Težave in rešitve v partnerskem odnosu
Na začetku bi rada poudarila, da bo v nadaljevanju tekla beseda o partnerskem odnosu, kjer ni dejavnikov, kot so nasilje, alkohol, prevare … Omenjeni dejavniki pišejo povsem druge zgodbe, ki imajo veliko težje breme. Breme, katero pušča travme, ki so posledica razočaranja, obupa, nemoči in borb za dostojanstvo. Te zgodbe imajo povsem drugo naravo postopanja do rešitve. Ali pa rešitev pomeni samo še iskanje novih poti v življenju. Torej, beseda teče o reševanju partnerskega odnosa z namenom priti do uspešnega partnerskega odnosa. Takšen partnerski odnos omogoča možnosti, da se ne konča tam, kjer rešitev ni več. Tam, kjer ljubezen popolnoma izgine na obeh straneh, in tam, kjer je ravno tako potrebno iskanje novih poti v življenju. Prvo pravilo je zavedanje, da uspešen odnos ni uspešen sam po sebi. Odnos potrebuje temelje in v nadaljevanju sprotno gradnjo ter neprestano obnavljanje. Odnos je kot hiša. Če mu pozabimo posvečati dovolj pozornosti, le-ta začne propadati.
Izgubljena strast v partnerskem odnosu
Veliko vemo o pomembnih dejstvih, ki krepijo partnerski odnos. Veliko vemo, a še premalo, kajti o tem neradi govorimo. Zavedamo se, da je intimnost pomembna za obe strani, da je pomembna vez med partnerjema, ki naj ne bi izginila. Vendar se to lahko zgodi in, če le-ta izgine, to še ni znamenje razpotja poti. Poti se lahko ponovno združita in sta vsaj podobni tisti na začetku. Bili so časi, ko je bilo to vez res veliko lažje vzdrževati. Bili so časi, ko so bile v ospredju druge vrednote, druga prepričanja in druge okoliščine. Do izgube strasti danes pride zaradi preobremenitve posameznika in drugih okoliščin, kakršne so obstajale nekoč. Služba, otroci, dom, partnerstvo, čas zase … Vse te naloge morajo biti opravljene dosledno in z veliko energije. Vendar časovni paradoks naj ne bi bil močnejši od posameznika. In morda le-ta nekaterim sicer ne dela težav, morda pa se tukaj le lahko marsikaj zaplete. Odvisno je od posameznikovih okoliščin in od njegovega načina življenja ter seveda njegovega zdravja. Prvi signal za zaplet je nemoč izreči partnerju dve besedi, in sicer: »ljubim te«. Ali pa sta besedi le izrečeni, vendar v njih ni prave iskrenosti in energije. In kar je posamezniku ljubše prebrati, ni več kemije, ki se je čutila na začetku zveze. To je znak za popolno pomanjkanje strasti. Drugi signal je lahko nič hudega sluteča šala o teh rečeh neke osebe. Signal je lahko žar, s katerim govori ta oseba. Ta signal je pravi, če dobi posameznik ob tem žaru občutek, da je to tudi sam nekoč imel in izgubil, oziroma zavedanje, da je to nekaj pomembnega in nekaj, kar morda želi nazaj. Sledi zavedanje, da je to nekaj, kar lahko spremeni partnerski odnos na bolje. In če to resnično začuti, potem je to bistven korak do iskanja izgubljenega. Dolgoletni partnerski odnos ima prelomnice, ki jih piše čas in hkrati nastali dogodki. Prelomnice lahko odvrnejo posameznika stran od tiste začetne strasti in zaljubljenosti. Ampak strast je mogoče vrniti nazaj v partnerski odnos, bistveno je le zavedanje same težave.
