Tišina

»Jutri ne bom potrebovala prevoza, Nik.» Vozniku sem namenila svoj nasmeh. Pobrala sem torbico in položila prste na utor, da bi si odprla vrata njegovega avtomobila.

»Zakaj ne? Ne prideš na delo?« Njegove oči so potemnele. Se je kujal kot otrok?

»Ne, saj pridem. Našla sem si delo v nočnem lokalu. Ne morem pričakovati, da me boš čakal do jutra.« Obsedela sem na toplem sedežu. Nisem si še želela izstopiti in se presesti v svoj mrzli avto, ki me je čakal na nasprotni strani ceste. Živela sva namreč nekaj vasi vstran. Pobirala pa sva se ob glavni cesti in se skupaj vozila na delo v tovarno kjer sem delala kot študentka.

»Zakaj te ne bi čakal? Tako ali tako v petek zvečer nimam kaj početi. Recimo, da te jutri počakam, prav?« Črne oči so vrtale vame. Eno roko je držal na volanu, z drugo se je praskal po glavi. Mislil je resno in nestrpno čakal moj, seveda pritrdilen, odgovor.

»Če že vztrajaš,… lahko noč. Hvala, Nik.« Sedaj so moji prsti brez težav našli utor. Lahkotno sem stopila do avta in se odpeljala domov. Doma me je čakala tišina. Moj prijatelj, sostanovalec in ob enem tudi fant je že spal. Stopila sem pod mlačen tuš in nato poiskala njegovo bližino v postelji. Zaspala sem pomirjena v trenutku.

»Maša, greva?« Nestrpen glas me je klical. Obrnila sem se, klical me je Nik. Z nahrbtnikom v roki sem stopila do njegovega avta in odpeljala sva se do nočnega lokala. Delala sem ob vikendih, zaradi večjega števila gostov.

»Hvala, Nik.« Zelo mi je ugajalo, da je z mano. Saj je to pomenilo, da se mi ne bo treba peljati domov pol ure sami. Kaj pa, če zaspim za volanom? Na njegovo morebitno utrujenost, nisem pomislila.

»Do kdaj delaš?«

»Do jutra. Delam za točilnim pultom, na koncu pa moram še počistiti mize. Dolgo me boš čakal. Joj, zakaj sem privolila…« rahlo me je  zapekla vest.

»Ne sekiraj se. Povej mi, kaj boš z vsem tem prisluženim denarjem. Dve službi…«

»Eh, Nik, daj no. Kmalu bom diplomirala. Danes pa veš kako je z rednimi službami. Moram si narediti malo zaloge. Najemnino moram plačevati…«

»Pa tvoj tip še vedno ne dela?« Njegov ton v glasu mi ni bil všeč. Mojega Marcela ni trpel v svoji bližini. Občutki so bili sicer vzajemni. Tudi Marcel ni trpel Nikove bližine. Vse moje poskuse, da bi se spoprijateljila, sta izpodbijala. Nazadnje sem popustila in se sprijaznila, da nikoli ne bosta prijatelja.

»Diplomo piše. Ne more še delat…«

»Ti pa lahko, Maša?« Zajedljivo pripomni. Parkiral je in prihranjen mi je bil ugovor. Vstopila sva skupaj.

»Te pokličem, ko končam?« Iz las sem si potegnila okrasno zaponko. Nisem pričakovala, da bo celo noč sedel poleg točilnega pulta in me čakal kot pes čuvaj čaka svojega gospodarja.

»Ja, daj. Lepo se imej,« in je odšel. Poiskala sem garderobo in se preoblekla.

Prva noč je minila hitro in uspešno. Ostala sem sama. Pomislila sem na Nika, ki gotovo spi v svojem avtu. Preden sem pričela s pospravljanjem miz, sem priklopila svoj glasbeni predvajalnik. Prostor se je napolnil z inštrumentalno glasbo. Balzam za moja ušesa. Preoblekla sem se v svoja udobna oblačila in pričela z čiščenjem.

