Tretje uho – polžkov vsadek
Tretji zobje je skorajda vsem poznana fraza, ki označuje takšne in drugačne zobne proteze. Tretje uho pa je fraza, ki mi je prišla na misel, ko sem premišljevala o polžkovem vsadku, drugače poznanem tudi pod imenom kohlearni implant.
Zakaj govorim o polžkovem vsadku? In zakaj ga imenujem tretje uho? Odgovor je sledeč: sem gluha. Četudi uporabljam zunanje ušesne aparate, ti ne zadostujejo vedno za slišanje in razmevanje zvokov okoli mene. Sluh, ki je za večino nekaj normalnega, je zame uganka, ki se pojavlja in spreminja iz dneva v dan. Včasih povedano ali zvoke pravilno razumem. Velikokrat pa jih ne, ker so preprosto drugačni, in jim nekaj ‘manjka’. Izgubijo se črke ali glasovi, mogoče je bilo kaj izgovorjeno prehitro ali na drugače način, kot sem navajena.
Kaj je polžkov vsadek?
In tukaj pride v igro polžkov vsadek. Polžkov vsadek je slušni aparat v dveh delih, notranjem in zunanjem. Zunanji del vsadka je podoben zaušesnemu slušnemu aparatu. Vsebuje tako procesor kot baterijo v ohišju in je z notranjim delom povezan prek kratkega žičnega kabla in magneta, na katerega je tak kabel pritrjen. Notranji, implantirani del pa leži pod kožo za ušesom in se ga vstavi z operacijo. Sestavljen je iz sprejemnika, ki sprejme elektromagnetno valovanje, v stimulatorju pa se zopet pretvori v električni signal. Električni signal nato potuje po drobni žici, ki je sestavljena iz številnih elektrod, v notranje uho. Tam elektrode dražijo živčne končiče slušnega živca, električni impulz pa se po živcu prenese do možganov, kar uporabnik polžkovega vsadka zaznava kot zvok.
Vir: [cochlear.com],b.d
Polžkov vsadek – kratka zgodovina
Vse se je začelo z elektriko in njenimi možnimi uporabami. Tako je italijanski grof, fizik in znanstvenik Allessandro Volta v 18. stoletju v svojih raziskavah, kaj elektrika zmore – mimogrede, odkril je električno baterijo – v enem izmed svojih bolj norih poskusov baterije povezal z žicami, ki si jih je potem vstavil v ušesa. Zelo bolečo izkušnjo je opisal kot sunek v glavo in spremljajoči zvok kot ‘neke vrste šumenje, trzaje in brbotanje, kot da bi vzhajalo testo ali podobna masa.‘ Eksperiment je bil dovolj neprijeten, da ga Volta ni pogosto ponovil, vendar pa je služil kot temelj za razvoj nečesa novega. Petdeset let po Volti je Francoz Duchenne iz Boulogne poskušal uporabiti alternativni tok za stimulacijo lastnega sluha. Poskus je bil deloma uspešen – slišal je zvok, ki ga je opisal kot močno brenčanje insekta, ko je ujet med steklom in zaveso.
Vir: [britannica.com],b.d.
Več uspeha je imel Lunberg leta 1950 z direktno stimulacijo slušnega živca s pomočjo operacije, ko je pacient postal pozoren na zvoke. Nadalje sta leta 1957 Djourno in Eyres vstavila v uho elektrodo, ki je bila pritrjena na indukcijsko tuljavo v glavi gluhe osebe. S poskusi sta bila tako zmožna poslati signal k elektrodi s poimočjo radijske antene zunaj telesa. Poskusni zajček je poročal, da sliši zvoke, podobne petju kobilice ali črička. ‘Zajček’ je bil tudi sposoben prepoznati preproste beside, kot so mama, papa in allo. Ta eksperiment je spodbudil zanimanje znanstvenikov za uporabo vsadkov pri gluhih osebah in jim tako omogočiti boljši sluh. V letih 1960 -70 so se tako pojavile študije, ki so diskutirale funkcije polžka ter razumevanje govora nasploh. Študije so tako nakazale, da je najboljši način za hudo ali popolnoma gluho osebo da sliši govor, stimulacija slušnega živca z uporabo naprave z več elektrodami. Medicinska dognanja so tako pognala raziskave in razvoj na več področjih, ki so bola potrebna, da so se polžkovi vsadki razvili do stopnje, na kateri so danes:
– električne in mehanske tehnologije
– uporaba materialov
– eksperimentih s pacemaker implanti, ki so posredno vplivali tudi na razvoj samih polžkovih vsadkov.