Strast se lahko povrne v obstoječem partnerskem odnosu
Zavedati se moramo, da če je v odnosu vsaj nekaj ljubezni oziroma je ta vsaj na eni strani, potem je uspeh zagotovljen. V primeru, da ljubezen izgine na obeh straneh, je situacija zelo verjetno nerešljiva. Torej, pravočasno mora posameznik poslušati notranji glas, ki mu daje vedeti, da tukaj nekaj ni več trdno. Treba je najti jedro razloga za izgubo strasti. Naslednji korak je treba usmeriti k iskanju izgubljenega. In ob zadnjem koraku oziroma ob najdbi tega je treba to obnavljati. Vsak partner sam najbolje ve, kako to doseči, če le usmeri dovolj pozornosti v to. Strast se lahko povrne, ampak je bistven splet okoliščin, ki je odvisen od razpoloženja, zdravja, interesa in želje samo zadevo rešiti. Ne smemo pozabiti, da je veliko odvisno od same sprostitve posameznika in partnerja. Vendar, če je blokada oziroma zapora do sprostitve zelo močna, je zelo težko priti do rešitve. Lahko najdemo tisoč in eno pozitivno stvar pri samem partnerju in ne bo delovalo. Živeti s partnerjem ob pomanjkanju strasti je lahko zelo obremenjujoče in mislim, da se v tem najbolj strinja nežnejši spol. Ob tovrstnih težavah je znanih nekaj nasvetov, kot na primer: pogovor s partnerjem, zamenjava partnerja, pri ženski zamenjava kontracepcije, vzeti več časa za sam odnos … Manj pa se govori o energetski pomoči oziroma čiščenju energetskih čaker, ki so del našega telesa. Tako poimenovana sakralna čakra oziroma 2. čakra je lahko jedro težave. Njena osnovna funkcija je spolna energija. Ob zaustavitvi energije je namreč potrebno sprožiti pretok. Posledica zaustavitve je med drugimi tudi izguba čuta za strast. Skratka, poti za iskanje težav je veliko in posameznik najde zase najbolj ustrezno. Pomembni sta le volja posameznika in potrpežljivost partnerja.
Pomembno je splošno prilagajanje v partnerskem odnosu
Prilagajanje samo enega partnerja lahko dolgoročno pomeni prekinitev zveze. Težava se lahko pojavi, če po nekaj letih partner spozna, da mu le-ta jemlje ogromno energije in dobrega počutja. Takrat lahko spozna, da sta si preveč različna. In takrat je znamenje za obnovitev zveze morda že usodno ali pa zadnji trenutek zapaženo. Ob takšnem spoznanju je treba pogledati vase in storiti korak k izboljšanju. Takrat je potrebna sprememba partnerja, vendar je zopet treba raziskati, od kod težava izhaja. In treba je vedeti, da tudi pri spreminjanju obstaja meja. Posameznik mora kljub vsemu ostati to, kar je. Edino, kar mora, je spremeniti pogled na svet in posledično spremeniti pogled na samo situacijo. Dobesedno popolnoma spremeniti sebe, je zopet druga skrajnost, ki lahko odnos pripelje do enake zgodbe, vendar v zamenjani vlogi. Partnerski odnos je preplet enega samega čustvenega dogajanja, kjer se skrivajo ljubezen, spoštovanje in nenehno upoštevanje želja obeh strani. Torej, ko govorimo o prilagajanju, govorimo o obojestranskem prilagajanju.
