Ste za kozarec ‘mehiške limonade’?
Po preveliki dozi kofeina, moja domišljija ponori. In v trenutku zamišljenosti se kar naenkrat znajdem nekje v čudaški vasi in kot Lupita iz mehiške limonade tavam, iščem ter upam da me bo rešil prelep in popoln Sergio na lepem, črnem žrebcu. Ponudil mi bo roko in skupaj bova odjahala v lepote življenja. In tako kot vedno, me v najlepšem trenutku mojega sanjarjenja in blodenj zbudi realnost oziroma klic prijateljice s povabilom na kavo. In prav je tako, ker sanje niso nič drugega kot namišljeno doživetje zvokov, slik ali drugih občutkov med ‘spanjem’… zguba časa! Sanje nam zastrupljajo um, dajo nam upanje da svet je lep in realnost je tista, ki ubije sanje, ugrabila je Sergia in pustila nesrečno Lupito, ki še vedno kot moker ‘cucek’ čaka in upa na srečen konec…
Včasih se sprašujem, zakaj sem prenehala gledati mehiške limonade, ko pa so bile tako blazno zabavne. Ves ta njihov sanjski svet nas je vsaj za par uric odpeljal stran od morečega vsakdanjika, ker…
…vedno se je našla hudobna in mlada mačeha, ki je omožila ostarelega bogatuna, vladala na ranču s kopico otrok, ki niso bili njeni ampak mešanica med mrtvo ženo moža in služkinje. Čudeži so se vrstili po tekočem traku, denar je padal z neba, krivica je bila poplačana. Kapo dol domišljiji ustvarjalcem mehiških limonad! In pogrešam čase, ko smo šle punce na belo kavo in se razburjale, zakaj Lupita ne posluša mamo Carloto, ki jo ponuja Alonsu, sicer mlademu, postavnemu a revnemu kmetu, ki je podrejen Sergiu, ki je zaljubljen v Lupito, vendar mu mačeha Helena, ki je prava mama Lupite ne pusti uživati sreče z njo in ga ženi s sosedovo bogato ‘frajlo’ Gabrielo, katere oče je Elenin ljubimec ter najboljši prijatelj njenega moža in morilec njenega očeta in Sergiev pravi oče! Sledite?? Niti ni pomembno če ne, ker drama, razburjanje in debate tečejo celih 6 mesecev, potem pa v eni uri izvemo, da je Lupita sama sebi sestra in to nam da upanje, da verjamemo v boljše in pravično življenje :).
Torej, ali so mehiške limonade še ena slaba stran gledanja televizije, ker zaradi njih verjamemo v nesmrtno ljubezen ter v pravico?
Telenovele so sodobne pravljice, ki nas želijo vsrkati v svoj svet fantazij. Ali to res potrebujemo, ta domišljijski svet kjer je vse tako lepše, skoraj popolno? Če se prepustimo temu svetu, kaj ne trpi naš zdrav um, ki bi moral biti priseben? Svet sanj je prečudovit, boljši od realnosti, zato se tako radi zatekamo vanj. A kaj hitro nas lahko lovke tega neresničnega sveta zvabijo v svojo temačnost, ter nam še bolj zmešajo, že tako prezakompliciran naš um ;)!
