Neskončna zgodba (31)

Začetek zgodbe, prejšnji del

Maks se je vrnil nazaj na delo, ravno tako pa tudi Irena. Dan se je prevesil v drugo polovico in tega se je pravzaprav veselila. Ni imela občutka, da zapravlja čas in da ni naredila še nič pametnega. Kolikor je bilo narejenega, je bilo čisto dovolj, saj je bila zadovoljna sama in recimo tudi njene stranke. Morda pa se je nekoliko razvedril tudi Maks.

Pregledovala je svojo knjigo z naročili, ko se je nad vrati premaknil zvonček. Nekdo je vstopil v salon.

»Živjo! Imaš čisto mogoče kaj prostega? Za eno hitro frizurco?«

»O, glej, jo, tebe pa že dolgo nisem videla,« je stranko pozdravila Irena.

Na vratih je stala Brina, stara Irenina sošolka iz srednje šole. Že takrat je bila … No, bila je pač nekoliko željna pozornosti. In to večinoma  časa. Dobro, no, če je ego velik, bo puščal tudi malo več senčnatega v človeku, je zaključila Irena in se odločila, da Brino sprejme najlepše, kolikor je le v njeni moči. Vsaj s profesionalnega vidika je bila to dolžna storiti, če že zaradi česa drugega ne.

»No, ja, veš, vedno se najde kako delo, ki me zaposli, da komajda najdem čas za frizerja. Potem pa še ti trajekti vozijo ob tako čudnih terminih,« je tarnala Brina, ko si je slačila jakno. Nato se je usedla na ponujen oblazinjen stol pred ogledalom in Ireni razložila, kakšno pričesko si želi. Do podrobnosti razložila. Ko je bil načrt striženja v glavnem domenjen, se je Brina presedla k umivalniku, da bi ji Irena umila lase. In tu se je začel monolog.

»Zdaj ko sem zamenjala službo, imam tako malo časa. Sicer se ne pritožujem, plača je dosti boljša od prejšnje, ampak težko si je pri službi, družini in še fitnesu vzeti čas še zase. Da o kaki kozmetičarki sploh ne govorim – uh – nadstandard. No, ampak danes sem si pa rekla: »Brina, če se sama ne boš spravila k frizerju, te nihče ne bo!« In sem se napotila kar sem, na otok, ker si verjetno vesela vsake stranke, kajne? Tukaj je s poslom verjetno bolj tako tako, kaj?«

Irena je Brini na glavo nanesla šampon, zaradi česar se je po salonu razširil prijeten vonj po kemičnih breskvah.

»No, ja, zaenkrat imam še delo. Na srečo sem veliko strank »podedovala« od prejšnje lastnice, tako da … Kar  gre!«

»Ahaa! No, lepo. Ja, saj pravim tudi svojemu možu, ko se nad čimer preveč pritožuje, »Mare, za vsako stvar moraš biti hvaležen, tudi najmanjšo. Pomisli, kako je tistim, ki so v stiski!«

Kot da bi sama vedela, kako jim je, je pomislila Irena, ko se je spomnila, iz kako premožne družine prihaja Brina.

»… pa se potem kar malo zamisli, veš?« je vmes nadaljevala Brina. »No, a drugače ni slab, on je tako in tako moj dragi in mu težko kaj ne odpustim…«

Ireni je postajalo malo slabo.

»Ja, no, kako pa ti kaj? Si že kaj našla?« je Brina preusmerila pozornost na Ireno.

Irena se je nekoliko zmedla.

»Našla kaj?«

»Ja, moškega svojega življenja, ane?«

»Ahja, to … Ne, nisem. Niti nisem vedela, da bi morala kaj iskati!« se je zasmejala Irena.

»Mhm,« je poznavalsko prikimala Brina. »Bo že prišel pravi, boš videla.«

»Veš, da tega niti nimam v mislih. Tako … Zelo težko načrtujem karkoli, kaj takega pa sploh. Sama sebi bi se zdela kar malo ošabna, če bi želela kaj takega na veliko načrtovati. Morda pa sem tudi malo premalo pogumna, da bi se z nekom vezala za celo življenje, kdo ve,« se je zasmejala Irena.

»No, no, zarečenega kruha se največ poje,« je pripomnila Brina. »Sploh pa je danes že tako veliko žensk, ki rojevajo po petintridesetem, tako da imaš še dovolj časa.«

Irena se je vprašala, če bi bilo smiselno Brini razlagati, kakšno je njeno stališče šele o otrocih. Odločila se je, da bo raje modro molčala. In to je bila manjša napaka, kakor je ugotovila kasneje; čakal jo je še en manjši sentimental.

»Ženska se izpolni šele takrat, ko enkrat postane mama. To je nekaj … Ne vem, kako bi ti povedala … Nekaj res čudovitega, ko na svojih prsih pestuješ malo bitjece, del tebe, razumeš!«

Ireni se je povrnil prejšnji občutek slabosti. Saj se ji je dozdevalo, da mora biti rojstvo res velika in sveta stvar, vendar ko je o tem pripovedoval nekdo tako, kot sedaj Brina … Si je pa skoraj zaprisegla, da postane in ostane »teta« do konca svojega življenja.

 Se nadaljuje …