Evrovizija v živo – ogled finala tekmovanja za Pesem Evrovizije na Dunaju

Glede na to, da se približuje izbor za Pesem Evrovizije 2017 v Kijevu, sem se odločila deliti svojo izkušnjo – 23. maja 2015 sem si na Dunaju v živo ogledala finale Eurosonga. Že od majhnega sem vedno uživala v gledanju in navijala za naše, prvič leta 2001, ko nas je zastopala Nuša Derenda s skladbo Energy. Tudi jaz sem kmalu spoznala nekaj, kar vsi gotovo že dobro veste, da večino časa pesem in njena izvedba bolj malo vplivata na zmago … bolj to, katere države so tvoje sosede. Ampak mene so kot deklico bolj zanimale svetleče obleke in posebni učinki, ki so jih izvajalci uporabljali v svojih nastopih. Tekom let sem potem tekmovanje spremljala vedno manj in manj …na koncu sploh ne več. Ne vem, kaj me je to leto (2014, Kopenhagen) pritegnilo, da sem spet spremljala, najbrž tudi to, da mi je bila naša skladba kar všeč, pa še veliko se je govorilo o avstrijski predstavnici/predstavniku Conchiti Wurst.

Priznam, da sem za favorita imela koga drugega kot avstrijsko Conchito. Glede na to, da smo se par dni pred velikim finalom ravno vrnile z Dunaja, sem kmalu pomislila ”Kaj, če Conchita zmaga. Potem bo Eurosong na Dunaju in ni šans da ne grem”. Zadnjih par let je Dunaj postal naša stalna destinacija (več o obisku Dunaja in naših dogodivščinah v prispevku Ideja za vikend izlet: Dunaj ). Z nekaj sreče (in denarja) sem se imela tako priložnost udeležiti finala jubilejnega 60. tekmovanja za Pesem Evrovizije na Dunaju (23. maja 2015). Poleg tega se je slovenski duo Maraaya uvrstil v finale, tako da je bilo vzdušje še boljše, v glavnem noro.

Ob prihodu na Dunaj smo se najprej oglasili v evrovizijski vasi (Eurovillage), pred mestno hišo (Rathaus), kjer v božičnem času poteka tudi zelo znani božični sejem. V glavnem veliko stojnic, v katerih se predstavljajo različne države in potekajo promocije. Dobili smo zastonj kakav, na stojnicah s hrano se je dalo malo okrepčati z najrazličnejšimi dobrotami, lahko si se šel slikat tudi v velikansko kroglo. Cel dan je na žalost padal dež, ampak so povsod delili zastonj palerine za enkratno uporabo in nam ni bilo hudega. Vzdušje je bilo neverjetno. Tramvaji ”preoblečeni” v evrovizijsko opravo z logotipom Evrovizije, z zastavicami na strehi. Reklamni panoji z naslovi ”Ime države: 12 points” – in pač na vsakem napisana druga država.

Ne smem pozabiti omeniti še možicljev na semaforjih za pešce, ki niso bili več osamljeni, pač pa so bili sedaj na njih parčki vseh vrst (moški/ženska, ženska/ženska in moški/moški), s čimer so želeli spodbuditi strpnost. Z vstopnico za dogodek smo imeli tudi zastonj ves javni prevoz v mestu, tako da potovanje naokoli ni predstavljalo problemov. Tudi če si ne bi šla ogledat samega tekmovanja, sem vesela da sem lahko začutila utrip mesta v tem času – ogromno ljudi, vzdušje pa fantastično!

Dogodek se je odvijal v areni Wiener Stadthalle, kamor smo lahko vstopili že dve uri pred začetkom ob 21h. Zadnji vhod je bil možen pol ure prej, potem pa če si želel, si šel noter, če ne pa ne. Pred vhodom so nas natančno pretipali in preiskali z detektorjem kovin, v glavnem varnost je bila hujša kot na letališču. Pregledali so mi vse predalčke v torbici, da ja ne bi notri nesla kaj za pit. Zastave so bile pa dovoljene – ampak drog ni smel biti daljši od 1,2 m. So zmerili. Ob prihodu v areno je bila seveda na voljo hrana in pijača, cene pa zasoljene … Dobiti se je dalo vse, od indijančkov, slaščic, značilnih avstrijskih prest, kokic itd. Jaz sem dobila zastonj napolitanke, ker je Manner delal promocijo, tako da lačna nisem bila. Kupiti se je dalo najrazličnejši evrovizijski promocijski material (npr. najcenejša majica z logotipom je bila 40€), na ogled je bila tudi prelepa zlata obleka, ki jo je Conchita nosila na lanskoletnem tekmovanju v Kopenhagnu.

