Noro potovanje

» Kje se obiraš, imaš še točno pol ure do avtobusa,« iz kuhinje renči Boris. Še zadnji pogled v ogledalo in pohitim v kuhinjo. » Opa, miška, kako smo lepi,« veselo se zavrtim pred njim. »Mislim, da so pete za potovanje malo previsoke, no ti že veš,« nadaljuje Boris.« Daaaaj no mir, ne bodi tak kmet, smili se mi, Nina, sploh ne vem, kaj je našla na tebi,« se norčujem iz Borisa.

Nina je moja dolgoletna prijateljica, Boris pa njen zaročenec in moj sodelavec. Ne vem kaj bi brez njune pomoči, vedno sta mi stala ob strani in mi pomagala v težkih trenutkih. Triindvajset let je minilo, odkar sem odšla v Dalmacijo na dopust, kjer sem se zaljubila, poročila in ostala. V teh letih se je marsikaj zgodilo, za mene veliko vzponov in padcev. Zadnja leta mi ob strani stojita Nina in Boris. Lažje se je pobrati, če ti ima kdo podati roko. Za mano je bilo zelo stresno in težko obdobje, iztrgala sem se končno iz dolgoletne zveze, polne ponižanja, maltretiranja ter teptanja moje osebnosti. Boris mi je našel službo, Nina stanovanje, moje življenje je zopet dobilo smisel, veselila sem se vsakega novega dne. Posebno današnjega, po dolgem času grem  domov na krajši oddih. Komaj čakam, da vidim domače. Z Borisom sva bila v nočni izmeni. Po službi me je odpeljal domov, da se preoblečem, vzamem že pripravljeno potovalko in odpeljal me bo do avtobusa, saj bi ga drugače zamudila.

»Imaš vse, nisi kaj pozabila?« vpraša Boris. »Mislim, da nisem, samo ključe še vzamem in greva,« mu odgovorim. »Uh si ti normalna, kaj si naložila v potovalko, ni mi jasno, kako jo boš sama vlekla, kot da bi bila polna kamenja,« godrnja Boris in vleče mojo potovalko. » Zakaj pa misliš, da sem se tako uredila, da se bo našel kakšen kavalir, ki mi bo pomagal pri presedanju s potovalko,« smeje odgovorim. »Ne verjamem, da se ti bo upal kdo približati, ko vidi tvoje špičake.« Ves čas do avtobusne postaje se šaliva in zbadava. Pred vhodom v avtobus poslušam hudomušne Borisove nasvete, ki jih poslušam samo z enim ušesom, saj komaj čakam na odhod. Na Borisovo pripombo, »javi se obvezno sms-om Nini,« prebledim in začnem kopati po torbici.  »Joooj, pozabila sem mobi na mizi, vidiš, kam pripelje priganjanje,« godrnjam in še naprej iščem po torbici. »A zdaj sem pa jaz kriv, da si ga pozabila.« Nisi, sama sem kriva, ker nisem še enkrat vse pregledala,« dodam skesano. »No, zdaj je, kar je, Nini se bom že javila, ti pa, prosim, pojdi in vzemi moj mobi ter pokliči moje in jim povej, da se s poti javim, čim bo to možno,« govorim hitro, ker se bus že pripravlja na odhod. Naročim mu še nekaj stvari v zvezi s telefonom, vrata se zaprejo, stoje mu maham, končno sedem in si oddahnem. Še enkrat pregledam torbico v upanju, da se je telefon zataknil kje med stvarmi, vendar ugotovim, da ga ni. Domače obvesti Boris, Nini se javim od doma, vsi prijatelji vedo, da sem odšla v Slovenijo, potolažim sama sebe.

Udobno se namestim na sedežu, še vedno jezna sama nase, vendar se hitro pomirim in sem z mislijo že doma. Vidim da je bus skoraj prazen, kar me ne čudi, ker je danes Velika noč. Malo neprimeren dan za potovanje, vendar se ni izšlo drugače s službo. Žal mi je, ker nisem bila zjutraj na Velikonočnem blagoslovu. Pred cerkvijo bi videla veliko znancev in prijateljev, no saj bom imela dva tedna časa za obiske in srečanja, se potolažim.

