Peklenski Vrt naslad

V prejšnjem prispevku sem orisala življenje renesančnega slikarja Boscha, ki je bilo zelo temperamentno, zato si zasluži vpogled v eno njegovih največjih mojstrovin z imenom Vrt naslad, ki še bolj obrazloži njegovo slikarsko pot.

Triptih (tri poslikane ali reliefno okrašene skupaj se držeče plošče) Vrt naslad, ki ga je Bosch naslikal okoli leta 1504, že od leta 1939 visi v Madridu, v Museo del Prado, kjer se je letos zaključila razstava ob 500-letnici smrti umetnika. Z oljem sta poslikani notranja in zunanja stran. Ko so zunanja krila zaprta, se nam prikaže stvarjenje sveta v sivi barvi, ko pa jih odprejo, levo krilo krasita Adam in Eva s prečudovitim ozadjem, desno krilo prikazuje peklensko pokrajino, na srednjem delu pa je naslikana seksualna panorama. Zaradi ogromno podrobnosti, ki nam jih je Bosch zapustil na sliki, je zelo težko trditi, da obstaja samo ena pravilna interpretacija. Vse skupaj zaobjamemo, če poenostavimo in rečemo, da nam je Bosch zapustil moralno opozorilo.

Še vedno ni znano, za koga je bilo delo Vrt naslad naslikano. Kritiki zmajujejo z glavo, če se omeni, da je bila slika uporabljena kot oltarni triptih, saj zaradi kočljivega srednjega dela ne spada v cerkev. Njegov najbolj zanimiv interpret, Wilhelm Fränger, namiguje, da je Bosch pripadal Bratovščini Adamitov, heretični in promiskuitetni skupini, ki je želela doseči Adamovo stanje nedolžnosti pred padcem raja.[1] Postavil je tezo, da je Bosch Vrt naslad naslikal za prostore svoje sekte ter da predstavlja njihove običaje, ne pa obsodbo neomejene in razuzdane čutnosti. Kljub pomanjkanju historičnih podatkov za postavitev take teorije, je prejela veliko pozornosti, čeprav nam je znano, da je bil Bosch višji član krščanske Bratovščine naše Gospe. Najverjetneje je sliko naročil član te sekte, po zadnjih podatkih celo Filip II. Španski, z dvora katerega so jo kasneje prepeljali v madridski muzej.

Na žalost je potrebno omeniti, da je slika dokaj poškodovana, saj so za hranjenje olja na lesu potrebni posebni pogoji, ki pa naši sliki niso bili dani.

Zunanjost

Izredno zanimivo kreacijo Stvarjenje sveta vidimo samo, če sta krili na triptihu Vrt naslad zaprti. Naslikana je v tehniki grizaj, kar pomeni, da je celotna slika v sivih barvnih tonih. To je bila značilnost nizozemskih oltarnih slik, kjer so s sivino na zunanjosti poudarili pisano notranjost. Za Boscha pa je grizaj imel še en pomen; spominjal je na grafike, ki jih je izdeloval Dürer v času njunega srečanja.

Bog Stvarnik je naslikan med oblaki v zgornjem levem kotu. Prikazan je kot pasivna oseba z Biblijo v naročju, poleg je citat Psalma 33:9, »Rekel je in zgodilo se je, zaukazal je in ustvarilo se je«.[2] Zanimiva je primerjava Boschevega Boga Očeta z Michelangelovim iz Sikstinske kapele, ki je bil naslikan nekaj let pozneje. Kipar ga je naslikal kot heroja, mogočno osebo, ki z lastnimi rokami ureja prvinski kaos sveta, ne pa tako kot Bosch po krščanskem konceptu, da je Bog ustvaril svet z besedo.

Michelangelo: Stvarjenje človeka

Svetloba je ločena od teme, črni deževni oblaki se zbirajo nad kopnim, ki se počasi dviguje iz vode in pokriva celotno zemeljsko kroglo. Čeprav lahko že vidimo drevesa in drugo vegetacijo, pa Zemlja še ni naseljena z ljudmi in živalmi, kar pomeni, da je naslikan šele tretji dan stvarjenja. Različne mineralne strukture se lepo skladajo s strukturami na notranji strani triptiha. Začetek sveta je nakazan s sončnimi žarki, ki skozi oblake sijejo na zemeljsko oblo.

