Odnosi – Ko nekateri ljudje odidejo iz našega življenja

Ko se pričnemo spreminjati, to s seboj pogosto povleče tudi to, da nekateri ljudje odidejo iz našega življenja. S svojo spremembo lahko pridemo do ugotovitve, da pri tem vsi ne ploskajo od veselja in da z ljudmi, s katerimi smo prej preživljali veliko časa, ne vibriramo več na isti valovni dolžini in se z njimi niti nimamo več kaj za pogovarjati.

Tekom moje preobrazbe, ko sem se »naveličala« biti nekdo, ki ustreza okolici in se pričela »spreminjati« nazaj v to, kdor zares sem, se je spremenilo (in se še), marsikaj. Odšlo je mnogo ljudi. Večkrat sem se nekaterih želela okleniti in pustiti vse skupaj samo zato, da bi se »vklopila« nazaj noter. Želela sem imeti ta občutek pripadnosti, četudi me je moja duša opozarjala, da se moram pomakniti naprej.

Spoznala sem, da sem se določenih ljudi oklepala zaradi navade, ker so mi edino ti bili poznani ter na nek način domači. Želela sem ostati tam kjer so ostali oni, ker bi tako še vedno šli skupaj. Strah me je bilo spremembe in da ne bi bila »sama,« nisem želela spustiti ljudi, s katerimi nisem imela več na isti frekvenci.

Vendar ne moremo napredovati, če se oklepamo »starega« na vse pretege.

Ne moremo vplivati na druge in čas njihove spremembe, ker za vsakega obstaja njegov »božanski« čas. Lahko vplivamo samo nase in na svojo spremembo. To je včasih težko razumeti, ker smo ljudje socialna bitja, ki za svojo harmonično delovanje in življenje “potrebujemo” tudi medsebojne odnose. Težko je, če v naših odnosih ljudje, s katerimi smo bili še včeraj tesno povezani, čez noč postanejo “tujci”.

Tukaj se pojavlja vprašanje, če smo na račun svojega osebnostnega razvoja in ne nazadnje tudi kvalitetnejšega življenja, pripravljeni »žrtvovati« vsa spoznanja in rast, ki smo si ga pridobili tekom svoje »prebuditve« v svet ali pa jih pustiti na strani, zaradi tega, ker se počutimo »krive«, ker napredujemo, medtem, ko nekateri prijatelji, znanci in tako naprej, stopicljajo na mestu in mnogi izmed njih ostajajo v senčnem aspektu arhetipa žrtve, ki noče / ne zmore ničesar spremeniti?

Prišla sem do ugotovitve, da lahko (s)pustim druge ali pa (za)pustim sebe.

Rada imam širjenje svojih obzorij, premikanje mej moje rasti na vseh področjih ter kreativno ustvarjanje svojega življenja. Uživam v pogovorih, ki se dotikajo globljih tematik in so za koga morebiti malce nenavadne, označene za znanstveno fantastiko in celo za norost. 🙂 To sem pač jaz in nikoli nisem uživala v brezpredmetnem življenju brez kakršnega koli smisla. Tukaj sem je pojavilo vprašanje, če ni moj čas in namen preveč dragocen, da bi ga zapravljala na način, da »klečeplazim« za pozornostjo ljudi, ki tega ne zmorejo niti spoštovati. Toda kako bom vse skupaj “uredila”?

Življenje vse uredi samo, mi potrebujemo zgolj dati dovoljenje in narediti prostor.

Pri tem ne potrebujemo izvajati kontrole temveč se je potrebno prepustiti. Dovolj je že namera in pripravljenost, da spustimo vse ljudi in stvari, s katerimi smo si v tem trenutku že »dali« vse kar je bilo potrebno za naš razvoj in lahko gremo naprej. Dovolj je odločitev, nekaj globokih vdihov in izdihov, da vesolju prepustimo da se vse uredi v najvišje dobro vseh in tako se bo tudi zgodilo. Moč odločitve, je mogočna sila, ki pomaga manifestirati nove okoliščine in nova poznanstva.

Ni vselej preprosto, ko se stvari spreminjajo, vendar pa so te spremembe večinoma spremembe v pozitivno smer. Nekateri ljudje odidejo zato, da lahko pridejo novi, le prostor jim je potrebno narediti. Navsezadnje vsak izmed nas hodi po svoji poti in te poti se občasno križajo med seboj, srečamo se, z nekaterimi smo skupaj dlje časa kot z drugimi, a v osnovi vendarle vsak po svoji hodi sam.

Smo učenci in učitelji. Ko se naučimo določenih lekcij in jih osvojimo, opravimo »teste« in gremo dalje. Navsezadnje smo mi tisti, s katerim bomo preživeli največ časa, zato poskrbimo, da je ta čas čim bolj kvalitetno preživet. 🙂