Tunel Sveti Rok je za nami in komaj čakam, da se ustavimo, ker sem strašno potrebna kave. Nočna izmena terja svoj davek. Šofer končno najavi prvi postanek. Hitro oblečem jakno in se odpravim ven, kjer doživim pravi šok, skoraj mi vzame sapo od hladnega zraka. V sebi vpijem, ni mogoče, da je tukaj takšna Sibirija. V Zadru je zjutraj bilo 18 stopinj, tu pa je sigurno minus. Klejem v sebi vse živo, ker nisem primerno oblečena za te temperature. Moji so mi pred tremi dnevi javili, da je toplo in da ni snega, zaradi nočne izmene nisem spremljala vremenske napovedi in zdaj imam vraga. Potem pa se začnem tolažiti, da je to Gorski kotar in ne Slovenija.

Vozimo se že dobro uro, razmišljam o svoji garderobi ker nas že lep čas spremlja sneg, čeprav sem z svojim videzom zadovoljna, bi sedaj raje videla, da sem se oblekla športno z nizkimi petami. Bom že zdržala, presedam samo v Zagrebu in Ljubljani, tako da se ne bom preveč zadrževala zunaj, pa tudi hoditi mi ne bo treba daleč. Gledam krasno pokrajino ki beži mimo nas, ko se javi moj mehur. Delam se, kot da ni nič in kot da bo minilo, poskušam ne misliti na to, ampak neeee, zmeraj bolj me tišči in pritiska. K vragu, a sem morala zraven kave popiti še poln kozarec vode. Presedam se po sedežu kot da imam bolhe, poskušam najti boljši položaj, ampak ne gre. Skušam se spomniti, kdaj bo avtobus zopet stal, ampak niti sanja se mi ne. Psihično in fizično se pripravim na ponižanje, vem da ne smem več odlašati, saj bo prišlo do katastrofe, moram prositi šoferja, da mi obstoji. Pogoltnem ponos in grem. Lepo ga prosim za uslugo, on pa me pogleda, kot da bi mu požrla mlade, no vseeno se me usmili.

Občutek do Zagreba je bil grozen in kilometri so šli po polžje. Imela sem občutek, da se mi vsi v avtobusu posmehujejo, šofer pa je jezen name, ker danes mora delati. Končno v daljavi ugledam Zagreb in sem vesela, da bom zamenjala sopotnike, še bolj pa sem vesela, ker sem bližje domu.

Šele sedaj vem, kaj je mislil Boris, ko je vlekel mojo torbo. Sedaj jo vlečem jaz in klejem budalo od arhitekta, ki si je zamislil avtobusno postajo z nešteto stopnicami. Ali se je sploh zavedal, da se tu gibajo ljudje s torbami, ki jih morajo vleči sem ter tja in za takšen podvig bi morali biti Rambo. Sopiham ter vlečem torbo ter se trudim, da v teh petah ne polomim nosa.

Končno se dokopljem do blagajne. Moram pohiteti, ker avtobus za Ljubljano tako kot vedno pelje čez 20 minut. Ampak ne danes,« neee, danes ga ni.« »Kakooo,« pogledam blazno blagajničarko. » Danes je praznik in zaradi medprevoznih  blablabla avtobus za Ljubljano danes več ne pelje, ustvari za Slovenijo nimate danes avtobusa. Pa kaj za vraga je sedaj to, grom in strela, pa kako sedaj naj pridem domov. » Pomagajte mi, svetujte, kako naj potujem naprej,« že na samem robu solz prosim. Žena se me usmili ter tipka in tipka po računalniku, meni se je zdelo celo večnost, ter končno izusti. »Varaždin, čez dve uri imate avtobus do Varaždina od tam pa do Maribora.« Super, bom pač počakala dve uri.

Končno na avtobusu za Varaždin. Čas do odhoda sem si krajšala z revijo, nekaj sem odšla pojest, s telefonskega avtomata sem se javila domov, upam da iz Varaždina ne bo problema za naprej. Malo sem potolažena ker sem slišala glas domačih. Pomirili so me in zdaj sem zopet dobre volje čeprav utrujena.