Dandanes polžkove vsadke proizvajata dve glavni podjetji, Cochlear in Med-El.
Cochlear
Cochlear se označuje za avstralsko zgodbo o uspehu. Oče Graema Clarka, poznejši ustanovitelj podjetja Cochlear, je bil gluh (senzorno-nervalna gluhota). Ker je bil farmacevt, je tako moral svoje stranke pogosto vprašati, da naj spregovorijo glasneje, kaj bi rade, kar je povzročalo kočljive situacije, ker ni bilo prav nič privatno, kakšno zdravilo je kdo hotel. Raj za opravljivke, vendar muka za famacevta, ki ni bil pravzaprav nič kriv. Graeme Clark se je odločil, da nekje vendarle mora obstajati nekaj, kar bi tako njegovemu očetu kot tudi mnogim drugim pomagalo, da bi lažje komunicirali z okolico. Že prej so ga zanimala dela Blaira Simmonsa, v katerih je opisoval svoje poskuse z implanti z multiplimi elektrodami. Clark je tako leta 1967 začel aktivno iskati rešitve, kako Simmonsova dognanja spraviti v prakso. Kot doktorski študent je Clarke tako na sydnejski unverzi raziskoval dostopne študije, da bi ugotovil, če bi bili eno-ali večkanalni (elektrodni) polžkovi vsadek možen za zmanjšanje hude gluhote.
Ker je verjel, da testiranja na ljudeh ne bi smela biti opravljana doker ne bi opravil osnovnih raziskav na živalih in rešil morebitnih tehničnih problemov, so preliminarne raziskave trajale 10 let. Leta 1974 je preko telefonske oddaje na Kanalu 10 v Melbournu uspel zbrati dovolj sredstev da je lahko začel prototipno fazo, že leta 1978 pa je prototip testiral na človeškem ‘poskusnem zajčku’, Rodu Sanudersu.
Vir: [powerhousemuseum.com],b.d.
Prototip je bil uspešen – Rod Saunders je slišal.
Demonstracija je bila dovolj zanimiva in odmevna tako za državno vlado kot raziskovalce melbournške univerze, in izvoznikom medicinskih pripomočkov Nucleus, kar je vzcvetelo v plodno sodelovanje in partnerstvo med vsemi tremi. Raziskovalci so podali znanstevena dognanja, Nucleus je pokril izdelavo in prodajo naprednih medicinskih primpomočkov in vlada je prispevala projektni menedžment ter več kot milijon dolarjev v obliki subvencije.
Cochlear se je razširil iz Avstralije po svetu prek USA, Japonske in Švice, z izpostavami v Hong-Kongu, Nemčiji, Britaniji in drugimi deželami. Pri nas je zdravstveni zastopnik Cochlearja Klinični center Ljubljana.
Med-El
Med-El ima podobno zgodovino. Vse se je začelo z dvema nadobudnima raziskovalcema leta 1975. Kraj je bil Dunaj in raziskovalca sta bila Erwin in Ingeborg Hochmair. Erwin Hochmair je dobil zanimiv izziv od Kurta Buriana, takratnega vodje ENT-klinike, ki ga je vprašal, če bi bil pripravljen oblikovati napravo, ki bi pomagala gluhim ljudem. Erwin je bil kot nosilec doktorskega naziva ter nekdanji sodelavec NASE, in z dodatnim znanjem CMOS tehnologije več kot primeren naslov za ta izziv. Ingeborg Hochmair je bila takrat še študentka inženirstva elektronike in je ravno končevala svojo diplomsko nalogo. Ko jo je Erwin vprašal, če bi bila pripravljena sodelovati je takoj pristala in tako se je začela zgodba o razvoju polževega vsadka na severni polobli.