Michelangelo: Stvarjenje Sonca, Lune in Zemlje (3. in 4. dan)

Notranjost

Že večkrat sem omenila, da je notranji del triptiha Vrt naslad sestavljen iz treh delov, ki si kronološko sledijo od leve proti desni. Prvi del prikazuje Adama in Evo med raznolikimi živalmi in rastlinami, osrednji del mrgolenje ljudi, zadnji del pa konec nečistega življenja. Zanimivo je, da na osrednjem delu ni naslikanega Boga, kot je v navadi, temveč prikazuje človeštvo, ki se po svoji volji igra v seksualnih igricah. Nadaljevanje triptiha v tretji peklenski del dokazuje, da se ljudje ne zavedajo posledic svojih dejanj. Za Boscha sta greh in nespametnost univerzalni stanji človeka, večno pogubljenje pa njegova usoda. V tej sliki je do izraza najbolj prišel Boschev pesimistični pogled na človeško naravo.

Raj

Na levem krilu triptiha se sivina zunanjosti umakne barviti notranjosti Raja, s čimer se zaključijo še zadnji dnevi Stvarjenja sveta. Zemlja in voda sta obrodili sadove narave, na površje prihajata flora in favna. Našo pozornost pritegnejo eksotične živali, neznačilne za Evropo. Postavi se vprašanje, kje je Bosch videl žirafo in slona, da ju je znal tako natančno naslikati. Tudi leva, ki se hrani s svojim plenom, nisi mogel srečati v gozdu. Najverjetneje se je opiral na različne priročnike tistega časa, srednjeveške opise eksotičnih pokrajin, največ pa si je pomagal s potopisom humanista Cyriaca iz Ankone.

Žirafa Cyriaca iz Ankone in Boscheva žirafa

V srednjem delu se mogočno dviguje Vodnjak življenja, ki spominja na gotski tabernakelj (omarica, navadno na oltarju, v kateri so shranjene posvečene hostije) in s svojo nežno roza barvo odseva kompozicijo, ki pelje do Boga. Okrog in okrog razne živali in rastline naznanjajo prizor v ospredju. Zajčki, ki simbolizirajo plodnost, se razigrano igrajo v travi, drevo, ki raste nasproti, pa predstavlja večno življenje. Zanimive so tudi ribe s človeškimi rokami in krili ter race, ki berejo knjigo, medtem ko sproščeno lebdijo v vodi.

V ospredju te predpotopne pokrajine ne vidimo izgona Adama in Eve, kot je to za triptihe v navadi, temveč se pred nami odpira prizor, kako ju je Bog združil. V trenutku, ko Bog predstavi Evo Adamu, se slednji ravno zbudi iz globokega spanca. Presenečeno gleda podobo pred sabo, ki naj bi nastala iz njegovega rebra. Zaveda se, da je iste vrste kot on sam. Prva ženska se sramežljivo izogiba njegovemu pogledu, čeprav bi po poziciji njenega telesa lahko sklepali, da se mu popolnoma predaja. Tudi v Adamovem pogledu je nekaj nečistega, saj je najverjetneje prvič začutil potrebo po razmnoževanju. Zaradi teh kontradiktornih detajlov lahko ugotovimo, da življenje v raju pred izgonom le ni bilo tako nedolžno. To dejstvo nam potrdi krščansko teorijo, da je bil človek na propad obsojen že od samega začetka.[3]

Sam Bog je upodobljen veliko mlajši, kot v zunanjem delu triptiha. Mladostni obraz, skodrani blond lasje in modre oči predstavljajo božanskost v Kristusovi obleki, drugo osebo Svete trojice, ki je utelešenje Božje besede. Evo drži za zapestje, z desno roko pa blagoslavlja začetek družine. Adam si na vsak način prizadeva, da bi se dotaknil svojega stvaritelja, z močno iztegnjenimi nogami mu to tudi uspe. Vsi trije skupaj tvorijo krog mogočne energije, iz katere se bo začelo novo življenje.

Osrednja tabla

Mislim, da je na osrednjem delu triptiha preveč podrobnosti, ki ponujajo na stotine interpretacij, da bi si lahko umetnostni zgodovinarji izmislili enoten naslov, zato je Vrt naslad, po katerem je triptih dobil ime, kar najbolj primeren.

