Neprespana noč

Noč brez spanca. Prekrokana noč bi lahko rekla. Neprostovoljno. Saj poznate tiste noči (ali pa ne – srečni vi), ko zreš v temo, oči pa kar odprte. Neprespana noč me je doletela danes ponoči. In to kakšna! Pestra, polna dogajanja in sedaj, ob belem dnevu, se mi zazdi, da celo zabavna.

Odprem oči. Tema. Pogled na uro mi pove: 00:06. Komaj polnoč. Jaz pa ne morem spati. Vstanem. Grem po kozarec vode. Na dušek ga izpijem in si rečem, žejna sem bila. Zato pa ne spim. Se uležem nazaj, prepričana da se mi bodo oči vsak čas zaprle in bom utonila v spanec. Ne. Nič od tega. Oči so se mi odpirale. Mežikala sem v temo. Kot sova.

Pri meni sta dve skrajnosti, ali ”spim kot klada” in ne vem za nič celo noč. Ali pa takole. Neprespana noč in zrenje v temo spalnice. Med mežikanjem v temo ugotovim da je slab zrak v prostoru. Misleč da je to vzrok moje težave, grem in privzdignem roleto, odprem okno. Samo malo. Da sprostim dotok zraka. Aaaaa. Občutek je bil blagodejen. Se udobno zleknem nazaj v posteljo, v pričakovanju spanca. Ne. Zopet se ne zgodi nič takšnega. Vse kar se zgodi je to, da me začne zebsti v desno stopalo, ki ga molim izpod odeje. Uhhhh – glasen vzdih, ki skoraj prebudi moža, zraven mene.

Ležim. Tiho. Negibno. Upajoč na spanec. Trudeč se ne zbuditi moža. Pa se spomnim na štetje zvezdic. Ena, dve,… Ne nič ne bo. Oblačno. Sama tema. Ni, ni zvezdic. To noč ne. Vsaj ne na stropu najine spalnice. Kaj pa ovčke? Oooooo, ovčke pa so. Ampak same bele. Nobene črne ni vmes. V tem času se oglasi moj mehur. Vstanem. Seveda zbudim moža, ko pridem nazaj. In medtem ko on po parih sekundah utone nazaj v spanec (srečnež), jaz še vedno nesrečno gledam v strop spalnice. In bele ovčke se mi smehljajo. Nesramnice. Kje je tista črna, ko jo človek potrebuje?!

Bom pa štela do milijona. Ena, dve, tri, štiri … Pri številki 165 se spomnim da je mačka zunaj. Vstanem. Grem pogledat. Res čaka pri vratih. Vsa srečna, da sem se spomnila nanjo. Nazaj v posteljo. Pogled na uro – 00:48. No, kje sem ostala? 166 in tako naprej. Pri 200 me zmoti mačka. Lačna. Ji grem nasut brikete v posodico. Pa saj ne da je imela polno skodelico. Ampak trije novi, sveži briketi delajo čudež. Sem že pri številki 320 ko me prešine – kaj bom jutri kuhala za kosilo? V mislih sestavim kosilo za naslednjih 5 dni. Ponoven pogled na uro mi pove – 1:27. Štejem naprej. Čeprav ne vem zakaj, ker več kot očitno ne pomaga, saj se pri 723 spomnim, kaj vse bi jutri lahko postorila na vrtu. Med številkama 724 in 900 naredim plan kam bom kaj posadila in kdaj. Odneham s štetjem. Kaj pa če le mirno ležim?

Ura je 1:56. In jaz bi RES rada spala. Grem popit še malo vode, saj sem zopet žejna. Potem pa res spat. Seveda spet prebudim moža (hvala, za njegove jeklene živce). No, pa saj je šel tudi on potem popit kozarec vode. Torej sem naredila dobro delo, kajne? Da ne bo dehidriral. In tako se že n-tič udobno namestim v posteljo. Mirno ležim in mižim (saj se tako tudi počiva, a ne?) in čakam spanec. Tudi mačka, Uhica, se odloči da bi bil čas za spanje in pride k mojim nogam. Se udobno ugnezdi. In jo začnem božati, zato pride bližje. Nekako me mačka na mojem trebuhu umirja, enakomerno jo božam. Ona prede in hitro utone v spanec. Tudi meni se veke zazdijo malo bolj težke. Počasi tonem v spanec.