Vir: [medel.com],b.d.
Leta 1977 je Kurt Burian izvedel prvo operacijo polžkovega vsadka z več kanali.
Seveda so bili tudi skeptiki – neki znani specialist je Ingeborg rekel, da praktično ni mogoče, da bi vsadek deloval, že zato, ker je imel notranji del samo 8 stimulacijskih mest, slušni živec pa ima kar 20 000 živčnih končičev, tako da ga je upravičeno skrbelo, kakšna bo zvočna slika, ko se bodo signali prevedli prek vsadka na polžek in nato v možgane. K sreči so se njegove črnoglede napovedi izkazale za neuresnične in neutemeljene.
Od leta 1979 najprej je bil napravljen velik skok v razumevanju tako delovanja polžkovega vsadka in optimiziranja pogojev, v katerih lahko delujejo. Pacientka, poznana samo pod incialkama C.K., je bila eden izmed ključnih delavnikov v razvojnem procesu, predvsem pri razvoju strategij kodiranja govora in stimulacijskega območja. Jeseni 1979 je C.K. prejela tudi procesor govora, ki je bil nošen ob telesu. Ponastavljen marca leta 1980 je omogočil C.K., da je postala prva oseba, ki je razumela govor in zvoke brez branja z ustnic.
Vir: [medel.com],b.d.
Skozi čas je nato Med-El razvijal tako komponente sistema kot tudi njihovo programiranje – boljši materiali, prilagodljivejša oblika, bolj fleksibilne elektrode, naprednejši programi. Leta 1991 je Med-El na tržišču predstavil prvi zaušesni govorni procesor. Namesto dotedanjega škatlastega govornega procesorja, ki ga je uporabnik moral nositi v žepu ali za pasom je tako bil procesor v obliki slušnega aparata. Le pet let pozneje, leta 1996 sta profesorja Jan Helms in Joachim Müller na univerzi Würzberg opravila prvo bilateralno (obojestransko) vsaditev polžkovega vsadka. Leta 1996 omenjena profesorja uspešno opravita bilateralno vsaditev polžkovega vsadka na otroku (prvi vsadek leta 1996, drugi leta 1998). Od takrat naprej se ta tip operacije redno opravlja širom po svetu, in tudi pri nas v Sloveniji.
Jaz in polžkov vsadek
Hm, ja. Sama sem gluha praktično od svojega tretjega leta starosti, vzrok neznan. Kljub vsemu pa sem imela dovolj dobor izoblikovano razumevanje in govor, da so me na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana smatrali za primerno kandidatko za vsaditev polžkovega vsadka.
Seveda sem se temu iz različnih razlogov izogibala, kolikor se je dalo. Prvič, divjanje naokoli. Čeprav so me v šoli lahko dobili pri knjigah, in nisem povzročala veliko težav, sem imela pa v sebi nekaj pretepaške krvi, in treningi karateja ter polžkov vsadek seveda niso šli skupaj, še posebej, ker se pri karateju uporabljajo tudi močni udarci v glavo. Tako da sem se morala odločiti – ali karate ali polžkov vsadek. Zmagal je, seveda, karate. Drugi razlog je bil bolj tehnične narave. Ker so bile takrat na tržišču še tiste prazgodovinske zverinice, pri katerih si moral govorni procesor nositi za pasom, ne mi prav nič mikalo, da bi se zapletala še v dodatne žice. Vedela sem, da bo tehnika napredovala, tako da sem raje počakala.
Leta 2012 pa sem imela vsega dovolj. Dovolj tega da ne slišim, in dovolj pridig. Dovolj tega, da ni nobene spremembe. Kot sem omenila, zaušesni aparat, čeprav tako močan kot je moj, ne more rešiti vseh problemov in težav, ki se pojavljajo pri razumevanju govora. Če bi lahko ponazorila… je to, kot bi imel dvodimenzionalno sliko, pa bi poskušal videti v treh dimenzijah. Nekaj manjka. Visoki in nizki toni so se izgubljali, in bila sem bolj ali manj na koncu z živci, tudi zato, ker sem imela v delu velik prevajalski projekt. Kocka je padla, in bilo je odločeno – grem na operacijo in konec.
