Moja pot iz izgorelosti

Nikoli si nisem mislila, da bo doletela tudi mene. Izgorelost namreč. To se dogaja drugim. Meni že ne.

Pa se je.

In tudi ko se je, sem si še dolgo zatiskala oči. Utrujena? Sem. Pa kako! Izgorela? Ah, kje pa. Tisoč in en izgovor, jaz že ne. Nemogoče. Bolj so mi domači govorili, prigovarjali kaj je narobe z menoj, naj nekaj storim zase, … bolj sem živela v zanikanju, v svoji lupinici, kjer je vse v najlepšem redu, kajti iskreno, ko sedaj dobro leto kasneje gledam nazaj … ja, lažje si je bilo govoriti, da z menoj ni nič narobe, kot pa priznati si, da je nekaj hudo narobe ter prijeti bika za roge in ”se spraviti v red” … Kajti zabredla sem že tako globoko, da je bila najmanjša misel na delo na sebi, na okrevanje naporna in utrujajoča. Kaj šele zbrati moči in se spoprijeti z izgorelostjo …

Meni se to ne more zgoditi!

Najbrž nisem edina, ki tako razmišlja, no vsaj sem. Pa kaj bom sredi tridesetih let jamrala o izgorelosti. Kakšna izgorelost neki! Dobro, utrujena od vseh skrbi in obveznosti, morda mi manjka kakšna ura spanca, ampak izgorela? Pa lepo vas prosim!

Res, da je na mojih ramenih veliko, od skrbi za bolna starša, družino, služba, pes in dve mački, vrt in še in še. Ko se v celem tednu nisem uspela niti za pol ure posvetiti sebi, pa vseeno. Jaz zmorem. Samo gas. Ne ustaviš se dokler ni konec dneva in naslednji dan ponoviš vse od začetka. Človek, ustavi se vendar malo! A ne, nisem se znala. In tako sem dan za dnem, teden za tednom, leto za leto, 7 let skrbela, da je vse za vse teklo kot namazano. So vsi imeli vse kar so potrebovali, ko so potrebovali. Vse je bilo vse pospravljeno, urejeno, narejeno … Niti ene obveznosti nisem prestavila. Le sebe, čas in skrb zase vztrajno iz dneva v dan. Tudi po porodu si pravzaprav nisem vzela pravega časa za okrevanje in sem šla s polno paro naprej. K sreči je bila najina Eva res pridno dete in je njena mamica lahko naredila vse in še več … Na izgorelost še pomislila nisem.

Oh ja, kako sem živela v zanikanju. Izgorelost ne napade kar na enkrat, o ne. Zvita je. Počasi se prikrade v nas in nas vse bolj stiska v svoj primež. Najbrž se pri vsakem pokaže drugače. Začelo se je z vedno večjo utrujenostjo, naveličanostjo, tudi sitnobo. Kajti vse mi je začelo iti na živce. Moji možgani kar na enkrat niso več uspeli delati po 10 različnih stvari hkrati, še eno stvar na enkrat sem komaj procesirala. Sprehod? Ne morem. Ne morem! Enostavno nisem imela energije za kratek sprehod. Bodisi sama, bodisi s hčerko, bodisi z našo psičko. Že sama misel na recimo sprehod je bila izčrpavajoča. Že samo dejstvo, da moram zjutraj vstati iz postelje je bila muka. Muka! Komaj sem se vlekla skozi dneve. A še vedno vse skupaj pripisovala zgolj navadni utrujenosti ženske, ki si je naložila (pre)več na svoja ramena. Oh, kako sem se motila …

Na koncu sem prišla tako daleč, da nisem mogla niti več spati. Morda uro, če sem imela srečo dve, na noč. Na noč! Pa še to ne v kosu ampak po delih. Srce mi je razbijalo kot noro, vrtoglavice. Začenjale so se tresavice, ko se mi je, v tistih kratkih minutah blaženega sna, z vso močjo treslo celotno telo. Pa sem še vedno živela v zanikanju …

Vse dokler se nisem pod pritiski družine, da z menoj nekaj ni v redu, povsem zlomila. Ne bom pozabila tistega dne, ko sem sama, brez kančka moči in brez iskrice življenja čepela na hladnih tleh garaže in nemočno jokala, rjovela. Solze so tekle same, glas je obstal, telo ni bilo zmožno več. Niti vstati nisem mogla. A sem morala. Vstati in se začeti boriti.

V obdobju, ko nisem zmogla nič, ko je bilo nekaj tako prvinskega, kot je dihanje muka, sem morala zbrati moči in se podati v največjo (in najtežjo bitko) v mojem življenju. Tako lahko bi bilo enostavno obupati, a nisem smela. To sem morala storiti. Zase in  za mojo deklico. Potrebovala me je. In me še. Ni me sram priznati, da je bila takrat hči moj edini razlog, da sem se, raztreščena na tisočero koščkov, začela zavedati, da je nekaj res hudo narobe in da nekaj moram storiti, preden bo prepozno. Če že ni.

