Resnica al ne resnica, to je zdaj vprašanje

Z vami bi rada delila zgodbo, ki se me je osebno zelo dotaknila. Ker se po mesecu dni še vedno velikokrat spomnim na dogodke, me zanima vaše mnenje.

Pred točno letom dni, je kot strela z jasnega udarila novica, da ima naša babi raka. In kot da ta novica ni bila že sama po sebi dovolj, smo kmalu izvedeli, da je še hitra oblika s slabo prognozo. Ja, danes nam striček Google pove že skoraj vse, kar nas zanima. Ampak kot vedno so izjeme, ki potrjujejo pravilo in tako smo tudi mi upali, da je naša babi ena izmed tistih, ki bo pa le zmagala v tej bitki. Bila je namreč najbolj pozitivna oseba, kar sem jih poznala. Vedno dobre volje, fit, nasmejana, polna elana in želja za prihodnost.

Ko je izvedela za diagnozo, se je pogumno podala na pot. A o svoji bolezni, ni govorila z nikomer. Pred nami je skrivala vse, kar so ji zdravniki povedali. Vedeli smo, da hodi na kemoterapije, da dobiva zdravila, vedno je bilo vse dobro, v mejah normale. Vsaj tako je rekla nam.

Dnevno je hodila na dolge sprehode in vzdrževala kondicijo. Imela je veliko načrtov za prihodnost. Veselila se je druženja z vnuki in nikoli ni pokazala, da ima kakšne skrbi. Čeprav smo vsi vedeli, kakšno bitko bije.

Velikokrat sem se oglasila na kavi, prijetno sva poklepetali in ura se je hitro obrnila. Nekega dopoldneva pa sem opazila odsotnost v njenih očeh. Bolj ko sem se trudila narediti pogovor zanimiv, manj je bila pri stvari. Imela sem občutek, da nasproti mene sedi samo še prazen oklep, gledala je nekam v prazno, kot da je sama v prostoru. Počasi sem se odpravila proti domu. Ah, verjetno slab dan, sem si mislila. Pa saj ga imamo vsi, bo že bolje.  A ni bilo. Naše babi več ni bilo. Ogenj v njenih očeh se več ni vrnil, na sprehode več ni hodila, najraje je sama sedela na klopci, tudi več ur. Na razna vabila se več ni odzvala in vedno je imela izgovor, da je ostala doma. Če sam ne preživljaš tega, težko razumeš, kako se človek počuti, skušali pa smo razumeti, da ji pač ni do družbe. Je pa težko gledati, kako izginja nekdo, ki je bil vedno tako poln življenja.

Slab mesec po tej vedenjski spremembi, pa se ji je stanje čez noč poslabšalo in odpeljali so jo v bolnišnico. Tam je šlo pa samo še strmo navzdol. Prej kot v enem tednu je svojo bitko z rakom izgubila. Predala se je in prepustila zmago tihemu ubijalcu. En teden smo gledali, kako nas zapušča ljubljena oseba in še vedno ne moremo dojemati, kako hitro se je vse skupaj odvijalo.

Po pogrebu pa smo našli izvid zdravnika, ki ga je skrivala pred domačimi. V njem je bilo v par stavkih napisano, da bodo s kemoterapijo prenehali, ker se je rak metastaziral po celem telesu in ji ostane še kakšen mesec ali dva. Šok. Niti predstavljati si ne morem, kakšno breme je nosila ta čas. In takrat se je odločila, da bitko preda. Ko smo se pogovarjali, smo ugotovili, da je po prejemu pisma prenehala hoditi na sprehode, na obiske, enostavno se je predala in počakala na konec. Bolj kot razmišljam, bolj se sprašujem, ali so zdravniki storili prav. Obstaja kakšen drugačen način, da se zadevo malo zavije v celofan? Vem, da ima vsak pacient pravico izvedeti, kakšno je dejansko stanje. Kaj pa, če bi bil ta mesec lahko veliko lepši kot je bil?  Poln smeha, svežega zraku, družbe ljudi, ki nas imajo radi… Je resnica prava rešitev, četudi nima smisla?

Zanima me vaše mnenje… Bi sami hoteli vedeti, da ste bitko izgubili, da jo izgubljate ali bi mogoče raje slišali malo prirejeno različico?

Mi se bomo vedno spominjali naše babi kot nasmejane babice, ki je bila vedno dobre volje, polna življenja in razumevanja za nas. Upam, da je sedaj nekje, kjer bolečine ni in se je nasmeh zopet vrnil na njen obraz.