Vseeno sem dvomila, ali sem se odločila prav. Po eni strani je to pomenilo, da se bo veliko stvari spremenilo. Ne bom mogla več delati sparinga (borb) pri karateju, ali kakšnih bolj grobih altivnosti, kjer bi obstajala možnost, da jih bom ‘skupila’ v glavo. Tega mi je bilo žal, ker sem si želela, da bi pri karateju položila izpit za črni pas, vendar ker je eden izmed pogojev tudi sparing, mi je to bilo onemogočeno, predvsem zato, ker sem trenirala Shotokan stil, kjer nimamo ščitnikov za glavo in telo (tradicionalni karate se opravlja brez zaščitne opreme, športni karate pa jo uporablja). Po drugi strani sem imela upanje, da se bo moj sluh izboljšal do te mere, da bom lahko bolje komunicirala z neznanimi ljudmi ali v hrupu. In seveda, poslušanje glasbe ter potovanja v tujino. Poslušanje glasbe zato, ker bi glasbena besedila lažje in bolje razumela, potovanja v tujino pa, ker bi bolj suvereno uporabljala angleščino, tako pri poslušanju kot govoru.
Maja leta 2013 je kocka dokončno padla. Dan pred operacijo sem prišla v bolnišnico da se dogovorimo še zadnje podrobnosti in da dobim odgovore na vprašanja, če še imam kakšna. Zadnji dan, da je bila moja lobanja ‘normalna’. Moram priznati, da sem si stran, na kateri naj bi dobila polžkov vsadek kar velikokrat pretipala in se spraševala, če je vse to res vredno vsega tega. Toda poti nazaj ni bilo.
Na jutro operacije mi je glasno krulilo v želodcu – operacije se opravljajo, ko ima pacient tešč trebuh, da narkotiki lažje delujejo – ko sem malo radovedno gledala, kam me kaj peljejo. In seveda, strah pred iglo. Brr. Nisem ljubiteljica vstavljanja igel v roke, predvsem zato ne, ker imam tenke žile in zna to biti loterija. No, vsaditev igle sem preživela. In seveda menjava ‘postelje’ v operacijski dvorani. Dali so mi narkozo – najprej nisem mislila, da bo prijela, toda potem je bila omotica in nato samo še velik nič.
Zbudila sem se kot po urniku, takoj po operaciji. Ne vem zakaj, vendar tako je. Mogoče zaradi natančnih anestezistov (to raje verjamem), mogoče zaradi tega, ker je moje telo pač tako, da se hitro izkoplje iz anestezije. Moja glava je bila povita, in na otip je bilo čutiti, kot imam neke vrste čelado iz povojev z mojim repom na vrhu glave. Na intezivnem oddelku – mislim da je bilo to v bližine operacijske dvorane – so me zadržali ta dan, četudi je operacija potekala brez problemov. Še SMS mami, da sem operacijo preživela, in potem ponovno spanje. Pa vseeno… Dan sem preživela v postelji z dvignjenim vzglavjem, da se ne bi slučajno obračala na bok, kjer sem bila operirana, z infuzijo in priklopljena na srčni monitor, ki je bil kasneje sredi noči moja edina televizija. Večerja je bila mehka hrana, ker še nisem mogla dovolj dobro gristi in sem pri vsakem grižjaju čutila, kot da mi bo vsak čas tisti del, ki so mi ga operirali, odpadel od glave. Nič kaj prijeten občutek. In potem pot na stranišče. Naveličala sem se potrebo opravljati v zato namenjeno latrino (zavidanje moškemu spolu, ker imajo na tem področju boljšo ‘opremo’ kot jo imajo ženske), tako da sem z velikimi očkami uspela preprositi dežurno sestro, da me je spremila na WC, ker zaradi vseh tablet še nisem bila stabilna.
