Afirmacije, ljubezen in sanje v romanu Kuharica brez licence

Afirmacije v kontekstu pozitivnih avtosugestij skozi besede Simone Rituper zazvenijo kakor slutnja, ki jo dojemljiv bralec zmore prepoznati kot manjkajoči košček v svojem življenju. Avtorica prvenca Kuharica brez licence – ki je izšel konec leta 2012 pri založbi Obzorja – o svojem romanu pojasni, da je bil del lastnega zdravljenja. Tako je izživela kakšno čustvo in se predala osebnemu sanjarjenju. Skozi pisanje se čuti povezano z božanskim tokom inspiracije. Ali kot v slogu afirmacije pripomni sama: »Ko delaš prave stvari, te vesolje podpre.«

Ko podajaš zgodbo in afirmacije, ljudje intuitivno začutijo, katere afirmacije so prave za njih, kateri odlomek se jih dotakne.

Vaš roman govori o čisti ljubezni, prekmurski kulinariki, kljuvajočem strahu, uresničitvi sanj, čarobnosti življenja. Se vam je morda uresničilo kaj »čarobnega« po tem, ko je izšla Kuharica brez licence?

Bila sem popolnoma neznano ime, pa vendar je bila šele dva tedna po izdaji objavljena kratka recenzija mojega romana v Bukli. Kmalu zatem je bila knjiga omenjena v reviji Jana, in sicer kot predlog za duhovno branje. Nekoč sem nekaj časa delala v knjižnici, zato so mi tudi lokalni knjižničarji izrekli veliko podporo ter knjigi naredili reklamo. Univerzum me je podprl, saj ko delaš prave stvari, te vesolje podpre.

To pomeni, da se ljudem življenje ne more obrniti v pravo smer zato, ker vztrajajo pri napačnih stvareh? Kakšen nasvet za tiste, prosim, ki so prepričani, da opravljajo svoje poslanstvo, pa jim kljub temu življenje ne gre najbolje od rok.

Ko opravljaš svoje poslanstvo, se počutiš toliko živega, da nisi utrujen od lastnega ustvarjanja. Vsak mora razčistiti pri sebi, kje tiči vzrok za to, da stvari v življenju ne stečejo, kot bi morale. Če so ljudje pozorni na svoja čustva, bodo videli, ali gre res za prave stvari. Govorim o občutku v telesu, ne o prepričanju v glavi. Ljudje na dobrih položajih pogosto mislijo, da so uresničili samega sebe. Vendar če nam okoliščine delujejo v redu, to še ne pomeni, da so tudi v skladu z našim poslanstvom. Treba se je soočiti z notranjimi vzorci in jih očistiti. Včasih pa preprosto še ni pravi čas. Zato je treba ostati pomirjen sam s sabo, se zavedati, kam greš, in zaupati, da se bodo stvari zgodile, pa čeprav ne gredo tako, kot bi želeli.

Kako pa prepoznati, ali gre za občutek v telesu ali samo za prepričanje? Kako najlažje ločiti glas duše od glasu uma?

Nikoli ne veš. Lahko pa se naučiš prepoznavati. Najenostavneje povedano: če te stvari osrečujejo, si na pravi poti, če te ne, pa nisi. Če slediš glasu, ki te vodi, in stvarem, ki te izpolnjujejo.

Zdi se mi, da ste pri pisanju svoje knjige izbrali težji način, saj ne gre za konvencionalni duhovni priročnik, kjer se bralcem velikokrat narekuje, kako morajo živeti, da bodo izkusili srečo. Pozitivne afirmacije ste raje zakrinkali v romaneskno obliko.

Sama sebe nimam za duhovnega učitelja, poleg tega sem sanjačica, ljubiteljica filmov, zgodb, in na tak način je težko ustvariti klasični duhovni priročnik. Obenem se ne postavljam nad druge ljudi, zato nimam občutka, da jih moram karkoli naučiti. Lahko pa jim preko svojih spoznanj podajam sporočila, oni pa se odločijo, ali jih bodo vzeli za svoje ali ne. Ko podajaš zgodbo in afirmacije, ljudje intuitivno začutijo, katere afirmacije so prave za njih, kateri odlomek se jih dotakne. To razumem kot mehki način podajanja duhovnosti.

Ko ste že omenili duhovne učitelje – je gonja za zaslužkom veliko prispevala k temu, da je naš čas poln samooklicanih duhovnih učiteljev?

Vsi smo povezani in zato vsi učitelji drug drugemu. S te perspektive slabi duhovni učitelji ne obstajajo. Največja razlika pa se pojavlja, ko se močno vplete ego, ki je materialističen ter ne dojema enakosti in ponižnosti. Takšni duhovni učitelji želijo služiti in biti nad drugimi. Dobri duhovni učitelji se mi zdijo tisti, ki mi neposredno v trenutku učenja kanalizirajo višje energije, to pomeni, da so dovolj odprti, da iz univerzalne energije neposredno potegnejo informacije in jih kanalizirano podajajo. Ne pa tisti, ki poberejo preveč informacij od vsepovsod, prebirajo dosti duhovnih knjig in poznajo dosti teorije. Zame je pravi tisti duhovni učitelj, ki živi takšno življenje, kot bi ga želela sama.

Torej nekdo, ki je v navdih?

Ja, da si ob njem zaželiš začutiti lastni notranji mir in srečo.