Duša je utrujena

»Boš mi tudi danes razlagal o nepomembnosti čustev? O neobveznem, hitrem, enostranskem zadovoljevanju trenutnih potreb? Mojih ali tvojih, saj ni pomembno zdajle!« Kdaj točno me je nazadnje vprašal, kako sem … ne spomnim se več.

Gledala sem te njegove oči, na prekrasnem rahlo podolgovatem, a poraslem obrazu. Nisem tip ženske, ki bi padala na brado. Oja, to sem mu večkrat že povedala. Ni mu bilo všeč, da mi njegove kocine na obrazu niso všeč. Mojo mnenje je ignoriral. Prepričal me je, da je to samo moja muha, le želja, da bi ga pokorila. Ta trenutek sem se spraševala, če res ne vem ali mi je pikanje brade ob crkljanju všeč? Sem res sebična in hočem spreminjat njega? To bitko sem zgubila z njim oziroma sabo. Pordelo kožo sem pomirjala s nanosom kreme.

»Rajši grem spat, kot da spoznavam takšnega tebe. Rajši se spominjam tebe-moškega, preden ti je brada zarasla skupaj z egom.« Vidno razburjeno sem odkorakala.

Kar stal je tam, kot bi bil vse skupaj samo še en moj izpad, ki bo minil, ko se naspim.

Sedla sem v avto in se odpeljala. Tudi tišina je odgovor. Tako zelo, zelo utrujena. Vse mišice so me bolele. Na poti domov sem poklicala mamo in očeta, da slučajno ne pozabim … ko zaspim.

»Sanja, sedi! Povej še enkrat od začetka.« Prijateljica se je ustavila pri meni z namenom, da spijeva popoldansko kavo. Ve, da je vedno dobrodošla.

»Evo, sedim. Saj ni kaj dodati povedanemu. Pač sem mu povedala kar čutim. Ali, če ponovim, dovolj mi je tega najinega odnosa.« Podprla sem si glavo z roko.

»Kako me bolijo roke … pa sploh nisem nič takega delala. Po službi sem šla spat, ampak se mi zdi, kot bi ne spala minute!« Hitro sem stresla svojo dlan, da bi tako odgnala bolečino iz zapestja. Še nakremžila sem se. Dobra volja mi je v sekundi pobegnila skozi prednja vrata! Kar moji Ani seveda ni ušlo.

»Ana, zunaj se je pričelo kazati sonce, dnevi so se podaljšali. Zato, ko zaprem oči si predstavljam, da ležim na plaži, da šumi morje, da sem v toplem objemu želenega moškega…da je vse na mestu in popredalčkano.« Z zamahom roke me prijateljica ustavi.

»Ah daj no. Komaj se je zima poslovila. Še pomlad ni prav pokazala svoje. Kaj sanjariš. Premalo spiš, premalo spiješ vode, samo poglej kako suho kožo imaš, morala bi …«

»Ah, Ana, pa saj sem dobro. Nič mi ni. Samo spim res premalo. Tile mešički pod očmi bodo izginili. V kratkem.« V roke sem prijela krpo in brisala mizo. S cvetja je padal prah … vstala sem od mize, da bi dosegla drug konec mize.

»Poglej se, nehaj že nekaj non stop brkljati. S tabo sedim, se pogovarjam, družim. Življenje ti bo pobegnilo med prsti, če bo veš čas samo služba, dom, služba … Čisto se boš osamila.« Trenutek tišine. Njena roka je obstala na moji roki. Iskala je moj pogled.

»Sanja, okrog sebe imaš ljudi, ki jim je malo mar, če je na mizi prah, vseeno je, če hiša ne zgleda kot iz reklame. In tvoj, Tine … rad te ima. Srečen je ob tebi. Mi smo srečneži, ker te imamo. Sama veš, da se nate obešamo z najbolj nemogočimi zadevami, pa nam vse rešiš. Kdaj boš spregledala, da tvoje telo ni utrujeno samo fizično. Ti si utrujena, drugače. Ker misliš, da moraš vse, da zmoreš in nam ne dovoliš, da bi te pustili pri miru. Iščeš nekaj, česar ni. Popolnosti časa, kraja ali oseb ni. To so samo iluzije v glavah. Tebe ne bolijo mišice, tebe boli tvoj um, duša.«

Samo zrla sem vanjo. Utrujena sem. Od življenja. Svojega? Ki sem ga sama sebi ustvarila? Mi pravi moja Ana.

»Zbudi se, Sanja. Zbudi se, življenje ti polzi med prsti, ko bo izmerjeno, je končano. Sanja, vklopi sito in začni: govoriti, na glas, hoditi po bregih z odprtimi očmi, nauči se sesti in dihati. Poglej oblake, metulje. Videti moraš listje, ki raste in cvetove, ki se odpirajo. To je svet. Sanja, odpočij si dušo, pa te tudi telo ne bo bolelo.«

Objela me je. Vidno pretreseno me je pustila sredi kuhinje. Seveda je še prej pospravila skodelici.