In seveda, šok, ko se pogledam v ogledalo. Saj sem vedela, da ne bom ravno miss universe, vendar je bilo kljub temu presenčenje, kako izgledam. Povita glava, moji dolgi lasje, ki sem si jih še to jutro tako skrbno razčesala in spela, zviti v hiter klobčič na vrhu glave, koža bleda in nekaj malega podočnjakov, in oči niti ne tako prave, z razširjenimi zenicami.
Oh… vau. Škoda, da ni bil pust, lahko bi še zmagala v kategoriji zobijev, samo še nekaj rdeče barve, ki bi igrala kri. In še občutek, da mi glava tehta kakšno tono. Previdno pomikanje gor in dol, paziti da se tista infuzijska igla kam ne zatakne, in potem… blaženo olajšanje.
Nato pa hitro nazaj v posteljo in premišljevanje, če me bodo jutri že spustili nazaj na redni oddelek. Čeprav nisem ravno velika ljubiteljica ‘gužve’ pa moram priznati, da je bilo na oddelku sredi noči, ko skoraj nikogar ni, razen dežurne sestre ali dveh, kar malo preveč samotno zame. Sredi noči še ena boleča infuzija protibolečinskih sredstev – ja, oksimoron, vendar tako je.
Jutro je prineslo vizito, mir in dolgčas. Še vedno na infuziji, vendar dovolj budna, da so mi možgani delali zgago. K sreči sem bila pripravljena na to in vzela s sabo knjige, ki so mi jih prijazne bolniške sestre prinesle v moj kotiček. Problem z razmišljanjem je, če nimaš še česa delati zraven je, da preveč razmišljaš. Problem s knjigami je, da jih hitro prebereš. Počutila sem se bolje, še vedno pa priklenjena na posteljo. Ni bilo kam za iti, in nič novega. Razen pisanja in idej. In branja. Dan je bil lep, sončen. Nebo je bilo modro, skoraj brez oblačkov. Modro, zeleno, sivo. Mikalo me je, da bi jo ubrala po starih ulicah. In nato še ena noč, še ena boleča injekcija protibolečinskih sredstev, še ena nočna zgaga. Preveč razmišljanja. Glava je preveč topa. Pa vendar… tako težko je zaspati…
Tretji dan, boljše počutje. Vesela novica, da lahko grem na redni oddelek. Hura! Spet bom s svojimi stvarmi, jedla bolj ali manj normalno hrano, in blagoslov blagoslovov, imela stranišče na dosegu nog! Ko sem omenila bolniški sestri, da me je dovajanje protibolečinskih sredstev prek infuzijske igle bolelo, mi je povedala, da bi to morala omeniti že prej (vzrok: pretenke žile in prevelik pritisk tekočine pri dovajanju v žilo), in nežno dovedla naslednji odmerek, preden sem bila končno rešena igle. Dan je bil dober. Ali pa tudi ne. Vse knjige sem prebrala. Pisati se mi ni dalo. Nisem bila razpoložena za pogovor. Lahko bi plezala po stropu!!! Rešitev: Gobelin. Da se skoncetriram. Da nekaj delam in da mi misli ne divjajo okoli. Mir.
Četrti dan, samostojno capljanje okoli. Ja, capljanje. Previdno. Počasi. Da se motorika znova privadi. Ni tako daleč. Dnevi vroči, vročinski val zunaj? Upala, da bom kmalu šla domov. Ja, saj. Hrana je bila dobra, imela sem mir, pa kljub vsemu pogrešala svojo sobo, knjige in družino. Dom je le dom. Dobila protibolečinske tablete. Bolje se počutim, pa vendarle malo kislo, ker sta obe moji sosedi že bolj ali manj pripravljeni, da gresta domov. Veselo presenečenje v obliki maminega obiska. Nekaj slik za spomin. Ojoj, groza. Zvečer sneli povoje in lahko deloma videla masaker, ki so ga ustvarili na moji glavi. Moji lasje!!!! Pol-obritoglavec – ne, recimo četrt-obritoglavec. Ježek, kjer je pobrito. Fascinanten občutek. Ne preveč fascinantno počutje, če pomislim, koliko časa bo trajalo, da lasje zrasejo nazaj na svojo prvotno dolžino. Če je celotna dolžina las do bokov…Fino, sem pač dobila novo pričesko. In še nekaj povojev. Neprijeten občutek v ušesu, kot da je tam nekaj prerezano in brbrotajoče.