V Varaždinu se takoj odpravim do blagajne. Na moje vprašanje, kdaj imam bus do Maribora, dobim odgovor, čez deset minut. Srce mi od veselja kar poskoči, nato pa sledi hladen tuš.« Samo do meje. Mejo morate prehoditi, na Slovenski strani imate postajo, avtobus pa samo do Ptuja od tam pa v Maribor.« Od jeze mi gre na jok, zebe me, sneg vse bolj naletava, a je lahko še slabše. Seveda je lahko, pred mano obstoji avtobus, ki je videl že veliko boljše čase. Lesene klopi, povsod piha, škripa, kot da se bo razletel. Torbo moram držati ob sebi in se trudim na vse pretege, da se mi ne spelje. Borim se s torbo in občutim nogavice, ki so se zataknile v sedež. Krasno, še to, a takšna bom sedaj hodila po svetu? Seveda bom. Od utrujenosti mi je za videz bilo že popolnoma vseeno. V torbi imam rezervne, ampak priti do njih bo pravi podvig.

Šofer mi pred mejo pokaže z roko, kje je postaja, ampak prej moram prečkati peš dve carini. Globoko vdihnem, vlečem torbo, mraz, pol metra snega, meni pa na čelu piše, da sem iz Dalmacije in da nimam pojma, kaj je sneg. Carinik in policist me prijazno pozdravita, dobro si me ogledata in komentirata, » ali vas kaj zebe,« pogoltnem slino in veselo odgovorim, » ma ne, mene ljubezen greje.« Hudomušno se spogledata, in carinik reče, »dajte mi torbo, vam pomagam, spolzko je, lahko še padete.« »Hvala, zelo ste prijazni, odvrnem, zraven pa si mislim, kaj bi rekel če bi vedel, da je torba polna ribe, Paškega sira in jagnjetine. Sigurno ne bi bil tako prijazen. Veselo se pogovarjava do Slovenske meje, kjer naju pričakajo cariniki, s katerimi se takoj zapletemo v pogovor. Razložijo mi, da bom morala na avtobus čakati eno uro. Postaja je sredi ničesar, samo mala bencinska postaja, ki pa je danes zaprta. Prijazno mi ponudijo, da se lahko ogrejem v pisarni. Nisem imela razloga, da bi odklonila. Izpadlo bi trapasto, da samo deset metrov od carine stojim eno uro na mrazu. Malo me skrbi zaradi torbe, ker deset metrov stran stoji carinik s službenim psom, kaj pa če zavoha vse dobrote, ki jih imam v torbi. Na mojo srečo spravijo psa v kombi in se odpeljejo.

Čas na carini je minil v trenutku in že se vozim proti Ptuju. Zunaj se je že začelo mračiti, sneg je končno prenehal padati, mene pa skrbi ali bom ujela avtobus iz Maribora domov. Upam, da v Ptuju ne bom predolgo čakala na zvezo. Premaga me utrujenost in končno zaspim. Predrami me glas šoferja, »gospa prispeli smo.« Predramim se in šele mraz zunaj me popolnoma prebudi.

Končno Maribor. V Ptuju sem samo presedla v drugi avtobus ki je že stal na postaji. Razpoloženje se mi popravi, vesela sem in komaj čakam, da bo tega potovanja iz nočne more konec. Zelo sem utrujena, noge me že pečejo, torba pa je zmeraj težja.

Najprej do voznega reda. Buljim v njega a mi nič ni jasno, raje se odpravim do blagajne in vprašam za bus.  »Zadnji je odpeljal pred pol ure,« slišim kot odmev. Ne morem verjeti, da se mi to dogaja. Kot da bi se name zgrnila skala. Ne preostane mi drugega, kot poiskati telefon in se javiti domačim, ki so že sigurno v skrbeh zame. Najdem telefonski aparat, ki na mojo nesrečo golta samo kartice, te pa lahko kupiš v trafiki, ki je danes po vsej logiki zaprta. No, krasno, pa sem tam, na začetku potovanja in telefonom, ki je ostal doma na mizi. Grrrr.

Zdaj že res jezna stopim v prvi bife in poprosim za telefon. Prijazna natakarica se me usmili in ko na drugi strani slišim domači glas, me oblijejo solze. Jecljam v slušalko in komaj kaj izustim. Sestra me hitro potolaži, obljubi da takoj sedejo v avto in pridejo po mene. Sestri je moje potovanje nadvse smešno in še mene spravi v dobro voljo.

V objemu domačih takoj pozabim na noro potovanje, iz katerega sem se marsikaj naučila. Še velikokrat za tem sem potovala domov. Ampak nikoli za praznik, vedno športno oblečena in obuta. Kupila sem torbo na kolescih in nikoli več na postankih nisem pila vode. Čez dve leti pa so mi potovanja prisedla preko glave in splet nenavadnih okoliščin me je za vedno odpeljal domov. To pa je že druga zgodba.