Neizrečeno

Večkrat se je spominjala srednješolskih dni. Pa ne zato, ker bi bili to njeni najljubši časi. Daleč od tega. Bila je povprečna najstnica z vsemi pripadajočimi problemi, z neukrotljivimi lasmi, mozoljasto kožo in zobnim aparatom.
Ni bila oblečena po zadnji modi in nikakor ni bila najbolj zaželena med fanti. Ravno nasprotno. Fantje so jo imeli za prijateljico. Eno tistih, s katerimi se fantje pogovarjajo tudi o svojih težavah. Jo vprašajo za nasvet o srčnih zadevah, jo vzamejo v trgovino, da jim pomaga izbrati darilo za njihovo punco.

Tudi njegova prijateljica je bila. V šoli sta le redko spregovorila, a poznala sta se precej dobro. Vsak dan, ko sta se vrnila iz šole, sta prižgala računalnik in pričela klepetati po spletu. Cele popoldneve in nemalokrat tudi pozno v noč . O šoli, o vremenu, o prijateljih. Pogosto tudi o ljubezni. O tem, katera punca je všeč njemu, kako se ji bo prikupil. Ona mu je svetovala. Ne, ni imela izkušenj. Svetovala mu je tako, kot bi si želela sama. Kot bi bilo všeč njej, če bi se ji seveda želel kdo prikupiti. Nato sta dolge ure analizirala odzive njegovih punc, naslednji dan v šoli pa nista spregovorila.

Nihče ni vedel, da sta v resnici tako povezana. Za druge sta bila le sošolca. No, ona mu je včasih naredila nalogo ali mu pomagala pri testu iz kemije. Ampak tudi drugim sošolcem je rada pomagala, zato ni bilo to nič nenavadnega. Bila je vesela, ko jo je prosil za pomoč. Imela ga je rada. Ne, ni bila brezglavo zaljubljena vanj, kot so bile sošolke zatrapane v fante iz višjih letnikov in so omedlevale na hodnikih, ko so zagledale svoje lepotce.
On ni bil glavni frajer, niti najlepši fant na šoli. Rad je imel šport, a bolj na televiziji oziroma s tribune, kot da bi se sam ukvarjal z njim. Imel je nekaj punc in ona mu je iskreno privoščila srečo. Neučakana je bila, ko je šel na zmenek in z njim delila veselje, ko ji je poročal, da se je imel lepo. Jokala je z njim, ko se je kakšna zveza slabo končala. Bila je njegov vrček za solze. Bila je njegova najboljša prijateljica, ki ji je vse zaupal. In on je potrpežljivo poslušal o njenih težavah. Potrudil se je s svojimi nasveti. Spodbujal jo je pri njenih idejah. Bil je njena rama za tolažbo.

Ko pa so se dnevi srednje šole zaključili, so se tudi njuni spletni klepeti pričeli redčiti. Nazadnje si niti ob praznikih in posebnih priložnostih nista več pisala. Ustvarila sta si svoji življenji. Daleč drug od drugega.

A ona ni nikoli pozabila nanj. Vsake toliko se je prikradel v njene misli, sanjarjenja o preteklosti. A ob otrocih, možu in službi ji je vedno primanjkovalo časa. Tudi on je ni nikoli zares pozabil. Tudi on se je tu in tam spomnil nanjo. A zdaj je živel drugačno življenje. Odgovorna služba, težnja po karieri, ljubosumna partnerka. Oba sta bila preveč zaposlena za obujanje spominov.

A ona se je odločila, da mu bo pisala ob bližajočem se rojstnem dnevu. Vesel je bil njene geste. Pravzaprav zelo vesel. In iz vljudnega pomenkovanja se je razvil klepet, pogovor o življenju, o tem, kako sta preživela čas, ko se nista slišala. V teh letih se je veliko dogajalo. On je uspešen poslovnež, znova samski, a že z eno nogo v novi zvezi, ona pregorela in prezaposlena z družinskim življenjem. Spoznala sta, da sta se pravzaprav pogrešala. Da nikoli nista nehala uživati v medsebojnem klepetu. Da sploh ne vesta zakaj in kdaj sta izgubila stike. In predvsem, da jima ni jasno, zakaj nista že prej znova obudila prijateljstva. In tako sta znova klepetala. Skupaj sta se veselila lepih stvari, se potožila drug drugemu in znova uživala v družbi drugega, čeprav samo preko klepeta na daljavo.

Znova sta bila prijatelja, zaupnika. In sedaj, starejša, zrelejša, modrejša, sta si zaupala stvari iz preteklosti, ki si jih takrat nista upala niti napisati v klepetu, kaj šele povedati na glas.
In tako ji je po toliko letih zaupal, kako noro mu je bila všeč v gimnaziji. Da je ob vseh ljubezenskih nasvetih vedno imel v mislih njo, čeprav je hodil na zmenke z drugimi puncami. Zato z nobeno ni zdržal več, kot le nekaj tednov. Kako sramežljiv je pravzaprav bil in je v živo ni upal nagovoriti. In kak je vsak dan čakal, da se je prijavila v klepet in kako jo je pogrešal, če je imela kdaj druge opravke in ni imela časa za pogovor z njim.
Sedaj je upal to priznati, saj je mislil, da se bosta po toliko letih ob tem pošteno nasmejala. Kot najstnik se je namreč bal, da bi s tem priznanjem ogrozil njuno prijateljstvo. A potem je tudi ona njemu zaupala skrivnost.

Priznala mu je, kako zelo rada ga je imela. Ne le kot prijatelja. Kako je bila tudi ona živčna, ko je bil v njeni bližini. Kako ga je skrivaj opazovala, ko je sedel v klopi pred njo pri angleščini. Kako je z zanimanjem prisluškovala pogovorom o športu, čeprav je nikoli ni zanimal. Le zato, da bi ga lahko poslušala. Kako je zardevala, ko jo je pogledal. A takrat je bila preveč sramežljiva in skrbelo jo je, da bi jo zavrnil in bi bilo s tem konec njunega prijateljstva. Bala sta se ogroziti prijateljstvo. Imela sta se rada. Všeč sta si bila. A si tega nista upala priznati. Kdo ve, kako bi se razvila zgodba, če besede takrat ne bi ostale neizrečene.