Dnevi so minevali, bolj ali manj počasi. Šivanje mi je reševalo um, duha in dušo pred mislimi, kako naprej. Končno dan, da grem domov. Jupi. Končno. Malce bolj težka glava, in pogrešala bom tone vroče vode, toda pogrešam že zelenino domačega kraja. Kot dogovorjeno, sta me prišla iskati brat in oče. Hvaležna, da ju imam. Da imam tako krasno družino. Pa čeprav zna biti družina pod vprašajem včasih tudi izjemno tečna. So pa moji. Glava kot da bi imela nakovalo.
Doma. Vroči dnevi, k sreči gre vse v redu. Samo bolj počasi moram iti. Veliko branja in pisanja. Še vedno tisti presneti občutek v ušesu, kot da je nekaj prerezano. Grrr.
Mesec dni zatem, prvi tuning. Tuning je izraz, ki pomeni naravnavanje jakosti zvoka. Zame konkretno je to pomenilo vklop govornega procesorja in začetek poslušanja. Čudni toni, kot da bi nekaj poslušal pod vodo. Niti približno podobno zvokom. In seveda, pridobitev rdečega kovčka z vso potrebno opremo. Sama sem se odločila za Med-el, predvsem zaradi raznolikosti pripomočkov, ker je bil zraven priložen tudi kabel za priklop na CD/DVD enoto in seveda večje prilagodljivosti kar se tiče polnjenja baterij. Baterije so lahko navadne, podobne tistim za slušni aparat, ali pa posebne, ki se polnijo prek posebnega alumulatorja. Za Cochlear v tem času še niso obstajale akumulatorske baterije, in bi morala kupovati navadne. Glede na to, da se uporabljajo 3 naenkrat, držijo samo 3 dni, in je njihova cena nesramno zasoljena… ne, hvala. Domov prišla utrujena kot pes in malo v dvomih, ali je bilo vredno iti skozi to pustolovščino.
Naslednje mesece sem šla skozi baterijo tuningov, nekaterih bolj, drugih manj uspešnih. Na začetku je bilo poslušanje bolj muka, ker nisem točno razločila zvokov. Tuningi so potrebni, da se uho, ki je bilo do takrat gluho, počasi privadi dražljajem. Sama sem bila kar malo razočarana, da ni bilo takoj zvoka, kot sem ga pričakovala. Ker sem uporabljala slupni aparat, sem mislila, da bo tudi zvok podoben.
Vendar ni. Ker je velika razlika v ‘dovajanju’ zvoka – normalen slupni aparat dovaja zvoke tako, da v uho neprestano piska na visoki frekvenci, ki se spreminja glede na to, kateri zvoki so takrat prisotni v ozračju, ter tako na nek način simulira zvok. Verjetno veste, da nekateri slišijo bolje kot drugi. To je zato, ker imajo večji prag občutljivosti. Naglušni in gluhi imamo zelo majhen ali tudi nikakršen prag občutljivosti, tako da zvokov na normalni fekvenci ne zaznamo brez pomoči posebnih pripomočkov.
Polžkov vsadek pa deluje drugače. Če navaden slušni aparat samo prevaja zvoke čez sluhovod in notranje uho dokler v oblik električnih impulzov ne prispejo do možganov, ker se dekodirajo, polžkov vsadek nekatere dele notranjega ušesa preskoči – kodirane zvočne signale v obliki električnih dražljajev pošilja direkno na polžkov vsadek, od koder se ti potem prenesejo k možganom, ki nato sprejmejo in prepoznajo zvočno sliko. Zvočna slika je zato drugačna. Če bi jo morala primerjati, bi bilo to, kot če bi gledala sliko v barvnem negativu. Če je ‘normalna’ slika obarvana normalno, torj slišanje prek slušnga aparata, je barvni negativ ista slika, samo z drugačnimi barvami. Pri poslušanju to pomeni popolnoma drugačno poslušanje in razumevanje zvokov.