Osrednja tabla prikazuje erotično življenje, smrtni greh: pohoto. Kar je na prvi pogled najbolj očitno, je kompozicijska povezanost tega srednjega dela z levim krilom, saj je na obeh v ospredju majhen bazenček. Vrt je nagneten z moškimi in ženskimi akti, fantazijskimi in resničnimi živalmi, rastlinami in najrazličnejšimi sadeži, ki so povečani. Vsi skupaj se udejstvujejo v razne seksualne igrice, kar nakazuje, da so radovedni in brez sramu. Erotičnost centralnega dela lahko vzamemo kot alegorijo igrišča pokvarjenosti in izprijenosti.

Različni vidiki greha so prikazani neposredno. V spodnjem levem kotu je par, zaprt v mehurčku, zraven pa je par, skrit v črni školjki dagnji. Poleg se iz vode dvigajo noge moškega, ki si z rokami zakriva reproduktivne organe, v desnem spodnjem kotu, pa moški svoji družici v privatne dele tlači cvetove. Poleg teh očitnih podrobnosti, je v sliko vključen tudi drugačen pogled na to meseno poželenje. To se jasno vidi v sadežih, bolj natančno ogromnih jagodah, ki so raztresene po vsej sliki, saj »simbolizirajo telesne užitke.«[4]

Ker me je zelo zanimalo, zakaj so v renesančnih časih imeli tako interpretacijo, sem sama naredila majhno raziskavo, ali se nam tudi v teh časih zdijo jagode erotične. Seveda večina ni še nikoli razmišljala o tem, zato je bil najpogostejši odgovor, da so jagode erotične naredili filmi. Tudi sama bi se strinjala s tem stereotipom, ampak ker v tistih časih še niso imeli filmov, sem iskala naprej. Všeč mi je bil odgovor, da njihova oblika spominja na človeško zadnjico in so zato afrodiziak. Mogoče je, da so nekaj takega imeli v mislih tudi ob koncu srednjega veka.

Pri razjasnitvi in identifikaciji simbolov Vrta naslad, si umetnostni zgodovinarji radi pomagamo z Dirkom Baxom, ki ima izjemno znanje starejše nizozemske literature. Pravi, da so sadje, živali in eksotične strukture kot simboli erotičnosti navdihnjeni s popularnimi pesmimi iz Boschevega časa. Na primer, večino sadja, ki ga držijo zaljubljenci v rokah, so metafore za seksualne organe in tudi ribe so falični simboli. Prav tako imajo posebno konotacijo tudi mladeniči in mladenke, ki v desnem sredinskem delu nabirajo sadje; v tistem času je fraza utrgati sadje pomenila spolni odnos.[5]

Če pogledamo sliko od bližje, vidimo veliko jabolčnih olupkov, v katerih se skrivajo mladci. Nizozemska beseda schel, ki pomeni tako olupek kot kontroverznost, je simbol za boj med ljubimcema. Za zanimivost še to, da prazen olupek simbolizira ničvrednost. Vsi se strinjamo, da Bosch ne bi mogel izbrati boljšega simbola za greh, saj je ravno ta sadež povzročil propad Raja.

Dejstvo, zakaj je Bosch nagce postavil v vrt, ni neznano. Vrtovi in parki so že vsa stoletja najbolj klišejsko okolje za ljubimce. Prvi in najbolj znamenit srednjeveški ljubezenski vrt je opisan v francoski alegoriji Roman o roži. Ker je bila pesem, ki govori o idealizaciji in platonski ljubezni, prevedena tudi v več jezikov, je navdihovala pesnike in slikarje po vsem svetu, vključno z Nizozemsko. V takih parkih ljubezni se ponavadi najde prelepe rože, pojoče ptice in fontano, okoli katere se sprehajajo zaljubljenci. Čeprav se je Bosch zgledoval po ostalih vrtovih tistega časa, pa so drugi bolj diskretni. Skoraj nihče si ni upal tvegati in naslikati golih ljudi in spolnih aktov. Vendarle pa med slikarijami najdemo motiv ljubimcev, ki se objemata v kopalni kadi, ampak tak prizor ne opeva spolnosti in greha, temveč je simbol za maj, mesec ljubezni.[6]

