Kdaj se je jesen polepšala?

Kdaj se je jesen tako polepšala? Ali pa je bila že od nekdaj tako veličastna in smo kot šolarji to dejstvo prevečkrat spregledali? Jesen je vedno pomenila konec brezskrbnih počitnic, dolgega spanca in prijetnih, toplih večerov. Začela se je šola, v dan smo zakorakali skozi megleno jutro. Noge smo zopet potisnili v nogavice in okorne čevlje, kratke majice pa skrili pod jakne. Pa poglejmo na jesen malo drugače.

Prva asociacija ob besedi jesen, je za večino ljudi barva jesenskega listja. Ko se list v drevesni krošnji obarva rdeče, rumeno ali rjavo pomeni, da se je ozaljšal za svojo zadnjo dogodivščino. Dan ali dva se lahkotno ziba, ko pa zbere ves pogum skoči in se prepusti vetru, ki je koreograf njegovega zadnjega plesa. In tik preden se udobno zlekne med travo, nam nameni veličasten priklon v slovo. V kakšnem ritmu ravnokar pada list in na katero melodijo bo zaplesal naslednji?

Glej, tam se z visokega drevja spuščajo listi. Rumeni so in se v soncu lesketajo kot cekini. Nekateri padajo tako elegantno, kot bi se želeli postavljati pred drugimi. Nekaj jih pade v potok. Ležejo na vodno gladino in se prepustijo ležernemu toku. Lička nastavljajo milim žarkom, da jih še zadnjič pobožajo, preden bodo izpluli nekje na obali. Drugi padejo med travo in obmirujejo. Le tu in tam kateri pomiga z boki, ko ga dregne ptič, ki se igra skrivalnice. Tisti, ki padejo na pot, pa divje zaplešejo v ritmu vrtinca.

Ste opazili, kako lepo preprogo si je pogrnilo drevo? Prihajata zima in mraz. Ste mislili, da dreves ne zebe? O, pa še kako! Zakaj bi si sicer vsako jesen postiljala z listjem? Večja in mogočnejša drevesa tla bolj bogato obložijo, majhna pa bolj skromno. Nekatere preproge so rjave, druge rumene, redka drevesa pa se pobahajo z rdečimi. Kakšen vzorec pa bo stkalo drevo na vašem dvorišču?

In vsi jesenski plodovi in pridelki? Rumene lepotice na poljih, ki se nič ne sramujejo svoje xl številke in jih vitek stas niti malo ne mika. Še sreča, kam bi sicer skrile dragoceni zeleni zaklad? Pa kapica, ki ima fantiča in veter odpihne slednjega, namesto pokrivala. Narobe svet! Jurčki, mušnice, marele in mnoge druge gobe, ki se skrivajo in spretno izmikajo človeški roki, da jih lahko najde le prebrisan gobar. Pa še ta se mora podučiti, katera je za v lonec in katera ne. Ne pozabimo na viteza, ki je zavarovan z bodečim oklepom ježice. Nič presenetljivega, ko pa je tako slasten – naj bo kuhan ali pečen, v slast gre velikim in malim. In na koncu še kraljica, ki nas v jesenskem času razveseljuje s slastnimi jagodami, ki se bleščijo v soncu. Dober gospodar se bo uprl skušnjavi, da bi jih pozobal in jih bo raje predelal v opojno tekočino, ki jo bo sv. Martin blagoslovil in poimenoval vino.

Tudi živali so jeseni zanimive. V parku veverička skriva priboljške za zimo. Kdo ve ali jih bo našla, ko bo pokrajina odeta s snežno odejo in jo bo zeblo v krempeljčke. Osamljen cvet le še redko obišče metulj, a imam srečo, da ga opazim. Tudi kačji pastir je ravno sredi opoldanskega preleta. Na električnih vodih se zbirajo nežne duše, ki ne marajo mraza. Raje bodo odšle v tople kraje, na dopust. Visoko nad tlemi se razporedijo po kablovju, kot note v notnem črtovju.

Oh, kaj vse lahko vidiš, če le odpreš oči in opazuješ…