.
Bila je ona – bila je ljubezen.
Zdaj je le on – od opitosti trezen.
Verjamem, da se nekaterim zgoraj napisane pesmi res zdijo kot nesmisli, spet drugim pa povedo več kot 500 strani dolgi romani. Zame pa so hobi, ki mi prinaša več zadovoljstva kot marsikaj drugega. Saj poznate tisti občutek, ko veš da si zadovoljen, ko veš da si končno enkrat za spremembo ugodil sebi? Ko veš, da ti tega pa prav zares nihče ne more vzeti? Ko čutiš, da si konec koncev tudi ti unikat in ti gredo zaradi tega spoznanja pokonci vse kocine? Tako se počutim jaz, ko pišem pesmi. V mojih očeh sem naredila nekaj dobrega, predvsem zase. Končno nekaj samo zame. Prav zaradi tega želim ob koncu poudariti, da so vse zgoraj napisane pesmi moje avtorsko delo in prosim, da se to dejstvo tudi spoštuje. Hvala.
