Nekega jesenskega jutra
Tudi če ne bi vedela, da smo koledar obrnili že na deveti list in bi mi zavezali oči, da ne bi videla okoli sebe, bi prepoznala občutek jeseni na koži. Ne znam ga opisati z besedami, a verjamem, da ga tudi vi prepoznate.
Ko zjutraj sedem v avto me pozdravijo orošena stekla in z brisalci in ventilatorjem, ki preglasi glasbo, mi uspe znova vzpostaviti dobro vidljivost. Brnenje ventilacije me spravlja ob živce, a to jutranje nerviranje zbledi ob pogledu na pokrajino, skozi katero me vodi pot proti službi. V trenutku, ko zadnjo mestno stavbo ošinem v vzvratnem ogledalu, se pred mano odpre čudovit pogled na jesensko pokrajino.
Na desni nezorana njiva, na kateri so že pred meseci poželi pšenico, sedaj pa se namesto pšenice proti nebu dvigajo suličasti listi trav. Debele kaplje rose na rastlinah se ob jutranjem svitu lesketajo kot kristali. Ker se vozim po ravnici, mi pogled proti neskončnemu nebu le tu in tam zastre osamljeno drevo, ki so ga pustili rasti ob koncu njive, sicer pa se počutim, kot bi bila v kinodvorani, pred velikanskim platnom, v pričakovanju kakšnega filma. Zagotovo bi bil čudovit, če bi se pričel s takšnim uvodom. Večina neba je lepega modrega odtenka, na levi strani pa se sekata dve beli črti. Kot bi slikar zamahnil s čopičem in popackal sliko. Le malce nad horizontom, komaj dobro nad strehami hiš v daljavi, se riše oranžna razpoka. Kot bi velikanska zaspana mačka odpirala oko. Tanka vzdolžna linija, sredi katere se riše ognjena krogla. Krogla ni zaslepljujoča in moj pogled proti tej vabljivi svetlobi nežno zastirajo kupčki meglic. Kot bi nekdo raztresel vato po polju. Kot bi si pozabila pometi oči in slika še ne bi bila ostra.
Na levi strani je veliko koruzno polje, mimo katerega vodi cestni ovinek. Stebla koruze so pokončna in poravnana kakor vojaki na paradi. Megla se jim suče okrog kolen, a glave stegujejo više. Listi so povešeni in konice se že barvajo rumeno. Prav tako se od zelene barve počasi poslavljajo drevesa. Ni še čas tistih čudovitih rumenih, rdečih in rjavih odtenkov v krošnjah, a prvi listi se že v ritmu vetra zibljejo proti tlom. Padajo na cesto in ko brzim preko njih, se za mano dvignejo in še enkrat zaplešejo.
Ko se preko križišča z železniško progo rahlo dvignem nad pokrajino, postane ravnica še bolj neskončna, razpoka na nebu pa se veča. Sonce sije že močneje in postaja vse večje. Počasi zaslepljuje moje zaspane oči in nadenem si sončna očala. Nebo postane zato še toplejše, kot je bilo do zdaj. Naslikajo se oranžno-rdeči toni, ki spominjajo na romantične sončne zahode ob morju. Pogled je tako vabljiv, a pogled usmerjam na cesto, ker moram nadaljevati pot. Najraje bi se ustavila in občudovala zbujanje sonca, a znova se mi mudi. Nato pa se na semaforju prikaže rdeča luč in moram se ustaviti. Kako čudovito, da mi je jutro priskrbelo trenutek, ko se lahko naužijem razgleda. Da lahko občudujem to mojstrovino narave.
Preberite še prispevek o tem, kdaj se je jesen polepšala.
