»Moje« prvo leto po poroki

(Film Prvo leto po poroki)
Romantična komedija, vredna ogleda, z utrinkom mojega življenja.

Ogledala sem si film Prvo leto po poroki in moram povedati, da sem se resnično nasmejala. Mogoče zaradi tega, ker sem sama skoraj tri leta po poroki tik pred ločitvijo. In sem bila večinoma v dvomih, zaradi podobnih razlogov kot jih prikazuje film.
V družbi je še vedno visoko zasidran tabu o ločitvi. Še bolj o ločitvi, kjer so vmes tudi otroci, ampak, to je vseeno stvar vsakega posameznika. Predvsem pa sem mnenja, da lahko otrokom kljub temu nudiš v življenju vse, mogoče še več, če le ostaneta s partnerjem  v dobrih medsebojnih odnosih.

Prvo leto po poroki, je romantična komedija, v kateri sta v ospredju Nat (Rose Byrne) in Guy (Simon Baker), med katerima se v filmu zaiskri.
Nat se po kratki zaroki poroči z nadarjenim romanopiscem Josh-em (Rafe Spall), s katerim se je spoznala na zabavi. Vendar se že na poroki pokažejo prvi znaki njune napake.
Kmalu po poroki pa začnejo stvari iti še bolj navzdol, Nat se od Josha vedno bolj oddaljuje, Josh pa ima še vedno čustva do svoje bivše punce Chloe (Anna Faris).
Tako se v filmu komično prepletajo čustva in dogodivščine para, ki le spozna, da se je s svojo odločitvijo o poroki prenaglil.

Moja zgodba ni tako komična, še manj tako romantična, vendar vseeno lepa.
Tudi moja odločitev za zakon je bila hitra in nepremišljena, pa to sedaj priznam ali ne.
Bilo je lepo, vendar kot tudi prikazuje film, težko je vzdrževat zakon, če ni čustev, kemije, energije.
Stransko vlogo v vsem tem igra okolica, čeprav ponavadi največjo. Zato ker je tako prav, ker se tako prav zdi staršem, prijateljem in znancem. Zato ker tako pravi terapevt. Žal to res ne gre tako.
V življenju je pot, na kateri so ljudje, ki so ti v življenju namenjeni, od katerih kljub slabim koncem dobiš najboljše stvari. Pokažejo ti lepe in slabe stvari v življenju, vendar zaradi tega življenja še vseeno ni konec.
Pred časom, mi je prijatelj, če temu lahko tako rečem, ob spovedi, da je moja zveza na koncu, rekel: »Super, kaj naprej?« S solzami v očeh in nasmehom na obrazu se mi je zvalil velik kamen iz srca.
Ja, zakaj ne bi v življenju tudi slabih stvari vzeli v pozitivnem smislu. Dal mi je drugo opcijo, namesto samouničevanja in obremenjevanja s tem, kaj mislijo drugi, mi je podal idejo o tem, da lahko iz tega vzamem najlepše trenutke, naredim piko in grem naprej.

Tako se je moja pot »začela« nadaljevati na osebni rasti, pa čeprav je pred mano še dolga in težka pot. Začela sem misliti nase, se ne ozirati na ostale, biti hvaležna za stvari in dogodke ki so se zgodili in z ljubeznijo v srcu iti naprej v svet.

»Kdor išče cilj, bo ostal prazen ko ga bo dosegel. Kdor najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi«. (Nejc Zaplotnik, Pot)