Jutro

Stopil sem na ozko potko, ki je vodila do moje garaže, mimo hiške in cvetlične gredice, ki je nujno potrebovala vrtnarjevo spretno roko. Ozrl sem se po soncu, ki je komajda pričelo svojo pot. Tako kot sem jaz pričenjal svoj delovni dan. S stopalom sem zadel ob štrleči robnik, ki je omejeval pot in gredico. Komajda mesec dni je, kar sem se preselil sem. V majhno kamnito hiško poleg pokopališča. Potihoma sem zaklel, ker me je stopalo bolelo. Bi bilo res boljše, da bi gledal pod noge in ne prebujanje sonca izza bližnjih vrhov gozda. V daljavi sem zagledal nekoga stati s hrbtom proti meni. Na pokopališču, pravzaprav. Ampak zaradi bolečega stopala, sem se odpravil naprej do avta in v svoj delovni dan, ne da bi posvečal pozornost neznani osebi. Preklinjal sem svojo nerodnost še, ko sem zapeljal na cesto in mimo obzidja, ki je objemalo tišino na nasprotni strani.

Na vratih je nekdo zvonil. Stopil sem po ozkem hodniku, mimo stopnic, do ozkih vrat.

»Jutro, gospod. Pošta za vas. « Pred vrati je stala uniformirana oseba, ki mi je pod nos tiščala večjo rumeno ovojnico. Vzel sem mu jo brez besed in zanimanja, hotel zapreti vrata, ko mi je pod nos potisnil še pisalo. Bil sem nejevoljen. Zmotil me je pri jutranji kavi.

»Še podpis, prosim.« nasmehnil se mi je. Jaz pa sem se pričel še mršiti od nejevolje! Človek opravlja samo svoje delo, sem se opomnil v mislih. Preden sem se počečkal v ponujeno črtasto stran, sem se ozrl čez cesto. Poštar je sledil mojemu pogledu.

»Vsak dan je tu. Ste opazili?« ker sem še vedno bil brez besed, je kar nadaljeval, saj je opazil, da se je moj obraz spremenil v radovednost. Mimogrede sem se še podpisal in mu vrnil pisalo.

»Pred nekaj meseci je izgubila moža. Ne more se sprijazniti. Vsak dan, ves dopoldan preždi na njegovem grobu.«

Njegove besede so me končno predramile, da sem spregovoril.

»Šele priselil sem se. Nisem se še navadil… na okolico. Nisem je opazil,« ampak, me ni več slišal. Je že odhajal. On je že delal, jaz pa sem zamujal! Ampak nisem mogel umakniti pogleda. Stala je. Pokončno, negibno. Takole ves dopoldan? Zaprl sem vrata, se uredil in odšel. Pozabil sem na pošto. Tudi delo mi ni šlo od rok. Komaj sem čakal, da sem se vrnil domov. No, ne domov. Namesto v hišo sem stopil na pokopališče. Hodil sem po tlakovani potki, mimo številnih s cvetjem obdanih nagrobnikov. Poskušal sem se spomniti kje je stala. Zavil sem levo. Našel. Samo eno ime vklesano na plošči.

Prebral sem letnico. Leto starejši. Dotaknil sem se svežega cveta. Rdeča vrtnica. Obrnil sem se nazaj na tlakovano pot in s tesnobo odšel domov.

Moja vsakodnevna jutranja rutina je dobila še eno nalogo. Preden sem se usedel v avto, sem postal pri cvetlični gredici in gledal. Vzravnan hrbet in kratko pristriženi rjavi lasje. Vedno enako urejeni. Nikoli nisem uspel videti njenega obraza. Vedno je bila že tam. Pravzaprav se sploh nisem potrudil, da bi prej vstal in pričakal njen prihod. Navadil sem se nanjo. Da je vsak dan tam stala. Vso cvetočo pomlad, ki se je prevesilo v vroče poletje.

Kot vedno sem vstal in odšel na delo v mesto. Navadil sem se živeti v tem mirnem kraju kjer se vsi poznajo med sabo. Za mene pa še nihče nič ne ve. Tudi mlade vdove sem se navadil.

 ٭ ٭ ٭

Sedel sem v pisarni. Izklopil monitor in kar čez pisarno zaklical svoji tajnici, da odhajam. Za danes sem imel dovolj. Skočil sem s stola, pobral papirje iz mize, jih stlačil v aktovko in že korakal na parkirišče. Vame je butnila vročina in sonce. V nekaj minutah sem prepoten sedel v avto. Klima. Čudež tehnike.