Ko sem končala, sem si zaželela Marcelove bližine. Obljubil je, da pride. Pa ni prišel. Zaprla sem oči, predstavljala sem si, da je tu. Želela sem si, da bi bil tu. Z mano. S svojim lepim nasmehom in modrimi očmi, ki bi me v trenutku popeljale v nežni ritem glasbe. Stisnil bi me tako močno k sebi, da bi čutila njegovo dihanje na svojem vratu. Na mojih napetih prsih pa bi čutila njegove mišice. Plesala bi. Plesala…

»Maša, lahko jaz zaplešem s tabo?« Komaj sem ga slišala… a sem ga in v trenutku so se moje žive sanje razblinile. Zardela sem. Nik je pristopil. Kaj ni opazil moje zadrege? Prijel me je za roko in že sem se znašla v njegovem objemu. Bila sem mu hvaležna. Prepustila sem se glasbi in njegovim rokam, ki so me vodile po plesišču.

Glasba je utihnila. Brez besed sem v trenutku pobrala svoje stvari. Nik mi je sledil. Čar je minil in sedaj sem samo še razmišljala o svoji postelji, ki mi jo greje Marcel.

»Moram ti povedat, si me presenetila. Oblekica? Pete? Sploh te nisem prepoznal.» Kljub zgodnjemu jutru je deloval ne-utrujeno in poln idej. Pogledal me je. Peljala sva se in bil je prvi, ki je spregovoril v tem zgodnjem jutru.

»Ah, daj no. Plačana sem od prometa, ne morem streči v trenirki, če želim služiti.« Oči so mi lezle skupaj. Bila sem res, res utrujena. Zame je bila tema zaključena.

»Maša, Maša.« Držal me je za ramo in narahlo stresel, budil me je.

»Nik, zaspala sem, ne? Oprosti. Hvala.« Predramila sem se. Stala sva na parkirišču. Moj avto je stal na nasprotni strani ceste, kot vedno. Jutro, jaz pa tako utrujena…

»Te peljem domov? Mislim, da je bilo preveč zate. Ali pa pokličem tvojega, da te pride iskat?« Njegovega imena ni hotel izreči.

»Ne, saj bo šlo. Ne skrbi. Poiskala sem avtomobilske ključe in izstopila. Še enkrat sem se ozrla in mu pomahala v pozdrav. Poskusila sem se tudi nasmehniti. Zares mu ni treba skrbeti zame po nepotrebnem. Za danes je že tako dovolj storil zame.

Domov sem se pripeljala brez težav, saj me je hladen zrak rahlo prebudil. A bila sem prepričana, da bom zaspala v trenutku, ko se spravim vodoravno v svojo posteljo. Odklenila sem vhodna vrata. Smeh? Otrpnila sem. Pogledala sem na stensko uro. Šest zjutraj. Spet smeh. Odložila sem nahrbtnik, ključe in zaprla vrata stanovanja. Smeh je prihajal izza vrat spalnice. Napotila sem se tja. Odsunila sem vrata. Moj fant in … ne jaz… Moja koža se je naježila. Vsa kri mi je butnila v glavo. Umikala sem se po hodniku nazaj do vhodnih vrat. Hitro sem jih odprla in pristala zunaj. Pred blokom sem močno vdihnila. Enkrat. Še enkrat. Telo se je prebudilo. Svet se je vrtel okoli mene. Korak sem usmerila nazaj po stopnicah v stanovanje. Prepirala sta se. Ne, on je govoril glasno, ona pa sikala. Stopila sem prednju in nagovorila napol oblečeno damo, ki je strmela v Marcela. Nekoč samo mojega in edinega fanta.

»Ti, ven! Takoj! » Obrnila sem se in skozi zobe spravila še zadnji stavek, ki sem mu ga imela povedati: »Ti pa imaš dan časa, da se odseliš! Stanovanje je moje!« Od kje mi moč, da sem se obvladala? Najraje bi obema pripeljala kakšno zaušnico ali dve!