Skoraj že zaspim. Potem pa – moj dragi mož začne smrčati. Na vso moč! Kot da bi bil udeleženec na tekmovanju v najglasnejšem in najbolj nadležnem smrčanju na svetu. On pridno sodeluje na ”tekmovanju”, le jaz ne. Na, sedaj pa res ne morem zaspati. Budila ga ne bom. Naj spi. Zjutraj ima službo, jaz pač ne. Zato vstanem. Mehur se je tako ali tako zopet oglasil. Mačka še naprej spi udobno zleknjena. Uživa v razkošju moje strani postelje. Mož smrči in ”drnjoha”.

Se preselim v dnevno sobo. Bom pa brala knjigo. Morda me uspava. Ura je vendarle ”komaj” 2:34 in pred menoj je še dober del noči. Katero knjigo naj preberem? Ob iskanju knjige me prešine ideja. Ideja, zaradi katere imam sedaj knjige in priročnike na knjižni polici zložene glede na žanr. In to po abecedi! Ob 2:52 se s knjigo v rokah končno usedem na kavč in začnem brati. Kmalu se mi pridruži Uhica. Mislim, da prav uživa v tem najinem nočnem druženju. Vsaj toliko uživa v tem, da sem pokonci, kot jaz ne uživam. Ura – 3:16: ne ljubi sem mi več brati. Zato Uhici privoščim malo nočne igre. Napaka. Pri tem, ko se igrava in ji izmikam trakec, s katerim se tako rada igra, postanem še bolj budna. Če je to sploh možno. Ob 3:31 dobim idejo, da bi bila tale moja neprespana noč lahko dobra tema za članek. Se odločim, da napišem osnutek – oporne točke, spim tako ali tako ne.

Minute tečejo, ob 3:41 se oglasi moj želodec. Nič čudnega, jedla sem prejšnji večer, ob 18:30. Ampak se odločim da ga bom ignorirala. Sredi noči morda res počnem vse možne stvari, jedla pa res ne bom! Vseeno grem v kuhinjo in odprem hladilnik. Ne! Ne bom jedla! Ne! Moja odločnost pade ob pogledu na jogurt. Kako je bil dober. Jaz imam slabo vest. Je pa vsaj želodec srečen.

Ob 4:06 se odločim, da grem nazaj v posteljo. Mož sicer še vedno smrči, a kaj naj? Tako ali tako bo čez pol ure moral vstati in se odpraviti v službo. Z Uhico za petami pridem nazaj v spalnico – sita, tečna, naveličana in predvsem budna. Se zlekneva in si izboriva vsaka svoj položaj (mislim, da mi ni treba poudarjati da je Uhica bolj uspešna – vsi tisti, ki imate doma mačko, veste o čem govorim). Ležim. Misli pa še vedno na polno begajo sem ter tja. Kot bi bile moje misli en majhen možic v mojih možganih, ki bi skakal sem ter tja. Si prigovarjam, da zdaj sem pa res že utrujena in da se mi spi. Hočem spati. Spati. Ne pomaga kaj dosti, pa vendar, ob 4:21 še zadnjič pogledam na uro, potem pa moje veke postanejo vedno težje, telo se začne sproščati in počasi utonem v spanec. KONČNO! Spala sem kot ubita. Kot nekdo, ki prej celo noč ni mogel spati.

Zjutraj, že ob 8:10, se zbudim. Spočita, polna energije. Kot da neprespane noči ni bilo. Mačka ob mojih nogah se zadovoljno preteguje in prede. Se nasmehnem in vstanem, v nov dan. Prižgem mobilni telefon. Mož mi je poslal SMS za dobro jutro. S pripisom, da danes bi pa še malo spal. Planem v krohot. Srečna, da sem vsaj malo spala.