Priznati si

Priznati si je najtežje. A je nujno. Je prvi korak. Potem pa se znajdeš na brezpotju. Kako? Kako naj se izbrskam iz tega brezna? Kajti zabredla sem res globoko … Spala sem samo še po uro na dan oziroma noč (koliko solz sem pretočila, bom sploh še kdaj prespala celo noč?!), ponorel je srčni utrip, živci, enostavno kuhanje kosila je bil neznanski napor, že sama  misel na večji napor pa neznosna in nepredstavljiva. Gibanje? Ne morem! In res nisem zmogla. Popolnoma se mi je porušil imunski sistem in posledice tega si si sledile ena za drugo, niti misliti, razmišljati nisem več mogla normalno. A vseeno so bile tu stvari, obveznosti in ljudje, ki so me, kljub temu, da sem v tistem času najbolj potrebovala samo sebe, potrebovali.

V resnici sem že dolgo vedela kam me vodi pot, po kateri sem hodila, ma kaj hodila, drvela. Več kot leto dni sem si govorila, da bom morala upočasniti. Si vzeti čas zase. Se kdaj spočiti. Iti na dopust. Pa sem? Nisem. Nič od naštetega. Še vedno sem neumorno brcala dalje, vse do dne, ko enostavno nisem mogla več.

Vsi so mi govorili, da moram k zdravniku, psihiatru, po tablete.
Jaz pa sem nekje na dnu duše vedela, da ”bonbončki” niso rešitev. Najti jo moram v sebi. Nekje na dnu moje duše. In tako se je začelo moje popotovanje. Okrevanje.
Čeprav okrevanje, sem v tem času zbolela večkrat kot kadarkoli. Telo res ni zmoglo več in se je sesulo na tisočero koščkov, ki sem jih, počasi enega za drugim pobirala in sestavljala nazaj v celoto. Neizmerno sem hvaležna možu, ki je razumel in podpiral mojo željo po ne tradicionalnem in tudi staršema, da sta sprejela moj način, četudi ga nista razumela.
Jaz pa sem, bolj kot kadarkoli poprej vedela in čutila, da je pravi način ter odgovor in ozdravljenje v moji glavi. Moji duševnosti. Pa ne razumite narobe, izjemno sem hvaležna tradicionalni medicini, tudi ta me je rešila, ko telo ni zmoglo več. A ključ do odrešitve sem našla drugje.

Vsak dan šteje

Čisto vsak dan šteje. Vsak dan, ko sem odprla oči in se z muko spravila iz postelje šteje. Male zmage. Tudi to, da sem si zjutraj umila zobe. Pa da sem popoldne zmogla malo igranja s hčerko. Tako vsakdanje, samoumevne stvari, pa vseeno so bili to zame veliki koraki in zmage.

Meditacija, bipolarna refleksna terapija obraza, pogovori, … Predvsem pa potrpljenje moje družine in tudi mene same do sebe, vse to me je počasi, a vztrajno vračalo nazaj v življenje. Ne gre čez noč. Niti v enem tednu. Niti mesecu dni. Dobro leto dni je minilo od prvih zavedanj, da nisem ok, pa še vedno ne morem reči, da sem ok.

Sem pa bolje. Veliko bolje. Spet spim. Ko sem prvič po več kot pol leta nespečnosti prespala 6 ur v kosu, so me oblile solze. Sreče. Olajšanja. Še bom spala. Še sem normalna.
Ko sem se prvič samoiniciativno in brez pomisleka podala na sprehod z mojo psičko – nepopisna sreča in žarek upanja. In še in še je teh malih velikih zmag. Vsaka drugačna, a vse so enako pomembne.

Ponosna sem nase. Da sem si priznala, četudi je trajalo predolgo. Da sem našla pot in način, ki je ustrezal meni. Da sem nekje na poti k ozdravitvi srečala in na novo spoznala sebe. Da so mi poti prekrižali tisti, ki sem jih potrebovala (Vesna, do konca življenja ti bom hvaležna za tvoj čas, znanje pa tudi ušesa, ki so me poslušala, ko sem bila na najnižji točki v življenju).
Da sem se naučila reči ne. Naučila kdaj počiti. Naučila uživati in zajeti zrak in predvsem si dovoliti, da kdaj enostavno ne počnem ničesar (dobro, tega se še učim). Naučila pa sem se tudi verjetno najpomembnejše lekcije – nič ni narobe, če človek poskrbi zase in sebe in svoje potrebe postavi pred druge (no ja, tudi tu še malo šepam;) ). Ampak se vse bolj zavedam, da če jaz ne bom ok, tudi za druge ne bom mogla poskrbeti, da bodo.

Težko popotovanje je iz brezna izgorelosti, a je nagrada, ki jo vidim na koncu tunela neprecenljiva. In če kaj, vem, da si nikoli več ne bom dovolila tako zelo mačehovsko ravnati sama s seboj.

Morda moja pot, moj boj z izgorelostjo za marsikoga ne zveni prava. Zame je bila. Zato je to moja pot. In ja, ponosna sem nanjo. Ni lahka in boj je težek. In še vedno traja. Vsak dan. A je vredno. Ko si na dnu, se je tako lahko prepustiti, pa saj iskreno, kaj drugega kot to, niti ne zmoreš, ker je šlo vse že predaleč. Ko danes zrem nazaj … kako nespametna sem bila! Kako zelo, zelo neodgovorna. Pa vseeno sem zmagovalka. Predvsem zase. Pa tudi za mojo družino.