Parkiral sem in se nagonsko ozrl. Seveda je stala tam. Pograbil sem torbo, prenosni računalnik in telefon ter se napotil v hišo. Še enkrat sem se ozrl. Ni je več. Kako, ni je več?! Kam je izginila v teh nekaj sekundah? Morda minutki. Če bi odhajala, bi jo videl ob obzidju. Saj ni bil vendar tako visok … niti ONA tako majhna. Brez pomišljanja sem iz rok spustil stvari in stekel za obzidje. Ležala je na tleh. Sklonil sem se. S prsti sem se dotaknil njenih lic, nosa. Dihala je. Bila pa je vroča! Njene ustnice brez barve. Z drugo roko sem tipkal po tipkovnici mobitela in poklical reševalce. Ženska je morala od tu. Dvignil sem jo. Ni se upirala. Kako peresno lahka je bila! Sedel sem v drevesno senco, z njo ob sebi, poleg vodovodne pipe in ji močil lice… in čakal. Iz njene torbice sem potegnil denarnico. Poiskal sem osebni dokument. Maša. Ampak na sliki je bila ženska z polnimi lici in ustnicami, ki so se raztezala do ušes. Poklical sem jo. Ni odprla oči. Stisnil sem jo k sebi. Čutil sem njeno bolečino. Ali pa sem si domišljal? Vsekakor me je v prsih stisnilo, pa ne zaradi vročine.

Končno so od nekje prihiteli reševalci. Umaknil sem se, da so lahko prišli do nje. Ničesar jih nisem razumel. Samo strmel sem in poskušal dojeti kaj se dogaja.

»Gospod? Pridite.«

Sledil sem glasu čokatega reševalca. Tisti trenutek bi tudi jaz potreboval njihovo pozornost. Delo, predčasen odhod iz prijetno ohlajene pisarne, vročina in tale ženska, me je iztirilo. Nisem načrtoval takega popoldneva.

V rokah sem tesno držal njeno torbico. Sedel sem ob pultu in izpolnjeval formularje. Seveda sem si moral pomagati z njenimi dokumenti. Saj sem vedel samo, da je vdova iz sosednje vasi po imenu Maša Veber. Prijazna medicinska sestra je predme postavila kozarec vode. Izpil sem ga v enem velikem požirku. Počakala je trenutek, da sem si oddahnil, ko je pričela z vprašanji, ki jih seveda nisem pričakoval.

»Gospod, Knez. Kaj se je zgodilo z gospo Veber?« Še vedno se je smehljala in pričakovala odgovor. Jaz pa sem jo gledal s tistim mrkim izrazom na obrazu, ki ji je dal vedeti, da sploh ne sledim. Odložila je formularje, si snela modra očala, jih položila predse in ponovno s umirjenim tonom poskusila z drugače zastavljenim vprašanjem:

»Kako ste našli, gospo Mašo?«

»Prišel sem domov, parkiral. Stala je tam, potem pa več ne …« no, pa sem se le uspel spet povezati s svojim spominom. Klimatiziran prostor in kozarec vode sta delovala poživljajoče.

»Torej si nista v sorodu?« njeno naslednje vprašanje.

Odkimal sem. Namrščila se je komaj opazno.

»Bi prosim sedli, dokler ne poiščem njenih svojcev? Verjetno bi vas želeli spoznati. Mladi dami ste nudili pomoč…« pospremila me je do stola in kar od nekje pričala in predme postavila še eden kozarec vode, preden je odšla. Le kako je vedela, da ga potrebujem? Sicer pa sploh ni čakala mojega odgovora. Bilo je samoumevno, da bom počakal.

V rokah sem držal njeno torbico. Odprl sem jo. Velika rjava denarnica. Odprem jo. Polna kartic ugodnosti različnih trgovin. Nasmehnil sem se. Še en potlačen spomin je privrel na dan. Zagledam se v njeno sliko. Moje početje je zmotil zvok glasnih odmevajočih korakov. No, bile so petke, ki so s svojim glasom napovedovale nedvomen prihod lastnice. Zaprl sem denarnico in jo vrnil v torbico. Šla je mimo mene, iskal sem njene oči. Sploh me ni opazila. Ustavila se je šele ob sprejemnem pultu. S prsti, ne dolgimi nohti svoje desnice, je pobobnala po gladki površini.