Odšla sem v kopalnico in stopila pod tuš. Voda mi je kot šiba bičala utrujeno telo. Drgnila sem kožo, skrivala solze, ki so polzele po licu. Za nič na svetu nisem hotela, da vidi, kako me boli.

Stopila sem v kuhinjo. V spalnico nisem zmogla. Naslonila sem se na jedilni kot in zavita v kopalni plašč zaspala. Zbudila sem se, ker me je bolel hrbet. Pogledala sem okrog sebe in misli so obudile dogodke iz pred nekaj ur. Popravila sem si pramen las. Na mizi je ležal ključ. Njegov ključ. Pograbila sem ga in ga zalučala v smeti. Tam so pristala hkrati tudi moja zadnja tri leta.

Pripravila sem si kavo. Misli so pretresale možgane. Zakaj? Kako? Pa ravno meni?

Stopila sem v najino spalnico. Vedela sem, da nikoli več ne bi zmogla spati na najini postelji. Izpraznila sem omaro. Njegova je že izpraznjena samevala. Razstavila sem pohištvo. Poklicala sem prijateljico in skupaj sva dele pospravili v klet. Kupila sem si novo opremo za sobo in si prisegla, da nikoli več ne bom slepa. Še ene demontaže moje telo enostavno ne bi več preneslo.

***

Prišel je nov dan in za njim še eden. Nikomur pa nisem zmogla povedati, da je Marcel odšel. Da sem sama v stanovanju in v duši. Bala sem se očitkov, da sem slepa. Delo v tovarni mi je dajalo razlog, da sem se odpravila v nov dan. Za točilnim pultom pa sem premagovala samotne vikende. Med novo vsakodnevno rutino, mi je uspelo spisati diplomsko delo in seveda diplomirati. Moja pridobitev je podjetje razveselilo in dali so mi pogodbo. Sklenila sem, da spremenim svoje življenje in odgovorno prevzamem nove zadolžitve. Svojemu šefu, v nočnem lokalu sem zaupala, da je po letu dni čas, da si poišče novo pomoč. Njegovo prvo vprašanje je bilo, če bo odšel tudi Nik. Nekako se je navadil, da je bil vedno z mano. Čeprav nisem mogla razumeti, da njegova Ana tako potrpežljivo prenaša njegove vikend odsotnosti. Rekla seveda nisem nikoli nič.

Bil je moj potrpežljivi prijatelj, ki je odkrito sovražil Marcela. Nisem mu mogla priznati, da je imel prav. Marcelu ni bilo mar zame, kot sem pričakovala. Svojo bolečino sem še vedno nosila sabo.

Moj zadnji delovni dan. Nik je prvič v vsem letu presedel ob točilnem pultu. Ko so odšli še zadnji gosti, sem pričakovala, da še zadnjič ostanem sama tu in se poslovim. Sama. Pa moji sodelavci niso odšli. Posadili so me za mizo.

»Tako, pa bo nam še ena ušla v resno življenje. Pogrešali te bomo, veš. Poglej, kaj je naš šef v tem letu odkril o tebi… Neverjetna si, Maša.«

Na nasprotni beli steni so se prikazale slike. Pravzaprav je bil videoposnetek. Več različnih kratkih posnetkov. Nastala je tišina in vsi smo gledali. Zagledala sem sebe. V tistih ukradenih trenutkih, ko sem končala s čiščenjem. Pravzaprav, ko sem plesala. No, ko sva plesala. Jaz in Nik. Vsak vikend sem si ob njem razsoljevala rano srca. Pogrešala sem Marcela in ob Niku sem se za nekaj minut slepila, da pravzaprav ni odšel. Ko sem sedaj videla sebe, naju, se mi je ustavila kri po žilah. Poleg mene je stal Nik. Vedno Nik. Držal me je v svojem objemu in me gledal. Jaz pa sem za svojimi zaprtimi očmi videla Marcela. Je to vedel? V tem trenutku me je bolečina v prsih dvignila iz stola. Morala sem oditi iz prostora in spet zadihati. Ko sem naju takole gledala, sem namreč videla nekaj, česar nisem pričakovala. Niti si nisem zamišljala.

