NA RAZPOTJU 1 ali DNEVNIK MLADE DAME
Dragi bralec, cenjena bralka! Mlada dama je precej jezična gospodična. Težko ostane tiho. Verjame, da težav ne smemo držati v sebi, da ne zbolimo. Zato se je odločila zaupati svojo zgodbo prav Tebi, te podučiti, morda navdihniti ali pa se ti le zasmiliti …
13. oktober
Še eno bedno jutro. Še en dan, ko zjutraj komaj odprem oči in se odpravim po poti življenja, kakršnakoli že je … Budilka mi je danes zazvonila že tretjič. Pomislim, da si 5 minut dremeža pa res še lahko privoščim. A kaj, ko ta dremež mine preden sploh zatisnem oči. Iz postelje pomolim desno nogo in ugotovim, da je v hiši hladno. Sama sem. Iz postelje komaj spravim še levo nogo. Nataknem si skrajno otročje copate v obliki ogromnih muc in se odvlečem pred ogledalo.
Pogled v ogledalo ne razkriva nič obetavnega – pod očmi temni kolobarji, bledo lice in sključena drža. Skušam se zravnati, pa ne gre. V želodcu me ščemi, v glavi razbija. Prisilim se, da se zravnam, si umijem obraz ter nanesem dnevno kremo. Mmm, osvežilno deluje! Sedaj razumem zakaj je izbira kreme pomembna. Pot me iz kopalnice vodi v kuhinjo, v kateri bi ob tej uri moralo dišati po kavi. A ni nikogar, ki bi mi jo skuhal. In morda celo prinesel v posteljo … To bi bilo življenje! J Nos pomolim v hladilnik, se za hip ustavim in ugotovim, da mi prav nič ne diši. Zajtrk odpade!
Že nekaj časa jutra preživljam za računalnikom, pa ne po delovni dolžnosti,čeprav bi tudi to z veseljem počela, temveč pred ekranom polnim zaposlitvenih oglasov. Žal na dan odkrijem le enega ali morda dva, za katera bi imela vsaj kanček možnosti. Prsti prepričljivo begajo po tipkovnici in sestavljajo prošnjo za prošnjo ter posredujejo že izpeti življenjepis. Le-tega še pogledati več ne morem, saj mi ves trud ni prinesel še dneva delovne dobe. Študentsko delo, ki mi je krojilo spanec vsa štiri leta študija, diploma, katera sedaj služi nabiranju prahu na knjižni polici ter dela, dejavnosti bolj ali manj prostovoljne, pogodbe, pogodbice … Le čemu? Poznam osebe, ki so »po liniji najmanjšega odpora« prišle do dobrega delovnega mesta. Res so nekaterim zvezde bolj naklonjene. Dovolj tarnanja, še en klik in vse potrebno je poslano za prijavo na delovno mesto, sedaj pa nekaj dolgih dni, čakanja na morebitni odgovor. Hmm, poslala sem že ogromno prijav, pa nisem dobila še niti enega pozitivnega odgovora… Ampak … Ostanimo pozitivni, morda bo pa tokrat! Če verjameš!
Kam beži čas, ura je že 11! Čas, ko se moj že tako razdraženi želodec oglasi in me spomni, da bi bilo dobro nekaj pojesti. Še dobro, da se v zamrzovalniku še skriva škatla že pripravljene pice. Ravno prav zame. Je že v pečici, jaz pa pred televizijo. Še dobro, da si lahko ogledujem ponovitve »limonadic«, kjer se cedita med in mleko, nikomur še delati ni potrebno, ker denar raste na drevesih od ljubezni pa se kar cedi … Fuuuj! To mi danes res ni potrebno. Sama sem, finančno bolj slabo, pa še brez službe. »Pip, pip, pip…!« Hvala Bogu za mojo pečico, ki zna izbrati trenutek in prekiniti samopomilovanje.
Med hrustanjem pice razmišljam o polovici dneva, ki je še pred menoj. Sita vzamem v roke roman, z žensko z rdečimi lasmi v razkošni obleki na naslovnici. Ko bi le jaz bila tako lepa … Ne zmorem brati, saj mi misli preveč begajo. Pošljem par sms-ov prijateljicam, ki se še niso naveličale poslušati mojega tarnanja.
Ko ponovno odprem oči se zunaj že temni in jaz sem vesela, da je minil še en da mojega bednega življenja … Tuš in pod odejo. Noč je najlepši del dneva…
NASLEDNJIČ: Mlada dama se odloči vzeti življenje v svoje roke! Obeta se prijeten dan …