Drugi znani motiv tistega časa je Vodnjak mladosti, ki ponavadi dobi erotični pridih in ga seveda najdemo tudi pri Boschu. Nahaja se v zadnjem delu slike. Spoli so ločeni, saj se edino ženske kopajo, moški pa v krogu jahajo okoli njih na množici štirinogih živali; konjih, kamelah, oslih in celo samorogih. Ta bitja so že od nekdaj predstavljala greh, jahanje pa je metafora za spolni akt. Jezdecem se vidi, da so navdušeni nad žensko družbo, saj nekateri celo delajo salte. Bosch je s tem želel poudariti spolno privlačnost in ni naključje, da ta procesija zavzema osrednji del slike.

Če si umetnino še bolj natančno ogledamo, bomo opazili, da niso naslikani samo belci, temveč tudi temnopolti. Razlaga za to nadrobnost, seveda, kot pri vseh Boschevih slikah ni enotna, zato lahko povzamemo vse teorije in rečemo, da je slikar v Vrt naslad spravil vse ljudi sveta, saj niso le belci tisti, ki grešijo.

V desnem spodnjem kotu v jami se skriva edini oblečen človek, brez idealiziranih potez in s temnimi lasmi, kar bi lahko kazalo na avtoportret. Seveda je to le ena od teorij, saj nimamo nobenih pravih dokazov. Poleg je mlad, kosmat par, ki naj bi po besedah Dirka Baxa predstavljal prvi človeški par po izgonu iz Raja. Rečeno je, da sta se, oblečena v živalske kože, zatekla v jamo.

Na najbolj zgornjem delu slike opazimo leteče figure, človeška in fantazijska bitja v letu. Najbolj zanimiv izmed njih je moški z delfinjim repom, ki leti na ribi s krili. Njegov rep se nagiba proti njegovi glavi in se je dotika, kar je simbol večnosti (kača, ki grize svoj rep). Zato lahko rečemo, da te zgornje figure predstavljajo vez med zgornjim in spodnjim delom, tako kot obe krili predstavljata kaj je bilo in kaj bo.

Če povzamemo vse simbole in interpretacije, nam je Bosch zapustil prikaz življenja brez posledic, kaže nam, kakšno bi bilo življenje, če Adama in Eve ne bi izgnali iz Raja. Globlje gledano nam je Bosch naslikal lažni Raj v vsej svoji minljivosti in kratkotrajnosti, ki človeka pripelje v pogubo.[7]

Pekel

Desno krilo triptiha Vrt naslad je Boscheva najhujša in najbolj krvava vizija Pekla. Pred očmi se nam prikaže svet, v katerem so ljudje klonili skušnjavam hudiča in se s tem obsodili na večno trpljenje. Na sliki že na prvi pogled vidimo temen kontrast s prejšnjim svetlim in barvnim Vrtom, kjer ni manjkalo naravne lepote. Vse je zajel ogenj, okrog in okrog so raztresene mučilne naprave in peklenske krčme, razni demoni se plazijo po pokrajini in se hranijo s človeškim mesom. Gola telesa so popolnoma izgubila erotično vlogo, vsi si z rokami prizadevajo zakrivati genitalije. V ozadju odsevi eksplozij spreminjajo vodo v kri.[8]

Motiv, ki se pojavlja v vseh Boschevih poslikavah pekla, je prisoten tudi tu; zajec, ki na palici nosi svojo krvavečo žrtev. Ker sem že omenila, da je ta Pekel strašnejši od vseh drugih iz tistega obdobja, je treba povedati, da tu človeku iz trebuha šprica kri, kot da bi mu ga nekdo razstrelil. Lovec je postal plen, kar je na glavo obrnilo normalen odnos do sveta, zato je nastal popoln kaos. To postane še bolj očitno pri povečanih vsakdanjih predmetih, ki služijo kot orodja za mučenje.[9] Gola figura je pripeta na vrat lutnje, spet druga se križana brezizhodno muči iztrgati iz harfinih strun, tretjo pa so hudiči zatlačili v trobento. Ta glasbila predstavljajo popotne pevce in trubadurje, ki naj bi s svojimi opolzkimi pesmimi prisilili ljudi v pohotnost. Se pravi, da instrumenti, ki so v življenju nudili samo trenutno zadovoljstvo, zdaj nudijo večno bolečino.

