Moje “odvajanje” od kajenja

Spremljam kampanje proti kajenju, poslušam oddaje o škodljivosti kajenja z obvezno prižgano cigareto.

Od mladosti kadim ter se zavedam posledic kajenja, posebno denarja, ki sem ga s kajenjem spremenila v dim. To moje zavesti ne spremeni in si ne morem zamisliti kavice brez cigareta. Z občudovanjem gledam prijatelje, ki so se odvadili kajenja, vendar se sprašujem, kako pijejo kavico ali kako so lahko po dobrem obroku brez cigarete. Nisem neumna, zavedam se posledic, kajenje je stvar navade, morala bi si urediti stvari v podstrešju, se soočiti s problemom in se tako odvaditi od kajenja. Vendar preveč uživam v cigareti in misel na odvajanje potisnem ter raje še eno prižgem.

S partnerjem sva kar nekajkrat “prenehala” kaditi, rezultati pa dokaj klavrni. Prvič sva se skrivala eden pred drugim, prišlo je do situacije, da je njegov nečak stal na vogalu hiše ter držal stražo, midva pa sva vsak na svoji strani v isti čas kadila. Vedla sva se kot dva otroka. Drugi najin poskus je bil še slabši, skoraj sva se od nervoze “pobila”. Tretji poskus se je začel po pleskanju stanovanja. Bila sem “suženj” najinih kadilskih navad. Prezračevanje, pranje zaves, oblačil, odpravljanja cigaretnega vonja in nenazadnje pleskanja stanovanja. Že po treh dneh sva začela kaditi na balkonu, prišla je zima, lepo sva ga zasteklila, omislila sva si pečico na balkonu, da naju ob kajenju ne zebe, seveda naju je skoraj kap ob obračunu elektrike. Na začetku najinih poskusov odvajanja od kajenja sva to obesila “na veliki zvon” ter naznanila vsem, od družine do prijateljev, da prenehava s kajenjem. Še nekaj časa po neuspehu sva se pred njimi skrivala, ob odhodu na obisk sva v avtu imela prave rituale. “Hitro enega pokadiva do cilja, odpri okno, imaš parfum, daj bombon in ne bova ostala dlje kot eno uro”. Kadar bi se obisk zavlekel, sva si morala obvezno pretegniti noge, najprej eden, čez nekaj časa drugi, nato hitro v kopalnico oprat roke in usta ter zgristi bombon, tako da te zaboli cela čeljust, jezik pa porezan. Še danes se s prijatelji nasmejimo na ta račun, saj so tam, kjer so bili kupi snega, našli najino skladišče čikov. Huje je bilo, kadar sva obisk dobila, gledala sva se ter komaj čakala, da odidejo. Niso se še dobro za njimi zaprla vhodna vrata, že sva kadila kot za stavo. Nazadnje sva najinie poskuse odvajanja od kajenja skrivala pred vsemi, ker sva že podzavestno vedela, da so obsojeni na neuspeh.

Pred nekaj leti sem se komaj iztrgala iz krempljev gospe smrti, posledice občutim še danes, nanje pa se vežejo moje zdravstvene težave, ki so se začele pred letom in pol. Osebna zdravnica me je poslala na delavnico “zdravega življenja”, tam pa sem samo debelo gledala, saj sem se našla v družbi upokojencev. Komaj sem zdržala sedeti na predavanju dve šolski uri z mislijo, da ne spadam v to skupino. Predavateljici sem takoj zaupala svoje dvome, posebno ker z svojimi 65 kg nisem, “z vsem spoštovanjem” do debelejših, potrebna hujšanja. Pogledala je v mojo napotnico ter se z mano strinjala. Svetovala mi je, da me napoti k psihologinji, ker bi zame bilo najprimernejše, da se odvadim od kajenja. “No, pa smo spet tam”. Domov sem odšla vesela, prepričana v svoj uspeh, posebno s pomočjo psihologinje. Partner se je doma samo cinično nasmejal ter obljubil, če uspe meni, bo nehal tudi on. Podpora pa taka.

Redno sem obiskovala psihologinjo, domov nosila pismeni material, ga vneto preučevala ob kavici in cigareti ter izpolnjevala domače naloge. Od mene ni zahtevala, da se popolnoma odvadim od kajenja, ampak da vsaj zmanjšam. Res sem se trudila in zmanjšala, s tem pa nabrala kilograme viška, ker sem nenehno nekaj mlela v ustih, kadila pa še naprej. Zaključili sva s tem, da sem kajenje omejila, ampak kaj hitro sem se vrnila na staro število pokajenih cigaret. Ob obisku osebne zdravnice sem se debelo zlagala in ji zatrdila, da sem prenehala kaditi. Malo me je zaradi tega pekla vest, ampak ob prižgani cigareti sem hitro pozabila na to laž.

Moje zdravstveno stanje zahteva redne kontrole pri osebni zdravnici. Držim se njenih napotkov in nasvetov, razen v kajenju, kar pa ona ne ve. Imava velik krog prijateljev, večina vsi kadilci, “menda se zavohamo med sabo, da se najdemo”. Nedavna pustna sobota je bila dolgočasna, tako sva se namenila na obisk k prijateljem. Sedeli smo v njuni gostinski sobi ter kadili, da se je vlekla megla. Na vratih je pozvonilo in dobila sta obiske, “maškare”. Prepričani, da je nekdo iz kroga prijateljev, smo ugibali ter se zabavali ob njihovi mimiki. Srkala sem kavo in uživala ob vsakem dimu cigarete ter komaj čakala, da odložijo maske. Na moje presenečenje, po odkritju mask, je med njimi bila moja “osebna zdravnica”, s katero sem se rokovala s cigareto v roki. No, kaj naj rečem na to. Na naslednji kontroli sem dobila jezikovo juho ter predavanje o škodljivosti kajenja na moje zdravje. Priznala sem svoj “greh” ter takoj po prihodu domov skuhala kavo in prižgala cigareto “s slabo vestjo”. Ob pisanju tega članka sem jih kar nekaj pokadila, upam, da me bo enkrat srečala pamet in bom lahko napisala članek, “kako sem res nehala kaditi”.