Neskončna zgodba (49)
Zjutraj se je že zbudila s cmokom v grlu. Občutek je približno tak, kot tik preden rigneš. Dobro, no. Tik preden se ti podre kupček. Da ne bo slišati tako neprimerno okoliščinam.
Zgoraj v kuhinji pri starših ni bilo nič bolje. Mama je bila videti celo nemarno brezbrižna. Oče pa tišji kot ponavadi. Olga je prišla na kavo okrog osme ure, a ni ostala dolgo. Kmalu je odšla, saj je čutila, da je to čas, ki ga mora ne glede na vse družina prestati sama. To je bil namreč čas, da se surovemu življenju pogleda naravnost v oči. Oziroma da se surovo pogleda življenju v oči. Irena ni več točno vedela, pri čem točno je.
Po zajtrku sta se oče in mama odpravila na trajekt, kamor jih je zapeljala Irena, preden je odprla svoj salon. Ob tem času ni bilo več veliko potnikov. Večina se jih je na delo že odpravila, novembra pa se je po otoku sprehajal le še redek turist. Občutek je bil skorajda tak, kot da bi šli vsi skupaj na celino po nakupih. Resničen ali ne, pomagal jim je prenašati tesnobne občutke.
Irena je gledala za njima, ko sta odhajala po stezi za pešce. Ko jih bo naslednjič videla, bo že vedela, s čim se bo morala spopadati v naslednjih mesecih.
Ko se je pripeljala do salona, je opazila, da je Maks Gard-e-robo že odprl in se že sukal po njej. Le na hitro se ga je odločila pozdraviti. Bolj ali manj zato, da sama sebi ne bi dajala občutka, da je oprezala za njim.
“Dobro jutro!”
Maks se je presenečeno obrnil, da bi videl, kdo ga je pozdravil. Ob tej uri se je v trgovini rekdokdo ustavil. Ko je zagledal Ireno, se je toplo nasmehnil s svojimi tisočerimi gubicami.
“No, gostota najinih srečanj postaja iz dneva v dan večja, se ti ne zdi?”
“Videla sem te skozi izložbo in sem se mimogrede ustavila, da bi te pozdravila,” mu je skoraj opravičujoče odvrnila Irena.
Saj ni delala ničesar narobe, če je le hotela pozdraviti prijatelja. Opa, prijatelja? Sva sedaj že na tej stopnji? Malo jo je zvilo v želodcu. Odnosi včasih res lahko napredujejo s svetlobno hitrostjo. Navsezadnje ni minilo nekaj mesecev, odkar se je odprla nova trgovina in so na otok prišli novi prebivalci. Ponavadi je pri njej trajalo mesece in mesece, preden je lahko nekomu rekla prijatelj. Brez pomena se je bilo slepomišiti. Raje je ostajala na bazi znanstev, dokler čas ni bil zrel za večji prestop. Se je pa pogosto zgodilo, da so se nekateri k njej obračali kot k največji prijateljici in zaupnici. In nič ni imela proti temu. Le da jim tega na isti način ni mogla vračati nazaj. Določeno število znancev je še tolerirala, preveč poznanstev pa je v njej kmalu povzročilo zmedo. Zato je bila pri sklepanju novih prijateljstev previdna. Učinki ogroženosti so se prav neverjetno kazali že v njenih telesnih odzivih. Narava je le narava, svoje predzgodovinske dobe človek ne bo mogel nikoli čisto preboleti.
A Maks tu na primer. Zdel se ji je kot nekdo, ki bi se do popolnega neznanca lahko obrnil kot do najboljšega prijatelja. Ireni se je zdelo mogoče, da bi človek zmogel preživeti svoje življenje sam. Res je, da se je na vseh koncih in krajih nanj lepila oznaka “družbeno bitje”, a vendar. Mora zaradi tega biti aktiven član te družbe? Njej je bilo včasih dovolj že to, da je vedela, da nekje obstaja še nekdo. Mar ne bi bilo to dovolj tudi za druge? Navsezadnje v dolgotrajnem brezsmiselnem čvekanju ni videla velike prihodnosti.
No, ampak preživetje je le preživetje. In za to je treba uporabiti vsa sredstva, ki so na razpolago. Vsa orožja, ki jih premoremo. In včasih stopiti iz svoje kože zavoljo tega. Navsezdanje pa občutek sestopa iz svoje kože niti ni bil tako zelo slab.
Maksova trgovina je samevala. Ura je bila resda še zgodnja, a Irena se je bala, da ne bo nič bolje tudi kasneje. Slutnje o padcu dobička z odhodom turistične sezone so se neusmiljeno uresničevale. Maks je bil kljub temu videti precej “skulirano”. Morda se je tudi on vdal v usodo. Kot se je vdala mama …
“Torej! Še kaj zahajaš v Rebrni zaliv?” jo je naenkrat vprašal.
Ni se ni čudila popolni spremembi teme pogovora. Slutila je namreč, da si že nekaj časa delita zavest in Maks na nek način sluti, kaj se ji podi po glavi. Zaradi tega se ni več pretirano obremenjevala. In to je botrovalo temu, da se je z njim počutila tudi vedno bolj sproščeno.
“Še. A zadnje čase nekoliko manj.”
“Pravi čas torej, da se spet malo sprehodiva, ne? Kdaj danes končaš?”
Se nadaljuje …