Rešiteljice partnerskega odnosa so lahko tudi pozitivne afirmacije
Govorim o vrnitvi v skupne spomine, torej v čas, ko je bilo vse popolno. Vizualizacija tega odnosa v sedanjem času lahko z veliko mero vztrajnosti izboljša partnerski odnos na daljši rok. Skratka, sliši se povsem nemogoče in nesmiselno, vendar deluje. Toda, ali se zdi mogoče in smiselno izboljšati odnos z razmišljanjem o dejanskem stanju? O stanju, ki ni morda nič kaj obetajoče? Razmišljanje o tem stanju pomeni preneseno potenciranje neobetajočega. Vesolje nas v tem primeru razume, kot da si to tudi želimo. Posledično ničesar ne spremenimo in se vrtimo na isti točki. Vse je odvisno od nas samih. Mi se lahko pravočasno odzovemo in poiščemo rešitev. Žal smo za to nalogo zadolženi čisto sami ob potrpežljivosti partnerja. Sami smo odgovorni za svojo prihodnost, čeprav se je tega zelo težko zavedati. Ko v odnosu trenutno manjka tisoč stvari, potem poskusimo poiskati čas, v katerem je teh tisoč reči še bilo. Spominjamo se in si predstavljamo ter zaupajmo, da lahko znova dosežemo želeno. To je prvi korak in omogočanje doseganja vseh naslednjih korakov k boljšemu odnosu. Koraki niso povsem enostavni in tudi niso doseženi čez noč. Terjajo ogromno dela za raziskovanje samega sebe, svojih želja in opazovanja želje partnerja. Sam pogoj, da partner pride do omenjenega dela, pa so pozitivne afirmacije, o katerih teče beseda. Obstaja še en dejavnik, ki je skrit v sklopu afirmacij in od katerega je lahko odvisen uspeh. Če partner zavestno sprejme sebe in se zna ceniti, bo ta tudi znal ceniti partnerja z vsem svojim bitjem. In seveda enako deluje v obratni smeri, kajti v tem primeru bosta partnerja cenila eden drugega.
Pomen same ljubezni v partnerskem odnosu
Partnerji se težko zavedamo samega dejstva, zakaj zaljubljenost z leti mine. Začetna ljubezen slej kot prej izgine. In ta pojav nastane ravno zaradi tega, da se naučimo spoštovati partnerja in njegove dobre lastnosti ter premagovati njegove slabe. V ospredje je treba dajati lepe lastnosti partnerja. Seveda pa to ne pomeni metanja peska v oči, saj govorim o uspešnem partnerskem odnosu, kot sem to že omenila. V lepe lastnosti se posameznik konec koncev na začetku tudi zaljubi. In te lastnosti so osnova za ustvarjanje nove vezi spoštovanja v odnosu. Te lastnosti ostanejo za vedno, v nasprotju z zunanjo lepoto, ki je minljiva vrednota, kljub današnji čudežni medicini. Tempo, ki obremenjuje partnerstvo s pomanjkanjem časa in druge okoliščine so pomembni dejavniki. Zaradi le-teh ni več trdnih vez. Partnerja naj bi začetna ljubezen povezala, kasneje pa naj bi ju povezovali otroci in nazadnje globoko spoštovanje v njunem odnosu. Otroci morda danes manj povezujejo, ker se je potrebno bistveno bolj truditi za družino samo. Čas za romantične trenutke je morda drugačen, saj je posameznik dostikrat lahko preutrujen in preobremenjen. Ko nastopi čas za preizkušnjo spoštovanja, se mnogi razidejo in gredo vsak svojo pot. Osnovni recept za ohranitev skupnih poti je seveda pogovor in tega se zaveda vsak posameznik. Treba je najti čas za razčiščevanje sprotnih težav in raziskovanje motečih dejavnikov partnerja ter prilagajanje eden drugemu. Kjer je volja, je moč in vse je rešljivo, če le začnemo reševati. Predpogoj je vedeti, kaj sploh hoče posameznik in pogled vase ter zavedanje morebitnih težav. Pravijo, da čas celi rane. Torej posameznik pozabi slabo in živi dalje. Skratka, le-ta živi, ampak vsi vemo, da za vsako rano ostane brazgotina. Vemo pa tudi, da kljub brazgotini, ki jo je naredil čas, lahko v življenje prikličemo radost, ki je nekoč bila. To je seveda mogoče pod pogojem, da so bili v osnovi zgrajeni trdni temelji ljubezni. Zakaj ne bi človek brazgotine poskusil za vedno izbrisati z ljubeznijo? Ta je brezpogojna in brezmejna in ima takšno moč, da je celo razlog za človeški obstoj.