Neskončna zgodba (48)
Na obisku ni bilo slabo. Sploh ne. Ireninim prepričanjem o samotnem življenju na otoku do konca življenja so se resno majali temelji pod nogami. Resda je en večer še ni ravno ogrožal. Navsezadnje je bila še vedno prepričana, da jo bodo z otoka lahko izselili le pod prisilo. Vendar je nekako dobro delo, da se je njen življenjski prostor razširil. In prinesel s seboj nove priložnosti.
A previdno, se je posvarila Irena. Morda je v tistem trenutku še bolj kot nova obzorja potrebovala trdna tla. Pod nogami. V druga obzorja se bo lahko še vrnila, ker ji je bilo tu pravzaprav všeč. A ni bila nekdo, ki bi bežal pred problemi. Do tega trenutka jih je lahko še kar spodobno držala v precepu. Ni ji bilo težko, ker se je vedno borila za nek skupen cilj. Sedaj pa se je nenadoma počutila, kot da se za svojo stvar bori sama. Da nima nihče orožja podobnega njenemu, s katerim bi ji lahko pomagal. In to je bilo očitno tisto, kar jo je hotelo spraviti v obup. Pa ravno sedaj, ko tega ni smela ali vsaj ni želela izpostavljati drugim. Vsaj svojim domačim je bila to dolžna storiti, se ji je zdelo.
Očitno se je Irena globoko zatopila v svoje korake po dovozu, saj jo jo Maksov glas predramil iz otopelosti.
»Obisk torej le ni bil tako slab, kaj?« se je nasmehnil.
Irena se je spet morala začuditi.
»Pa kako vse to veš? Mislim, včasih se mi zdi, da mi dobesedno bereš misli!«
»Oprosti. Ampak ne moreš si misliti, kako zelo si podobna moji mami. Mogoče bo čudno slišati, a včasih se mi zdi, kot da iz tebe zaveje njen dih,« je rekel Maks in se nekoliko spačil, kot da bi se zgrozil nad sabo in nad tem, kakšne neumnosti govori. A si ni mogel pomagati. Irena je to slutila, ker se je podobno dogajalo tudi njej. Torej je Maks podoben njememu očetu? No, lepa reč. Kaj nima Zemlja približno 6 milijard prebivalcev? Res ne bi bilo težko dobiti človeka, ki bi bil nekaj popolnoma drugega kot pa tisti ljudje, ki jih je do sedaj že poznala, ali pač?
»Malo se počutim ogroženo. Nekako. Mislim, ljudem se pustim spoznati, če to sama hočem. Ti pa me bereš kot na dlani.«
Maks je pohitel.
»Ah, ne, saj nisem vedno tako zatopljen vate. Navsezadnje moram živeti tudi svoje življenje,« se je nasmehnil in nekoliko zastal z besedo. Kmalu je spet nadaljeval. “Sploh pa je že čas, da te odpeljem do trajekta. Drugače boš zamudila še tega in boš morala najeti sobo v hotelu.”
Maks se je nekje med večerjo namreč ponudil, da bo Ireni nudil prevoz do pristanišča.
Ireni je bilo všeč, da se Maks ni tudi tokrat poslužil kakšnega osladno ponesrečenega humorja. Morda pa je takrat v mestu pred nakupovalnim središčem res le poskušal z neko podobo samega sebe, ki se v resnici ni skladala z njegovim bistvom …
Morda, morda. Spet jih je bilo preveč.
“Ja, pojdiva. Imaš prav, res bom zamudila ta trajekt, če bo šlo tako naprej.” Naj mu bo. Tokrat mu bo priznala, da ima prav. Ker se je za to sama tako odločila, ha.
Zanimivo, kako jo je Maks lahko preusmeril na druge tire, ne da bi se bala, da bo s tem karkoli izgubila. Lahko mu je zaupala, ker mu je vedno uspelo, da je bil iskren, tudi takrat, ko tega ni želel. Ni si pač mogel pomagati. Takšen je bil in ni ga bilo sram, da ne bi izpadel dovolj odrasel in zrel ali karkoli že roji “odraslim” ljudem po glavi. Kot na primer Ireni. Zdel se ji je kot podaljšek njenega značaja. Tisti podaljšek, za katerem bi šla sama, če bi se zmogla spremeniti. Spremeniti pa se je bilo težko. Bolj ko se je trudila, slabše je bilo.
Pripeljala sta se še ravni pravi čas, da je kot zadnja dopolnila število potnikov na trajektu. Večina se jih je vračala z dela na celini. Morda se je počutila nekoliko krivo, ker se je vračala s prijetnega večera, medtem ko so bili oni sami zvezani s svojo službo, ki je niso marali. Včasih je obtičala pri takšnih mislih, tokrat pa je bilo drugače. Misel o tem je razširila dalje. Morda pa se niso vračali iz službe, ki je ne bi marali. In morda je bila njihova utrujenost prijetna, ker so se zavedali, da so naredili nekaj koristnega, nekaj, kar morda ne bo pozabljeno še prav takoj. Če se je Irena že odločila, da bo odločala s srcem, se bo v njeno dobro morala vsaj kdaj pa kdaj vmešati tudi glava, če bo hotela kam priti. Dobro srce je lahko velika moč za nekoga, a hkrati tudi njegova velika slabost. In če hoče kam priti, kaj spremeniti, mora nanj malo bolj paziti.
A spet. Kam naj bi morala iti? Irena je vedela, da bi bila vsakršna odločitev, ki bi jo sklenila v tistem obdobju, prenagljena. In ker je bila prepričana vsaj v to iz njej neznanih razlogov, se je odločila, da se pač ne bo odločila za ničesar. Tudi to je vrsta odločitve.
To je bil dan, ko je bila njena samozavest nekoliko višja kot ponavadi. In videti je bilo, da je to dobro izkoristila.
Se nadaljuje …