Boschu je domišljija delovala s polno paro, saj si osebno takih načinov mučenja še zamisliti ne morem, kaj šele da bi jih naslikala.

Proti sredini se leskeče zamrznjeno jezero, na katerem se negotovo drsa moški, ki ga odnaša proti luknji, v kateri se že utaplja prijatelj. S tem je prikazan pregovor »biti na tankem ledu«, ki predstavlja tvegano in kočljivo situacijo. Malo višje je lanterna, ki bo pogoltnila žrtve, v katero jih mečejo kot vešče.

Kot ogromen tank se približujejo ušesa, ki imajo namesto topa oster nož, na katerem je vgravirana črka M, ki naj bi bila nekakšen zaščitni znak za Antikrista. Vzporedno s Fontano mladosti z osrednjega dela triptiha, stoji človek-drevo, katerega telo je jajčaste oblike. Nogi sta oblikovani kot razpadajoči debli, ki se končata v čolnih namesto čevljev. Zadek je odpadel, zato dobimo dober vpogled v telo tega nenavadnega bitja. Odpira se nam pogled na peklensko krčmo, katere stene prebadajo veje, ki mu rastejo iz nog. Glava podpira ogromen krožniku podoben predmet, po katerem paradirajo razni veščeci in si ogledujejo dude, večkrat uporabljene kot simbol spolnosti. Obraz otožno in hrepeneče obrača proti gledalcu, kakor da bi nam z ironijo želel povedati, naj opazujemo razkroj njegovega telesa. Zaradi take interpretacije se pojavlja vprašanje, če ni človek-drevo celo avtoportret samega slikarja.

Še bolj zanimivo je ptiču podobno bitje, ki sedi na prestolu, podobnemu stranišču in žre pohotne duše ter jih izloča v luknjo pod njim. Tudi okrog so prepoznavni grehi, npr. požeruh, ki je prisiljen izbljuvati hrano ter bogataš, ki mora skozi zadnjično odprtino spuščati kovance. Pred vsem tem sedi gospodična, ki se ponosno ogleduje v zadnjici hudiča.

Da so bili v peklu kaznovani tudi člani plemiških družin, nam pokaže vitez, ki ga trgajo psi. Najverjetneje je kaznovan za bogoskrunstvo. V levem spodnjem delu je prikazan še en izmed večjih grehov tistega časa, to sta kockanje in sleparija. V kaosu te nemirne skupine prepoznamo ljudi, ki ljubijo denar in so za to kaznovani z večno bolečino nožev v hrbtu. Na drugi strani slike je kaznovan greh poželenja, kjer svinja, preoblečena v nuno, skuša prepričati ljubimca, da bi podpisal neke dokumente.[10]

Mislim, da so se v času nastanka slike vsi po natančnem preučevanju tega Boschevega dela zamislili nad svojim življenjem in upali, da tak pekel v resnici ne obstaja. Mogoče pa bo tudi današnjemu svetu prinesel več moralnih vrednot?

Vrt naslad Boscha prikaže kot slikarja, ki rad moralizira in s tem življenjske napake približa človeku. Poleg tega slika s svojimi podrobnostmi odseva renesančni okus za izvirne in zapletene alegorije, katerih pravi pomen je rezerviran samo za tiste, ki se resnično poglobijo. Preteči bo moralo še mnogo let in mnogo generacij umetnostnih zgodovinarjev, da bo vsak milimeter slike natančno razvozlan.

[1] že v prvem prispevku omenjena bratovščina Homines intellingentiae

[2] Ipse dixit et facta sunt, ipse mandavit et creata sunt.

[3] glej Walter S. GIBSON, Hieronymus Bosch, London 1973, Thames&Hudson Ltd, pg. 92

[4] GIBSON, 1973, pg. 81

[5] glej GIBSON, 1973, pg. 82

[6] glej GIBSON, 1973, pg. 83

[7] glej GIBSON, 1973, pg. 87

[8] glej GIBSON, 1973, pg. 93

[9] Primerjamo jih lahko s sadeži in ogromnimi pticami osrednjega dela triptiha.

[10] glej GIBSON, 1973, pg. 96-98