Na začetku sem slišala samo kratke, trde in ostre zvoke – poki, ropoti, in spominjam se, da me je živciralo pranje posode, ker me je bolelo uho, kjer sem imela vsadek, ker so bili zvoki taki, kot da bi mi kdo s sirkovo krtačo ribal polžek! Ko sem to povedala, smo spremenili nastavitve in od takrat je bolje. Počasi sem začela slišati še več zvokov. Petje ptic, šumenje dežja na strehi, in počasi tudi klasično glasbo. Seveda je stem prišlo tudi živciranje. Nekateri zvoki so mi začeli iti blazno na živce – recimo, ko je nekdo govoril, pa je bil v okolici hrup. Nisem še na stopnji, da bi samodejno razlikovala glas, ki ga želim slišati, od motečih dejavnikov. Ne slišim glasbe tako, kot jo slišim prek slušnega aparata, ker se nekateri zvoki še vedno zgubijo. Rock, heavy metal ali glasba. ki uporablja bobne, brenkala ali pihala gre v redu, pri drugih pa je usperšnost poslušanja niha.
Z vsadkom je potrebno poslušati vsak dan. Brez izjeme. Seveda na ta način včasih malo pogoljufam, predvsem kadar gre za situacije, kjer je hitro razumevanje ključno, in tam uporabim tako polžkov vsadek kot tudi zaušesni aparat. Včasih pomaga. Včasih ne. Napredek je včasih boleče počasen, in še vedno izgubim potrpljenje, če pride do tega, da je oseba, s katero govorim, obrnjena proč od mene. Še vedno se veliko zanašam na branje z ustnic, da ne zgrešim pomena besed, vendar obstajajo tudi srečni trenutki, ko razumem tudi, ko sem obrnjena proč od sogovornika. Zaenkrat so to le trenutki, kot zvezdni utrinki. Upam pa, da jih bo čedalje več in bodo čedalje pogostejši.
Kmalu me čaka naslednji tuning. Radovedna sem, kaj bo rekla zdravnica. Sicer gre malo bolj počasi od pričakovanj, vendar upam, da sem precej napredovala od tistih skromnih začetkov. Ne vem, če bom kdaj slišala tako, kot slišijo slišeči ljudje. Polžkov vsadek je obrnil vsa moja pričakovanja na glavo. Ponovno se učim poslušati in slišati. In mogoče je ravno v tem bistvo. Kot zobne proteze, ki so tretji zobje, je tudi polžkov vsadek tretje uho.
In upam, da mi bo to moje’tretje uho’ še dolgo služilo. Če se bo kdo od gluhih ki to bere, odločil za operacijo polžkovega vsadka, bi rada rekla samo tole – odločitev, če bo kdo imel polžkov vsadek ali ne, je svobodna izbira vsakega posameznika, ne glede na to, da je primeren kandidat/ka za vsaditev. So primeri, kjer je polžkov vsadek izjemno pomaga tistim, ki ga nosijo. Vendar obstajajo tudi takšni, kjer kjer vsaditev ni pomagala iz različnih razlogov – neprimernost za vsaditev, premalo vaje, napačne nastavitve, in še kaj bi se našlo. Če se odločite, vedite, da bo to vaše individualno potovanje. Da bodo vzponi in padci. Ne bo lahko, vendar bodo trenutki, ki bodo odtehtali težave. Ni treba, da se obremenjujete s pričakovanji tima da boste slišali enako, ali še bolje kot slišeči. Sama sem tudi pričakovala tako, vendar se je izkazalo, da je bolje, da zvok sprejmem takšen kot je. Ni pravilen ali napačen, je le zvok, ki se ga moram naučiti interpretirati in uživati v njem. Enako je za vas. Polžkov vsadek je lahko breme ali pomoč, vendar ste le vi tisti, ki boste odločili, kaj od tega bo zares postal. Saj veste, kaj pravijo – vse je v glavi. 😀
Malo za šalo:
Vir: [thehearingblog.com],b.d.
Zanimive povezave: