Izkoristi svoj čas!
Čas je relativna spremenljivka, to je dognal slavni fizik Albert Einstein, človek velikega uma 20. stoletja. V bolečini se premika počasi, kot želva, ki živi 150 let. V veselju prehiteva nas same in kot bi mignil, smo spet tam, na starih tirih vsakdana, ki ga vedno več ljudi – zaposlenih in vse več tistih, ki to niso – dojema kot hitrega. Da nekako vse prehitro gre in drvi, opažamo prav vsi, a kam točno, ne vemo. Vemo pa, da je naš okvir življenja ujet med rojstvo in smrt in samo čas med tema dvema dogodkoma je tisti aktiven, zmožen uresničitve potreb, nalog in tudi lastnih želja posameznika na poti k samouresničitvi. Psihoanalitik Alfred Adler je tako menil, da sta težnja po moči in uveljavljanju za človeka najpomembnejša psihološka momenta. Osebnostni razvoj posameznika je usmerjen k zanj določenemu in temeljnemu življenjskemu cilju. Kar nam v osnovi kaže na težnjo k izkoristku časa za uresničitev svojih želja, interesov, potreb in sanj za samorealizacijo.
Izkoristi svoj čas
Človek (v splošnem) preide fazo otroštva, mladosti, odraslosti in starosti – vsako obdobje od njega zahteva dokazovanje na različnih področjih. Zato (ne)rešene naloge, tako na mentalni kot fizični ravni, vplivajo na posameznikov osebnostni razvoj.
V smislu poklicno aktivnih let, predvsem mladost in odraslost – tista obdobja, v katerih se čas »najbolj meri«; v obliki šolskih ocen in predvsem v denarju. Kapitalizem in močna storilnostna naravnanost oz. tekmovalnost nosita svojo ceno. Nikakor pa ne smemo zanemariti dobe otroštva in starosti v drugem pomenu, saj sta lahko izjemno aktivni in produktivni v smislu učenja in razvoja (pri otrocih) ter ohranjanja intelektualne in fizične kondicije (pri starejših). Tako lahko govorimo o managementu časa, ki zajema naše celotno obdobje ali management časa v delovnem/aktivnem obdobju življenja. Seveda se ta pojem »aktivnosti« izraža pri ljudeh različno – na intervalni osi od neaktivnosti, vse tja do popolne aktivnosti individuuma. Točna relacija običajno variira, res pa so ljudje že po naravi različno produktivni in se točka posameznika na osi (običajno) le malo premika. Saj poznamo tiste, ki zmeraj kaj počnejo in ne počivajo prav nikoli. Nič pa ni izgubljenega za tiste bolj pasivne osebe, saj se da koristnega izkoristka časa priučiti.
Kako delujejo naše možganske poloble (hemisfere) se kaže skozi delovanje desne možganske in leve možganske hemisfere, ti. nevrofiziološke značilnosti možganov, ki vplivajo na delovanje posameznika. Funkcije so specializirane na levo in desno možgansko poloblo, s čim se veliko ukvarja psihologija učenja in pouka. Leva možganska polovica tako zajema področja: logike, razuma, matematike, jezikovnih zmožnosti, branja, pisanja, linearne ali zaporedne obdelave informacij in analizo le-teh. Desna pa se osredotoča na: prepoznavanje obrazov ljudi, občutek za ritem, vizualizacijo, kreativnost, vzporedno obdelavo podatkov in sintezo le-teh. Katero hemisfero imamo bolj razvito, lahko preverimo s pomočjo vprašalnikov psihologov, ki so jih pripravili in se nahajajo na različnih spletnih straneh in knjigah, ki opisujejo psihologijo učenja in podobne vsebine. Seveda pa vsak pri sebi že malce ve, kateri del možganov ima večjo vlogo v delovanju, učenju, mišljenju in drugih aktivnostih samega sebe.
Prav tako je naše delovanje odvisno od naše usmerjenosti psihične energije – ali smo introvertni ali ekstravertni. Po Carlu Gustavu Jungu je tako psihična energija usmerjena navznoter, k osebi sami ali navzven v svet. Tako so ekstravertne osebe uslužne, odprte in zmeraj v pripravljenosti ter se zlahka znajdejo v različnih situacijah. Zmožne so hitrega navezovanja stikov. V nasprotju z njimi se introvertne osebe bolj obotavljajo, več premišljujejo in zato navzven delujejo bolj zaprte in manj dostopne, kar dejansko tudi so. Na intelekt sam po sebi psihična energija nima pomembnega vpliva.
Vsi ti drobci vplivajo in imajo pod nadzorom naše rokovanje s soočanjem vsesplošnega pojava primanjkovanja časa in načine, kako iščemo rešitve na tem področju. Pomembno je tudi, kako imamo razvite sebi lastne metode načrtovanja časa: dneva, tedna in ne nazadnje celega leta. V pomoč je lahko namig, da zapisujemo in spremljamo svoje kratkoročne in dolgoročne cilje in jih na koncu preverimo ali smo jih uresničili ter umerimo lastno zadovoljstvo ob tem – subjektivni moment, ki ima v realizaciji ciljev močno vlogo pri ovrednotenju in motivaciji za naprej.
Ko se mudi, idi počasi, knjiga avtorja Lotharja J. Seiwerta, je polna napotkov in praktičnih primerov, kako se spopadati s časovno stisko in kako preveč dela v normalnem delovniku ne omogoča kvalitete in povzroča izgorelost ter skoraj onemogoči posamezniku, da si vzame počitek v urah, ki morajo biti namenjene za oddih po in od dnevnih (delovnih) obveznosti.
Veliko je napotkov, ki so zapisani v različnih knjigah in priročnikih, organiziranih seminarjih, ki ponujajo rešitev teh problemov in obljubljajo rešitev v smislu »imeti vajeti v svojih rokah«.
Na tem mestu bi rada dodala, da smo različni, da je dobro poslušati sebe in se morda ozreti tudi na področja, nad katerimi nimamo vpliva in v misel pretvoriti kakšen rek, ki v svojih vrsticah omenja čas: »Življenju ne moremo dodati več dnevov, lahko pa dnevom dodamo več življenja.« (ameriška resnica managerjev).
Patricia Konrad
