Neskončna zgodba (41)
Pravzaprav sploh ni bilo tako zelo slabo, je pomislila Irena, ko je razmišljala o preteklem dnevu in se s krožnimi gibi sprehajala po glavi ene izmed stran. Bila je gospa Drolčeva. Trajna kot ponavadi.
Nekdo je odprl vrata. Na pragu je stala Irenina mama, nevedoč, kaj bi sama s seboj.
»Živjo. Imaš mogoče kaj časa?« je navsezadnje vprašala.
Ireno je njen prihod presenetil. Kadarkoli se je prišla strič, se je ponavadi že nekaj dni prej najavila. Pomislila je, koga vse ima še naročenega tisto dopoldne. Med eno in drugo stranko je imela nekaj malega časa.
»Kaj pa si imela v mislih? Umivanje in striženje?«
»Oh, ne. Raje kakšno kavo.«
To pa je bilo presenečenje.
»Kava? Lahko. Pri Frideriki v pristanišču?«
»Lahko. Te bom počakala kar v Gard-e-robi.«
Kdo bi si mislil, da se bo tako hitro vživela v to trgovino, si je mislila Irena, ko je skozi okno opazovala mamo odhajati proti sosedom.
Ko je pospremila gospo Drolčevo skozi vrata, je hitro pograbila svojo jesensko jakno, zaklenila vrata in stekla k novi trgovini. Pokukala je skozi izložbeno okno. Mama je bila še vedno tu. Pravzaprav je bila ravno v pomenku z nekom, čigar obraza Irena ni mogla prepoznati, ker ga je zakrivala mamina postava.
Odprla je vrata, kar je očitno zmotilo mamo, ki se je obrnila k njej. Takrat je Irena lahko šele videla, s kom se je pogovarjala. Za pultom je sedel Peter in se toplo smehljal.
»Aha! Sva?« je na kratko vprašala mama.
»Sva,« je odvrnila Irena, preden se je obrnila k Petru in mu na kratko pokimala v pozdrav.
»Živjo, soseda!« ji je odzdravil ta.
»Vidva se že poznata?« je vprašala mama.
»Ne dolgo. Doslej sva se srečala le enkrat« je odgovoril Peter.
Irena se mu je zgolj nasmehnila v pritrdilo in pogledala mamo. Razumela je, da bi bil čas za odhod. Sama je sicer imela na pretek časa v nasprotju s svojo hčerjo.
»Lepo vas je bilo spoznati, Peter,« je še rekla, preden sta se z Ireno odpravili ven in naprej proti kavarni.
»Prijazen fant.«
»Ja, no, ni slab,« je kratko odgovorila Irena in se zamislila v pot pred seboj.
»Zdelo se je, kot da sta že stara znanca.«
»Mislim, da so vsi trije iz trgovine le zelo neobremenjeni s komerkoli. Navsezadnje so tu le poslovno,« je odgovorila Irena.
»No, potem jih boš morala preizkusiti na dolgi rok, ne,« je rekla mama. Irena ni bila čisto prepričana, če je res videla nek pritajen nasmešek na njenem obrazu ali ne. Smešno, kako slabo poznamo ljudi, s katerimi živimo vsak dan, si je mislila. Človek misli, da jih pozna do obisti, pa te lahko iznenada presenetijo.
Trenutki, ki jih je Irena preživela z mamo v kavarni so bili nenavadno prijetni. Kot bi šla na kavo z dobro prijateljico. Tu je izvedela, da se je mama tisti dan na skrivaj pojavila še na obisku pri bratu, ko je opravila s pregledom pri zdravniku.
»Pri zdravniku si bila? Te kaj boli?« jo je vprašala Irena.
Mama je zavzdihnila.
»Mene ne.«
»Koga pa potem?«
»Spremljala sem očeta, ki je opravljal redni sistematski pregled. Vedno je nekoliko pretiraval v teh stvareh, saj veš.«
To je bilo res. Če so se vsi drugi moški, ki jih je Irena poznala k zdravniku odpravljali le, če je bilo res nujno, je njenega očeta zaskrbela že vsaka najmanjša sprememba v ne le njegovem, temveč tudi v zdravju celotne družine.
»Res? Je bil spet zdrav kot riba, kaj?« se je zasmejala Irena.
Mama je nekoliko odlašala z odgovorom.
»V bistvu so bili njegovi sumi tokrat utemeljeni. Zdravniki so nekaj našli. Na debelem črevesju. Ne vedo še natančno, za kaj gre …«
Ireni so se pod nogami zamajala tla.
Nato ji je šlo malo na smeh.
Prav njen oče, ki je vedno tako skrbel za svoje zdravje, je sedaj zbolel! Kako hudo je bilo, ni še nihče vedel, vendar pa si je Irena v mislih že pričela slikati vse mogoče črne scenarije. Zdelo se ji je, da je to trajalo zelo dolgo. V resnici pa sta potekli zgolj dve minuti. V tistem trenutku ji je skozi možgane šinilo nešteto misli. V tistem trenutku je bilo vse mogoče.
Dokler se ni odločila in tok misli na silo prekinila. Tokrat je to morala storiti. Res je vse mogoče, a zato se ne bo izključno sklicevala le na najslabši možni izid. Sploh ne bo delala nobenih obsodb. Tokrat bo le upala. Četudi le do naslednjega dvoma. In dokler bo z mamo, ji bo v oporo. Kot se je ona trudila biti steber družine še naprej.
Se nadaljuje …