»Dober dan, Maša, moja sestra, je menda tu? Klicali ste me…« sem zaslišal njen glas ob pultu, ko je poskušala pridobiti pozornost medicinske sestre.

»Pozdravljeni, bi sedli za trenutek, da se pogovoriva. Kasneje pride zdravnik in vam bo vse razložil.« vstala je izza pulta in ji pokazala hodnik s stoli in mene. Ujel sem nasmeh medicinske sestre, ki se je nato obrnila k prišleki. » Morda pa bi sedli za ta čas h gospodu, ki jo je našel in poklical na pomoč?« Obe sta zrli vame. Vstal sem. Pogledala me je. Brez nasmeha.

»Pozdravljeni, sem Nik Knez …« ponudil sem ji svojo roko … Nakremžila se je in sedla.

»Povejte, kje ste jo našli, kaj se ji je zgodilo … nimam časa sedeti tu. Prišla sem, da uredim formalnosti.« ponujeno roko je spregledala. Popravila si je lase za uho. Iskal sem podobnost. Sestri? Gledala me je naravnost v oči. Odločno. Spreletelo me je. Zaradi klime ali nje?

»Gospo sem našel na pokopališču.« zaznala je obotavljanje v mojem glasu. Z rokami sem si podprl brado, ko sem ji podal Mašino torbico. Sprejela jo je brez obotavljanja.

»Ja, se mi je zdelo. Kje pa bi drugje sploh bila! Trapa, skoraj leto je že okoli! Tole njeno samopomilovanje. No, povejte ali je že koga objokovanje vrnilo med žive?« Bil sem osupel in sem kar pustil, da je govorila. Vzela je torbico in si jo potisnila na kolena.

»Ves čas ji že govorim, naj se vendarle zbere in prične živeti naprej. Umrl ji je mož, pa kaj sedaj. Saj ni prva vdova!«

»Pa ste se pogovorili z njo? Mogoče pa je svojega moža pogrešala, ker ga je imela res rada…«

»Dajte no, lepo vas prosim. Rada sta se imela, ampak vse kar je prav.»

K nama je pristopila visoka, v belo oblečena oseba.

»Pozdravljena, lahko se pogovorimo o gospe Maši Veber?« oba sva hitro vstala in šla za njim. Posedel naju je.

»Pregledal sem njeno kartoteko. Z gospo ni nič narobe. Vročina jo je zdelala. V bistvu se

ji vidi, da to traja že dalj časa. Zraven pa pomanjkanje hrane. Podhranjena je. »

Nemo sem strmel predse. Pred oči se mi je prikradla slika iz njene denarnice in nato njen obraz, ko sem ji močil obraz.

»Če pa cele dopoldneve stoji tam. Sama si je kriva.« je komentirala svojo sestro.

Z zdravnikom sva jo presenečeno pogledala, saj takšnega odziva nisva pričakovala.

»Lahko bi ji pomagali premagati bolečo izgubo. Lahko bi ji pokazali, da je svet še vedno lep.«

Vsak dan sem jo gledal stati ob grobu. Občudoval sem njeno moč in vztrajnost. Sem poskušal Mašino vedenje omiliti.

»In kdo ste sploh vi, da boste meni govorili kako naj se obnašam do svoje sestre! Odrasla ženska je. Do sedaj je bila popolnoma odgovorna, do sebe in do ostalih.« Vstala je iz svojega stola. Rdeča v obraz. Ustnici je stiskala v tanko črto.

»Končno pravo vprašanje! Sem nekdo, ki jo že pol leta gleda na enem in istem mestu. Tujec, ki je opazil njo in njeno žalost. Nekdo, ki je prišel iz službe domov počivat, pa sem se ozrl še k njej, preden bi vstopil v svojo hišo. Sicer bi lahko kar ostala tam. Ker je vam, malo mar zanjo! Ali sploh veste, kako je če izgubite ljubljeno osebo?« Vstal sem, se obrnil in odšel ven. Povišan glas, sem lahko umiril samo tako, da sem se odstranil od te brezsrčne osebe. Na hodniku sem hodil gor in dol. Nisem našel miru. Lahko bi šel mirno domov in vse skupaj pozabil. Pa nisem mogel.

»Gospod? Lahko greste k njej.« Sestra je prišla iz njene sobe. »Želi vas videti.« je odgovorila na moje začudenje. Vstopil sem.

»Pozdravljeni, Maša. « Stopil sem k postelji. Drobni roki sta ji počivali na beli rjuhi, ki ji je pokrivala drobno telo.

»Sedite za trenutek, prosim.« je spregovorila komaj slišno. Njena lica brez barve. Ustnice komaj opazne. Popravila je razrahljano rjuho s svojimi drobnimi prsti. Gibanje ji je ovirala cevka napeljana v njeno hrbtno stran roke. Oči so ji begale po sobi. Sedel sem na ponujeni stol poleg njene postelje.

»Hvala. Ker ste mi pomagali.« Gledala me je v oči. Tiste temne modre oči so vrtale vame.

»Malenkost, Maša. Žal mi je.»

»Naj vam ne bo žal. Meni ni. Niti za en dan, preživet ob njem. Vem, da ste me videli. Vsak dan, predno ste odšli.«

»Ampak svet izza obzidja je še vedno lep in vas čaka.« sploh je nisem poslušal. Pred očmi sem imel še vedno nemo stoječo postavo za obzidjem.

S prsti je mencala rjuho. Sem jo prestrašil? Sem si preveč dovolil? Pograbil sem njeno roko in jo stisnil v svojo dlan. Ni poskušala odtegniti svoje hladne roke.

»Vesel bi bil, če bi mene moja žena imela vsaj pol toliko rada. Veste, pred več kot pol leta sem se odselil. Poiskala si je pozornega moža, ki je več časa doma. «

Sploh nisem vedel, da sem pričel govoriti o sebi. Nikomur nisem govoril o sebi. Rumene velike kuverte, prinesene pred meseci, tudi še nisem odprl. Ločitveni papirji. Prišli so hitro po moji selitvi. Vrag me naj vzame, ampak na svoj način sem v tem trenutku spoznal, da sem na istem kot Maša. Sanjam o preteklosti. Ne, živim v preteklosti. Poiskal sem njene oči.

Sedaj je ona bila tista, ki mi je stisnila dlan. Presenetljivo močno. Prijetno tišino je zmotilo sunkovito odprtje vrat. Vstopile so petke. Izpustil sem njeno roko in vstal iz stola.

»A ste še tu? Ne vznemirjajte je. Hvala vam za vse, zdaj pa pojdite prosim. Ne bi vam rada tratila še več vašega dragocenega časa.« Odločno je stopila predme. Z eno roko je držala svojo torbico medtem, ko je z drugo odložila sestrino, na omarico poleg postelje. Nato je uprla roko v svoj ozek pas.

»Miša, pomiri se. Gospod mi je pomagal. Zahvalila sem se mu. Saj je vse v najlepšem redu.« Poskušala se je usesti na svoji postelji.

»Je že v redu. Grem. Pozno je. Vaša sestra je tu. Pomagala vam bo.« V svoje besede nisem verjel. Zakaj sem jih sploh izrekel naglas? Ozrl sem se na svojo uro na roki. Res je bil že večer. In bil sem že pošteno utrujen. Zapustil sem sestri.

Odšel sem naravnost domov, se oprhal ter se ulegel v posteljo. V roke sem vzel rumeno neodprto in predvsem zelo zaprašeno ovojnico. Odprl sem jo, prebral in se podpisal. Ničesar nisem čutil. Končno sem si upal zaključiti s svojo preteklostjo. Dovolil sem si nadaljevati svojo pot. Prav tako njej. Sedaj že moji bivši ženi. Zaspal sem pomirjen. Zbudil pa sem se vznemirjen. Preganjale so me sanje. A nisem se jih mogel spomniti. Čutil sem samo nemir v sebi. Po kavi in zajtrku sem se napol uredil in odšel do avta. Postal sem, pri še vedno neurejeni, cvetlični gredici. Ozrl sem se za obzidje. Kako čudno je bilo, ko njene postave ni bilo tam. Stopil sem čez cesto in se napotil do groba. Postal sem ob njem.

»Pomagaj ji.« sem dejal polglasno, se obrnil in hitro odšel. Mislil sem iti na delo, pa sem zavil v bolnišnico. Poiskal sem njeno sobo in vstopil. Tisti trenutek, ko sem vstopil, se je nasmehnila. Tisti trenutek sem vedel, da sem morda prvič v življenju storil nekaj prav. Moj naslednji cilj je, da v njene oči povrnem lesk. V njene misli željo po življenju. V samo nekaj sekundah, ko sem stal poleg njene postelje, sem vedel, da bom naredil vse, da jo osrečim. Ker mi je dala moč. S svojim stiskom roke včeraj. V tem trenutku pa samo z nasmehom.