Sladkorna bolezen – moja zgodba

Velikokrat sem že slišala o sladkorni bolezni, nisem pa nič vedela o njej –  do nedavnega.

Bilo je čisto običajno jutro. No! Ne tako običajno. Ko sem se zbudila, sem ugotovila, da ne morem odpreti desnega očesa. Bil je tako zlepljen skupaj, da ga nisem mogla niti z obema rokama dati narazen. Ker sem se malo ustrašila, kaj bi lahko bilo narobe, sem se odločila, da grem na urgenco, ker je moja zdravnica delala šele popoldan. Tam so mi oko očistili in dali kapljice in kremo za domov, ter mi rekli naj se grem vseeno pokazati svoji zdravnici popoldan. Le-ta mi očesa ni niti pogledala, me je pa vseeno vprašala, koliko sem stara. Ko sem ji povedala moja leta, me je vprašala, če bi si vzela uro časa, da naredimo sistematski pregled. Sama sicer nisem bila ne vem kako navdušena nad tem, a sem vseeno rekla, da. Pregled je potekal hitro, čisto rutinsko, tehtanje, merjenje višine in ta huda stvar – merjenje pritiska. Ko sem zagledala tisto »mašino« sem takoj začutila, kako mi srce vse hitreje bije. Ko je zdravnica videla rezultate merjenja mi ni dovolila domov in sem morala merjenje ponoviti še trikrat L. Ko sem se končno umirila se je zadovoljila z rezultati, vendar mi je vseeno predpisala tablete za pritisk, katere moram jemati do naslednjega pregleda nato pa  me poslala še na elektrokardiogram (ekg), kjer so bili rezultati v mejah normale. Končno je bilo pregleda konec, šla sem še dati kri in vodo in to je bilo, to. Sestra mi je rekla, da me pokliče, ko bodo rezultati…

Telefonski klic …

Ko sem sprejela klic, sem pričakovala, da mi bo medicinska sestra povedala, da je zopet slaba ščitnica, ali pa, da sem zopet anemična, vendar novice so bile veliko hujše in pretresljive. Sladkor imate 21, sladkorno bolezen imate. Sprva sploh nisem dojemala, kaj mi govori. Potem sem samo še slišala, naj pridem takoj, da grem na pregled k specialistu. Zopet so mi vzeli kri in vodo, me pregledali, »zaslišali« in dali nove tablete ter ogromno literature o sladkorni bolezni in me poslali domov ter naročili na nov pregled čez 7 dni. Še zdaj ne vem, kako sem prišla iz zdravstvenega doma do bloka. Se še čudim, da me ni kakšen avto zbil.

Sladkorno bolezen imate. Sprva sploh nisem dojemala, kaj mi govori. Potem sem samo še slišala, naj pridem takoj, da grem na pregled k specialistu.

Kaj zdaj?

Najhuje mi je bilo povedati doma, kaj mi je. Sladkorno bolezen imam. Saj še sama nisem tega skoraj verjela. No, pa to potem sploh ni bila taka reč. Sem si predstavljala bolj dramatične reakcije, za katere sem vesela, da jih ni bilo. Doma sem se lotila branja literature, pa malo brskanja po spletu, katerega sem po minutki takoj opustila (branje o možnih zapletih sploh ni »fajn«). Z danes na jutri sem morala zamenjati način prehranjevanja in na sploh način življenja. V bistvu še zdaj, ko to pišem, ne dojemam vsega.

Čez 7 dni …

Po jemanju tablet sem se kmalu začela počutiti, kot prerojena. Polna energije, dobre volje (no! Vsake toliko časa me je »uščipnilo«, ko sem se spomnila – sladkorno bolezen imam, res nimaš biti za kaj dobre volje) in pripravljena na naslednji pregled. Sestra me je zopet »pičila« v prst. Rezultat? Sladkor z 21 padel v sedmih dneh na 12,5 in še nekaj je padlo – 3 kilogrami 😉 Ko vidiš, da je zdravnik dobre volje, ko vidi rezultate, potem se tega hitro nalezeš 😀

Seveda, to ni to. Ni še konec. Naslednji pregled bo šele čez 3 mesece in upam, da se bo sladkor do takrat normaliziral. Vendar tudi, ko BO prišel na »odlično 5«, bo bolezen še zmeraj prisotna.

Še kar me je strah, kaj mi bo sladkorna bolezen prinesla, po drugi strani, se pa trudim, da ne bi preveč razmišljala o tem in jo enostavno sprejela. Mislim, da je za to še malo prezgodaj. Upam pa, da mi bo kmalu uspelo.