Po vstopu v dvorano so nam najprej povedali, kako se moramo obnašati. Kot prvo, nismo se smeli dreti ”buuuuu”, za ostalo pa smo sproti dobili navodila na velikem zaslonu. Recimo, ko se je napisalo ”Applause”, smo ploskali. ”Turn on your cell phone lights”, prižgali flash na telefonu. Enkrat vmes se je napisalo celo ”Turn your cell phone lights away from the stage” – jaz sem bolj na hitro prebrala in sem tako svetila v narobno smer. Ups. Naučili so nas še en ples – na TV so ga plesali ti plesalci na ”mostu” oz. prehodu, kjer so se tekmovalci iz velikega odra sprehodili do green rooma. Kako so ta ”most” odpirali in zapirali pa nisem videla, ker nisem bila tako blizu sredini. Ker enkrat je bila pot prazna/odprta, spet drugič so pa bili tam ljudje. Na splošno vse je bilo v znamenju grajenja mostov med državami (building bridges) in strpnosti.

Potem pa se je začelo odštevanje do začetka. Zadnjih 15 minut se je odštevalo na velikem zaslonu, zadnjo minuto pa so se poleg številk kazale še slike vseh zmagovalcev preteklih tekmovanj (torej 59 sekund, 59 zmagovalcev, vsako sekundo se je spremenila slika od najstarejšega do Conchite). Od nikoder se je kar naenkrat prikazal en okrogel oder, nedaleč od mene … in seveda je potem tam ven prišla Conchita … in poletela, po tem ko so jo pritrdili na zajlo. Posameznih nastopov ne bom opisovala, saj ni bilo nič drugače kot na TV. Edino kar je bilo, so bile razne šale, medtem ko so bili po TV oglasi.

Mesece pred tekmovanjem sem začela poslušati skladbe vseh nastopajočih, da so mi malo prišle v uho, pri tistih, ki so mi bile še posebej všeč, pa sem se mimogrede naučila še besedil. Nisem želela priti tja, nevedna, kaj bomo sploh videli oz. slišali in tako sem večino prireditve prepevala zraven. Bolje to, kot da bi samo stala tam in mahala z zastavo. Naš duo Maraaya je seveda nastopil prvi, odlično sta se odrezala in požela bučen aplavz. Seveda je bilo to zelo odvisno od narodnosti gledalcev v dvorani: pri Avstrijcih je bil aplavz zelo bučen, potem pa v glasovanju niso dobili niti ene točke. Bojana Stamenov (Srbija) nas je vse dvignila na noge, ko so zapeli Italijani so mi šle pa kar kocine po konci. Dvorana je čisto ponorela, prepričana sem bila, da bodo zmagali (bili so tudi moji favoriti … no, poleg naših).

Od vsega me je najbolj zanimalo, kaj se dogaja na odru med posameznimi nastopi, medtem ko se na TV vrtijo razglednice. Pometajo v glavnem. Trije z velikimi metlami najprej v eno smer, potem pa še v drugo. Preden je nastopila Velika Britanija, so pripeljali stopnišče, Avstralcu ulične svetilke, Slovencu klavir itd. Medtem ko so se vrtele razglednice iz posameznih držav, je bilo ogromno ljudi na odru, vsi v črnem, so samo letali sem in tja. S stropa so bile na oder projecirane zelene črte, tako da so vedeli, kaj mora kam iti in kdo mora kje stati. Kamere – za posnetke od blizu so se na odru prikazali snemalci s kamerami na ramah, tako da v živo je bilo veliko več ljudi na odru kot po TV. Potem pa sem videla, da je bila nad mojo glavo še napeljana zajla, in po njej se je kamera vozila gor in dol. Včasih je prišla tako blizu, da sem že mislila da me bo zadela v glavo. Pa na odru se je vse premikalo in vozilo naokoli.

Scena na odru to leto, kot nekakšno oko, mi je bila še posebej všeč. Še bolj pa kroglice na stropu, ki so se premikale kot valovi in spreminjale barve. Tisti, ki je tole pogruntal in sprogramiral je moral pa res imeti živce. Na koncu je tako zmagal prelepi Šved. Ni bil slab, ampak bi koga drugega še dala pred njim. Naši so si zaslužili boljšo uvrstitev, ampak kot sem že rekla, ne bi smeli biti presenečeni, da je na Evroviziji bolj pomembno vse drugo, kot pa glasba. V tistem trenutku o tem sploh nisem razmišljala, energija v dvorani je bila neverjetna. Sicer 6 ur stanja na nogah, a biti del tako velikega dogodka je izkušnja, ki je ne bom pozabila do konca življenja.