»Če bi ti povedal, kaj čutim, bi se morda ustrašila in se odločila za drugega.« Stal je za mojim hrbtom. Nikakor nisem mogla najti svojega plašča, da bi lahko odšla. Zjutraj mi je bilo vedno hladno, ne glede na vreme zunaj. Nisem mu mogla pogledati v obraz. Njegove besede sem slišala, a so samo odmevale v moji glavi. Svoje sebičnosti nisem prenesla.

»Zdaj pa se ustavi že enkrat in me poglej! Maša!« Zgrabil me je za ramena in me zasukal proti sebi. Presenetil me je s svojo odločnostjo. Spustil me je tako naglo, kot me je prijel. Dvignil mi je brado s svojimi prsti. Prisilil me je, da sem ga pogledala v oči. Stal je čisto blizu, tako zelo, da sem celo čutila njegov dih na svojem licu.

»Ali si res mislila, da ne vem?» Vedel je, kaj me je vprašal, brez da bi mu trznila ena sama mišica na obritem licu. Tudi jaz sem vedela, kaj me je vprašal. Spet sem povesila pogled. Nisem mogla oditi mimo njega. Bila sem prepričana, da mi niti ne bi dovolil v tem trenutku. No, pa začniva tvojo igro!

»Nič ne veš, Nik.« stisnila sem ustnice v tanko črto, tako zelo, da me je bolelo.

»Maša, odselil se je. Čeprav mi nisi povedala, so mi pa sodelavci. Samo, da si ti tako trmasta, da si mislila, da nihče ne ve. Pa tvoji sosedje vejo več o tebi, kot ti sama!« Še vedno se ni premaknil, niti ni trznil z očmi.

»Nik, rada bi šla. Ne počutim se dobro.« Sploh nisem več vedela ali ta pogovor sploh kam pelje. Samo sem si želela oditi in si doma razjasniti v glavi zmedene misli. Kaj hoče doseči?

»Maša, rad te imam. Povej mi, če …« njegov glas se je spremenil, njegova pokončna drža, se je povesila. Pred mano je stal kot kakšen nebogljen otrok.

»Ana. Kaj pa Ana? Si nanjo pozabil? Pa kaj res na tem svetu ni moškega, ki bi bil zadovoljen v zvezi samo z eno žensko? Zakaj si morate poleg redne zveze, omisliti še dodatno? Vas to zabava? Sploh pomislite na čustva druge osebe?« Nasprotno, v meni pa je rasel pogum. To bi morala pravzaprav povedati nekomu drugemu. Ustrašila sem se svoje jeze. A pretrgala sem tišino in končno spregovorila o svoji bolečini. Prešinilo me je, da Marcela že zdavnaj nimam več rada. Samo pogrešala sem najine lepe trenutke, ki sva jih preživela skupaj. Jaz sem izkoriščala Nika, ampak Nik je izkoriščal mene!

»Ali si jo kdaj videla poleg mene? Samo govoril sem ti o Ani, da ne bi mislila, da je z mano kaj narobe, ker sem bil ves čas ob tebi. V resnici, ni nobene Ane. Samo ti si. Že dolgo.« Govoril je čisto tiho. Pogleda ni povesil.

»Samo jaz?« Jeza v meni je popuščala in nenadoma si nisem želela oditi. Celo nasmehniti se mi je uspelo. Prijel je moje dlani.

»Jim greva pokazat, kako zgleda najin ples v živo?« Stisnila sem njegovi dlani, ga izpustila in objela. Njega, Nika. Objem mi je vrnil. Poiskal je moje ustnice.

»Končno! Sem že mislil, da vaju bom moral s kladivom po glavi, kako sta oba trmasta!« Se je zaslišalo izza ozadja. Sodelavci so čisto tiho spremljali najin besedni dvoboj, kjer samo enega zmagovalca tako ali tako ne bi moglo biti.

Pa res okolica ve več o nas samih, kot mi o sebi!