Najini čeveljci
Vstopila sem v otroško trgovino v našem mestu.
Miklavž v velikosti košarkarskega idola je enakomerno mahal z orokavičeno roko in grlen posnetek je neumorno vabil od jutra do večera…pridite, otroci, v naši trgovini boste dobili najlepša darila tega sveta….Na hrbet so mu oprtali ogromen plastičen koš z medvedjo družino, gromozanski medo ata, malo manjša mama in ducat nedolžno zročih medvedkov v različnih barvah . Družine so vstopale in lutkasta prodajalka se je vabeče smehljala: »Bi bilo kaj za vas, bolje je kupiti zdaj, potem bo zmanjkovalo, pa še čas vas bo mogoče prehitel?«
»Ni strahu, šele november se je dobro začel,« mi je ušlo in na tilniku sem čutila njene ozke črne oči.
Mamica so razneženo jemale medvedke v roke, druge so odhajale s polnimi vrečami…
Zadaj nekje se je čulo neutrudno vreščanje:«Tole hočem in pika!«
Pa potrpežljiv ženski glas:«Ljubica, mogoče ti bo to prinesel Miklavž, midve sva danes prišli po škorenjčke!«
»Nočem škornjev, hočem opanke in tole punčko in pika!«Pa spet vrišč, da so stranke vse po vrsti obračale glave in čulo se je pomenljivo zmajevanje in pritajeni komentarji.
»Ljubica, tele škornje vzemiva, a vidiš, kako so čedni. Pa nič ne premočijo, boš lahko šla v vrtcu na sprehod in ne boš imela mokrih nogic.«
»Neeeee!« se je mala hripavo drla. »Hočem tele!« je zalučala škorenj mami pred noge in vzela s police poletni sandal v srebrni barvi, okrašen s svetlečimi kamenčki vzdolž paskov. »Nočem škornjev, hočem to!«
»Ljubica, danes bova kupili škornje za dežek, Miklavžu bova pa napisali, da potrebuješ škorenjčke za zimo. Opanke bova kupili potem, ko bo spet sonček, ko bodo rožice«! je mater že malo minevalo potrpljenje. »Če zdaj kupiva opanke, jih ne boš mogla nositi, ker bo tvoja nogica že prevelika!«
»Ne, moja nogica ne bo prevelika!« se je mala vrgla na hrbet in brcala z nogama, vreščeč kot sraka.
»Bova kupili točno tiste škornje, ki jih boš ti pokazala!« se mama še ni vdala. »Tiste s sončki, žabami, barbikami, ali hočeš tiste čisto bele, povej, točno tiste boš dobila!«
Mala je postajala tako glasna, da je priletnejša prodajalka za blagajno, vajena takih scen, dvignila pogled izza papirjev.
Mama je malo osramočena spremenila taktiko: »Dobro, pa vzemiva najprej punčko, potem pa še škornje. In če boš pridna, greva na veliko porcijo sladoleda.« Na zaskrbljen obraz si je pričarala širok nasmešek.
»Nočem škornjev in pika! Hočem tele!« ni spustila opanka iz roke. Punčko je že osvobodila škatle s prozornim pokrovom in jo tesno stiskala pod pazduho.
Mamica je nemočno prijela otroka za roko:«Dobro, Tjašica, vstani. Pa kupiva danes te opanke, saj bo še kaj lepega vremena. Bova škorenjčke drugič vzeli, saj še ni tako deževno!«
Mala je zmagoslavno pograbila obuvalce, si ga nataknila na nogo in skakljala po eni nogi po trgovini, medtem ko se je mama opravičevala prodajalki, kako je deklica danes pa res malo trmasta. »Pa jo bo že minilo, saj je še tako majhna!«
Prodajalka, gospa v srednjih letih, je previdno pripomnila:«Gospa, saj ni edina! Včasih se mi zdi, da starši danes že dveletnikom niso več kos!«
Mamo je pripomba spekla kot ogenj. Užaljeno je obregnila:«Gospa, vi ste pač celo generacijo pred nami, danes so drugi časi!«
Prodajalka je prikimala:«Seveda, vem. Mene mama ni vprašala, kakšne škornje bom nosila!«
Mlada gospa je plačala sandalčke in punčko, pograbila hčer za roko in vidno užaljena jadrno odhitela skozi vrata.
Gledala sem za njo, dekletce kot iz škatlice, v temno roza krilcu, svetlo roza jaknici in v roza pikastih holahopkah, s pisanim trakom v pšeničnih laseh. Obšel me je nežen spomin na trenutek mojega otroštva…Ne pomnim, kdaj sem premišljevala o tem, če sploh kdaj…tako daleč je že….
Avgust je šel h koncu in bližal se je moj prvi šolski dan. Mama je nekaj dni pred začetkom šole šla peš, se ve, v nekaj kilometrov oddaljeno mesto, kjer je bila najbližja trgovina. Brez besed je na mizo položila vrečko iz iz nje vzela črne gumijaste škornje. Kar v nosu še čutim vonj svetleče črne gume, znotraj so bili snežno beli in oštevilčeni z vijoličastim žigom tik pod robom na notranji strani. Danes bi temu najbrž rekli številka artikla ali koda prodajalca. »Marjanca, pomeri jih!« je dahnila skorajda s strahom v glasu.
»Hvala bogu, prav so ti!« je olajšano dahnila. »Imela jih boš za dež, za lepo vreme pa špagerce!«
V njenih rokah so se prikazali svetlo rjavi, skorajda bež copatki, takrat smo jim rekli »špagerce«. Kot bi bili iz široko rebrastega žameta, podplat in rob pa iz rahlo vzorčaste svetle gume. Kako neznansko sem jih bila vesela! Večino obutve sem nosila za starejšima sestrama in tudi bratoma, včasih je kaj prišlo od rdečega križa….
Sezula sem si nogavice za doma in nataknila oprane, pripravljene za šolo. Zavezala sem si špagerce na pentljo in se neznansko veselila prvega šolskega dne, ko jih bom smela obuti. Ali te, ali škornje, kakor bo reka mama- bilo mi je vseeno, oboje je bilo novo.
***
Skoraj so mi solze zalile oči ob spominu na pokojno mamo …pet nas je vzgojila, pa ne pomnim, da bi bila kdaj res tepena…ni bilo treba…in pomislila sem, ali bo tale punčka v roza krilcu češ petdeset let pomnila, da je tistega dne mami zalučala škorenj pred noge, ker ji ni ustregla. Jaz nisem imela opankov z barvnimi kamenčki. Kljub temu pa imam prelepe spomine na mamo in leta rosnega otroštva, ki mi pomenijo mnogo, mnogo več, kot vsi čevlji tega sveta.